Jedro

Kadar je predmet upravnega spora odločba tožene stranke, ki zavrne predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe oziroma za odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, tožeča stranka ne more z uspehom izkazati dovoljenosti revizije s sklicevanjem na odločbo, katere odpravo, razveljavitev ali ugotovitev ničnosti je zahtevala.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica po odvetniški družbi dne 25. 11. 2009 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 7. 2008, s katero je zavrnila zahtevo tožeče stranke, da se prvostopenjska odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote K. z dne 13. 3. 2006, odpravi oziroma razveljavi po nadzorstveni pravici, ter da se ta odločba izreče za nično. Z odločbo Inšpektorata za okolje in prostor je bila tožeči stranki: prepovedana nadaljnja gradnja treh koritastih silosov za shranjevanje živinske krme, ker so bili grajeni brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka); naložena odstranitev tistih delov objekta iz 1. točke izreka, ki je že zgrajen (2. točka izreka), ter napovedano, da bodo v nasprotnem primeru to storile druge osebe (3. točka izreka). Poleg tega so bile izrečene tudi prepovedi navedene v 4. točki izreka, E.G. d.d., PE K. je bil odrejen odklop objekta z električnega omrežja (5. točka izreka); odločeno je bilo, da se bodo stroški odmerili s posebnim sklepom (6. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo nima suspenzivnega učinka (7. točka izreka).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS. To stališče pa je potrdilo še v drugih odločbah, npr. Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009. 5. Tožeča stranka v reviziji zatrjuje, da je revizija dovoljena, ker so izpolnjeni pogoji za dovolitev po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Predmet presoje v revizijskem postopku je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke o zavrnitvi zahteve tožeče stranke, da se odločba inšpektorja z dne 13. 3. 2006 odpravi oziroma razveljavi po nadzorstveni pravici oziroma, da se izreče za nično. Zakonitost odločbe Inšpektorata za okolje in prostor z dne 13. 3. 2006, za katero se predlaga odprava oziroma razveljavitev po nadzorstveni pravici oziroma da se jo izreče za nično, ni predmet tega revizijskega postopka, kar pomeni, da tožeča stranka tudi izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije ne more navezovati na to odločbo.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da je izpolnjen vrednostni pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker vrednost spornih silosov po njeni oceni znaša 200.000,00 EUR. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni točki dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke (v izreku) izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi gre za spor o zakonitosti in pravilnosti odločbe, s katero je odločeno o zahtevi tožnika za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici oziroma o ničnosti odločbe, v katerem pravica ali obveznost stranke (v izreku) ni izražena v denarni vrednosti. Zato dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoča. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o dveh pomembnih pravnih vprašanjih (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 367.a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava.

9. Po navedbah tožeče stranke naj bi prvo pomembno pravno vprašanje predstavljalo vprašanje (ne)legalnosti gradnje na podlagi lokacijske informacije in posledično stvarne nepristojnosti gradbenega inšpektorja za izrek inšpekcijskih ukrepov. Tožeča stranka navaja, da je pred začetkom gradnje in pred začetkom veljavnosti Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju: Pravilnik) pridobila lokacijsko informacijo za prvi objekt, kasneje pa je pridobila še lokacijsko informacijo za druga dva silosa, zato je njena gradnja legalna in gradbena inšpektorica ni bila stvarno pristojna izdati izpodbijane odločbe.

10. Drugo pomembno pravno vprašanje pa naj bi po navedbah tožeče stranke bila jasnost in določnost izreka upravne odločbe ter njena posledična ničnost. Svoje stališče obrazloži z navedbo, da se izrek v 1. točki odločbe gradbenega inšpektorja, ki določa ustavitev gradnje, razlikuje od izreka v 2. točki iste odločbe, ki nalaga tožeči stranki, da do sedaj zgrajene dele objekta iz 1. točke poruši in na zemljišču vzpostavi stanje pred gradnjo nelegalno zgrajenega objekta.

11. Obe vprašanji, kakor sta zastavljeni, se po presoji Vrhovnega sodišča ne nanašata na vprašanje, ki je pomembno po vsebini obravnavane zadeve. V tej zadevi gre namreč za odločanje o predlogu za odpravo in razveljavitev odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 13. 3. 2006 po nadzorstveni pravici oziroma izrek te odločbe za nično. Zato je v obravnavani zadevi pomembno le, ali je podan kateri izmed razlogov za ugoditev predlogu za izrek ničnosti oziroma odpravo in razveljavitev odločbe z dne 13. 3. 2006 po nadzorstveni pravici, o čemer pa je tožena stranko odločila z odločbo z dne 3. 7. 2008. Ta odločba pa je predmet tega upravnega spora. Pomembni pravni vprašanji, ki jih zatrjuje tožeča stranka, se nanašata na vsebinsko odločitev v odločbi Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 13. 3. 2006, ki pa ni predmet tega upravnega spora. Zato ti dve vprašanji po presoji Vrhovnega sodišča ne moreta biti pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka tudi neutemeljeno zatrjuje, da je revizija v obravnavani zadevi dovoljena, ker ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zanjo zelo hude posledice (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Tožeča stranka zatrjuje, da je kmetijstvo njena glavna dejavnost in s tem vir preživetja zanjo in njeno družino, ter da zaposluje tudi osem drugih ljudi. Selitev opravljanja kmetijske dejavnosti s sedanje lokacije na tisto, kjer gradi silose, je zanjo nujna, da bi se dejavnost še naprej lahko normalno opravljala. Poleg tega pa je v zaključni fazi tudi sprememba namembnosti parcele, na kateri gradi silose iz kmetijske v stavbno zemljišče. 13. Glede na ugotovitev, da je predmet presoje tega revizijskega postopka odločba tožene stranke o tem, da se zavrne predlog tožeče stranke za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici in ugotovitev ničnosti odločbe, tožeča stranka ne more izkazati zelo hudih posledic, s sklicevanjem na posledice, ki iz te odločbe neposredno ne izvirajo. Tožeča stranka torej po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala nastanka zelo hudih posledic, zato revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče dovoliti.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.