Jedro

Pravdni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da glavnemu izvršnemu direktorju (tožniku) pripada stimulacija v primeru, če upravni odbor sprejme letno poročilo in ugotovi, da je družba v preteklem letu uspešno poslovala, pri čemer mora čisti dobiček presegati planiranega za vsaj 10 %. Ker so izpolnjeni vsi pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za izplačilo stimulacije, je tožbeni zahtevek na izplačilo gibljivega dela bruto plače oziroma nagrade zaradi uspešnega poslovanja tožene stranke v spornem letu utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati gibljivi del plače 33.000,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2009 do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 882,43 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je zmotno zaključilo, da tožnik ni zatrjeval, da je tožena stranka v letu 2008 poslovala uspešno. Pogoj, da bi moral upravni odbor sprejeti sklep o uspešnosti poslovanja tožene stranke, ne izhaja iz V. člena pogodbe o zaposlitvi, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako za sprejem takega sklepa ni pravne podlage oziroma taka obveznost ne izhaja niti iz navedb tožene stranke. Uspešno poslovanje družbe se ugotavlja iz drugih okoliščin. Logično je, da je družba, ki je ustvarila 52 % višji dobiček od planiranega, poslovala uspešno. Namen plana je ravno opredelitev, kaj se šteje za uspešno poslovanje, zato družba uspešno posluje že v primeru doseženega plana. Če bi tožena stranka menila, da mora nadzorni svet oziroma upravni odbor sprejeti poseben sklep o uspešnem poslovanju, ne bi zatrjevala okoliščin in dokazovala, da družba ni poslovala uspešno. Podana je tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj bi sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva moralo tožnika opozoriti na dopolnitev nepopolnih navedb, če je kot ključen pogoj za odločitev štelo sprejem sklepa o uspešnosti poslovanja družbe. Tožnik bi tako lahko pojasnil, da takega sklepa delniške družbe ne sprejemajo, tako pa do vročitve sodbe ni bilo razloga, da bi v to smer podajal kakršnekoli navedbe. Pogodba o zaposlitvi ne vsebuje izrecnega besedila, da mora biti sprejet sklep o uspešnosti poslovanja družbe, zato tak sklep ni potreben in zadostuje ugotovitev o bistveno preseženem planu in o tem, da je upravni odbor sprejel letno poročilo družbe. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika poudarila, da odločitve sodišča ni mogoče interpretirati tako, kot da je bila za odločitev pomembna le ugotovitev upravnega odbora o uspešnosti poslovanja v obliki sklepa. Iz obrazložitve namreč jasno izhaja, da je zahtevek zavrnjen zato, ker upravni odbor sploh ni podal ugotovitve o uspešnosti poslovanja. Neutemeljene so navedbe tožnika, da bi sodišče že na podlagi dejstva o preseganju plana za 52 % moralo ugotoviti, da je družba poslovala uspešno, saj je v V. členu pogodbe o zaposlitvi jasno napisano, da mora tako ugotovitev podati upravni odbor. Številke niso edini pokazatelj uspešnosti delovanja družbe, zato je bila v pogodbi o zaposlitvi poleg pogoja o preseganju dobička nad planiranim kot pogoj za izplačila stimulacije zahtevana tudi ugotovitev upravnega odbora o uspešnem poslovanju družbe. Poslovanje tožene stranke v letu 2008 ni bilo uspešno, kar je tožena stranka pojasnila v svojih vlogah. Tožnik je bil sicer upravičen naročiti finančni službi tožene stranke izplačilo stimulacije, a tega ni storil. Tudi v predlogu za sporazumno razvezo delovnega razmerja tožnik ni omenil, da mu je tožena stranka še dolžna izplačati stimulacijo za leto 2008. Tožnik je tožbo vložil šele po tem, ko je prejel tožbo tožene stranke, s katero tožena stranka od tožnika in A.A. terja povračilo škode. Upravni odbor poslovanja tožene stranke ni mogel oceniti kot uspešnega, ker je tožnik v letu 2008 skupaj z A.A. toženi stranki povzročil škodo v višini 11.315.191,50 EUR. Sodišče je nepravilno presodilo, da je izpolnjen tretji pogoj za izplačilo stimulacije, torej da mora čisti dobiček presegati planiranega za najmanj 10, 20 oziroma 30 %. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo pojasnil tožene stranke, da se pojem čisti dobiček nanaša le na dobiček iz rednega poslovanja. B.B. je pojasnila, da se tožena stranka nikoli ni ukvarjala z ničimer drugim kot rednim poslovanjem, zato v pogodbi o zaposlitvi ni zapisano, kaj pomeni čisti dobiček. Napačna pa je tudi razlaga sodišča, da je skladno s 83. členom Obligacijskega zakonika (OZ) potrebno pogodbo tolmačiti v korist tožnika, ker jo je pripravila tožena stranka. V obravnavanem primeru je potrebno uporabiti 82. člen OZ, ker stranki pripisujeta različen pomen pojmu čisti dobiček, pomen tega člena pa je mogoče določiti s pomočjo iskanja skupnega namena pogodbenikov. Vrhovno sodišče je v zadevi, opr. št. VIII Ips 263/2009 ugotovilo, da je bil pri določitvi stimulacije mišljen čisti dobiček iz rednega poslovanja družbe.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč vsebino izvedenih dokazov, tudi V. člen veljavne pogodbe o zaposlitvi, pravilno povzelo, zato ne obstaja nasprotje med listinskimi dokazi in razlogi sodbe in je tožnikov očitek o protispisnosti neutemeljen. Tožnik v bistvu uveljavlja navedeno bistveno kršitev postopka zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ni absolutna bistvena kršitev po 15. točki 339. člena ZPP. Tudi relativna bistvena kršitev, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker tožnika ni opozorilo, da bo kot odločilno za odločanje v predmetnem sporu štelo, ali je upravni odbor sprejel sklep o uspešnosti poslovanja tožene stranke, ni podana. Tožniku s tem namreč niso bile kršene njegove pravice, niti takšno postopanje ni moglo vplivati na pravilnost sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna.

Tožnik v tem sporu zahteva izplačilo gibljivega dela bruto plače oziroma nagrade zaradi uspešnega poslovanja tožene stranke v letu 2008. Stranki sta 5. 3. 2009 sklenili (novo) pogodbo o zaposlitvi glavnega izvršnega direktorja, ki je v V. členu določala, da glavnemu izvršnemu direktorju pripada stimulacija v primeru, če upravni odbor sprejme letno poročilo in ugotovi, da je družba v preteklem letu uspešno poslovala, pri čemer mora čisti dobiček presegati planiranega za vsaj 10 %.

Upravni odbor tožene stranke je letno poročilo tožene stranke za leto 2008 obravnaval na seji 24. 6. 2008, kakor izhaja iz priloge A2. Iz 1. točke poročila med drugim izhaja, da je v letu 2008 ustvarjen poslovni izid za 52 % višji od načrtovanega. Iz 3. točke poročila nadalje izhaja, da je upravni odbor letno poročilo tožene stranke za leto 2008 z revizijskim poročilom brez pripomb sprejel. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnjen pogoj iz V. točke pogodbe o zaposlitvi, da je družba ustvarila čisti dobiček, ki vsaj za 10 % presega planiranega, prav tako pa tudi pogoj, da je pristojni organ (upravni odbor) letno poročilo sprejel oziroma potrdil. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da za izplačilo stimulacije manjka nadaljnji pogoj - ugotovitev upravnega odbora, da je družba v preteklem letu poslovala uspešno. Iz besedila V. člena pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi upravni odbor moral o uspešnosti poslovanja tožene stranke sprejeti poseben sklep, kakor v pritožbi pravilno opozarja tožnik. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je ob ugotovitvi, da je bil v letu 2008 poslovni izid, ki je za 52 % višji od načrtovanega, logičen zaključek, da je bilo poslovanje družbe v letu 2008 uspešno. Ne nazadnje iz prve točke letnega poročila 2008 (poročila poslovodstva) izhaja, … . V poročilu poslovodstva je nadalje izrecno zapisano, da se z vidika doseženih finančnih kazalnikov in ob upoštevanju zahtevnih tržnih razmer poslovanje tožene stranke v letu 2008 ocenjuje kot zelo uspešno. Upravni odbor je to poročilo obravnaval in brez pripomb sprejel na seji 24. 6. 2008, zato je nedvomno izpolnjen tudi pogoj, da je upravni odbor ugotovil uspešnost poslovanja tožene stranke. Tako so izpolnjeni vsi pogoji iz V. točke pogodbe o zaposlitvi za izplačilo stimulacije.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (saj sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka po višini še ni presojalo), je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek v zvezi z višino tožnikove bruto plače in posledično v zvezi z višino stimulacije, ki pripada tožniku, in nato ob upoštevanju vsega navedenega ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.