Jedro

Ravnanje delodajalca, ko ve, da se delavec nahaja v prostorih, ki jih je toženka zagotavljala za stanovanja v Nemčiji, pa kljub temu vabilo na zagovor pošiljal na naslove, za katere ve, da delavca tedaj ni tam, je nezakonito. Posledično je nepravilna in nezakonita trditev toženke, da je bilo tožniku vabilo na zagovor s fikcijo vročitve vročeno 22. 4. 2016. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, da je toženka ravnala v nasprotju z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1, saj tožniku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora in da niso podane okoliščine zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: - da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku 22. 4. 2016, ni zakonita (I. točka izreka); - da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 11. 4. 2016, ampak je trajalo do 7. 6. 2016, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (II. točka izreka); - da je toženka dolžna tožnika v 8 dneh od pravnomočnosti sodbe prijaviti v matično evidenco obveznih zavarovanj za obdobje od 12. 4. 2016 do 7. 6. 2016 (III. točka izreka); Toženki je naložilo, da tožniku (IV. točka izreka) v 8 dneh od pravnomočnosti sodbe: - plača razliko neto plače za marec 2016 v znesku 160,54 EUR s pp; - plača razliko neto plače za čas od 12. 4. 2016 do 30. 4. 2016 v znesku 370,00 EUR in regres za prehrano za april v znesku 73,44 EUR neto, s pp; - za čas od 12. 4. 2016 do 30. 4. 2016 obračuna bruto plačo in plača sorazmerni del davkov in prispevkov od mesečne osnove 812,04 EUR; - obračuna plačo za maj 2016 v znesku 812,04 EUR bruto, odvede davke in prispevke ter izplača neto znesek s pp; - obračuna plačo za junij 2016 (do 7. 6. 2016) v znesku 189,42 EUR bruto, odvede davke in prispevke in izplača neto znesek s pp.

Višji zahtevek, ki se nanaša na plačo za marec 2016 (5,65 EUR), april 2016 (12,80 EUR) ter junij 2016 (140,03 EUR), je sodišče zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku obračuna bruto zneske regresa za letni dopust, odvede dohodnino in plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - za leto 2014 bruto 789,15 EUR in od neto obresti od 2. 7. 2015 dalje do plačila; - za leto 2015 bruto 790,73 EUR in od neto obresti od 2. 7. 2015 dalje do plačila; - za leto 2016 bruto 329,45 EUR in od neto obresti od 2. 7. 2016 dalje do plačila (V. točka izreka).

S sklepom je odločilo: - da se zaradi umika tožbe postopek ustavi v zvezi s plačilom davkov in prispevkov od plače za marec 2016 in od plače za april 2016 do 11. 4. 2016 (VI. točka izreka); - da je toženka dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.161,52 EUR, od tega pa znesek 742,52 EUR za tožnika kot upravičenca do brezplačne pravne pomoči nakazati na TRR prvostopenjskega sodišča, znesek 419,00 EUR pa povrniti neposredno tožniku (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti (pravilno le zoper njen ugodilni del, saj zoper zavrnilni del nima pravnega interesa) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Toženka najprej opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in kršilo 22. člen Ustave RS, saj ni izvedlo večine dokazov, ki jih je toženka predlagala. Zaradi tega sta bili stranki v postopku neenako obravnavani in toženki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem. Tako sodišče ni zaslišalo A.A., B.B. in drugih podpisnikov sporazuma o regresu za leto 2014. Zlasti zaslišanje B.B. bi bilo ključnega pomena za trditve toženke. Ta priča bi kot vodja finančno-kadrovske službe lahko pojasnila celotno finančno poslovanje, potrdila bi dogovor o kompenzaciji regresa za leto 2014, potrdila izplačilo regresa v gotovini, pojasnila vse ključne poteze toženke v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Napačna je trditev sodišča, da bi za vse navedbe morale obstajati listine. Če finančne transakcije niso bile ustrezno vodene, še ne pomeni, da niso bile izvedene. Zaradi zavrnitve izvedbe tega dokaza je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Podana je tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, napačno je bilo uporabljeno materialno pravo in napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, vse pri ugotavljanju pravilnosti vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zakonitosti postopka glede pravice do zagovora. Toženka je tožnika takoj po incidentu (ki ga ni mogla dokazati, ker sodišče priče A.A. ni vabilo na zaslišanje) 8. 4. 2016 pozvala, naj pride v Slovenijo, kjer ima zanj delo. Toženka ob pripravljanju vabila na zagovor ni mogla vedeti, da ga tožnik ni upošteval in je ostal v Nemčiji, ker je to bila njegova samovoljna odločitev. Z njim je po telefonu govorila šele potem, ko je bilo vabilo že poslano. Takrat je tožnik jasno povedla, da ne bo več delal za toženko, zaradi česar je zagovor izgubil na pomenu. Ni naloga delodajalca, da ves čas preverja, kje se delavec nahaja. Tožniku je toženka dala jasno vedeti,da se mora vrniti v Slovenijo in ne more biti odgovorna, če delavec navodila ni upošteval. Toženka je vedela, da se tožnik ne nahaja v prostorih delodajalca, zaradi česar opcija osebne vročitve sploh ni bila mogoča. Iz previdnosti mu je vabilo poslala na dva naslova, na naslov stalnega prebivališča in na naslov dejanskega prebivališča. Ker drugega naslova ni imela, mu je tudi odpoved poslala na naslov stalnega bivališča, iz previdnosti pa obesila tudi na oglasno desko na sedežu delodajalca. Toženka skrbneje sploh ni mogla ravnati. Obenem tudi poudarja, a tudi če bi tožnik v Slovenijo prišla 18. 4. 2016, bi imel dovolj časa (tri cele dneve), da se pripravi na zagovor. Tožnik je namreč po vedenju toženke tistega dne že odšel iz Nemčije. Sicer pa pravica do zagovora ni absolutna, saj je tožnik v pogovoru izrecno izjavil, da ne želi več delati pri toženki in ga na delo ne bo več. Zanimala ga je zgolj zadnja plača. To bi potrdila priča B.B., v kolikor bi bila zaslišana. Prvostopno sodišče neutemeljeno graja način pošiljanja vabila in odpovedi. Toženka je to storila po pošto s povratnico. Sodišče je kršilo 88. člen ZDR-1. Listine toženke so se vračale z oznako "ni dvignil", kar pomeni, da je tožnik dejansko tam imel prebivališče, vendar se je odločil, da pošiljk ne bo dvignil. Sodišče tudi ni preverjalo in izvajalo dokazov, ali je bil tožnik v času, kot to zatrjuje, dejansko v Bosni, tako da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je storilo napako tudi pri pošiljanju vloge toženke z listinskimi dokazi tožniku. Kot izhaja iz sodbe ima sodišče le dve prvi strani vabila na zagovor, iz prve pripravljalne vloge tožnika z dne 29. 8. 2015 pa je razvidno, da ima le druge strani iste listine. Pooblaščenka toženke je po prejemu sodbe vpogledala v spis in ugotovila, da se pod prilogami B res nahaja le prva stran vabila, v mapi C (duplikati) pa še en izvod prve strani vabila. Očitno je torej sodišče tožniku nepravilno poslalo priloge, s čimer je strojena kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med navedbami v razlogih sodbe in samimi listinami. Zaradi napake sodišča se je postavil dvom o verodostojnosti dokaza, kar je vodilo v izdajo nezakonite sodbe. Napačen je zaključek sodišča, da tožniku izredna odpoved ni bila vročena, saj mu je bila vročena s fikcijo vročitve, kot predvideva ZDR-1. Sodišče tudi napačno navaja, da je toženka zavrnila vročitev odpovedi tožniku 5. 5. 2016, saj tega toženka sploh ni storila in tudi ni mogla storiti, ker jo je pred tem tožniku že poslala po pošti. Toženka ni mogla predvideti, da se bo tožnik izogibal vročitvi in tudi ni mogla vedeti, katerega dne se bo tožnik zglasil pri njej. Na sestanku 5. 5. 2016 sta se stranki pogovarjali le o denarju, saj je le to tožnika zanimalo in je že prej dal jasno vedeti, da se na delo ne namerava vrniti. Gre za posreden dokaz, da tožnika nadaljevanje delovnega razmerja sploh ni zanimalo. V zvezi s tem je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Obenem so glede vročitve odpovedi in utemeljenosti zagovora razlogi sodbe nejasni in je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo nezakonitost odpovedi, je napačna tudi ugotovitev o trajanju delovnega razmerja do 7. 6. 2016, toženka pa tožniku tudi ne dolguje plač za obdobje 11. 4. 2016 do 7. 6. 2016 in denarnega povračila. Toženka je 11. 4. 2016 tožniku plačala vse svoje obveznosti in to dokazala z inšpekcijskim zapisnikom, saj zaostala plačila niso bila ugotovljena. Podatke o plačanih obveznostih bi si sodišče lahko pridobilo samo, kot je tožnik predlagal v vlogi z dne 30. 11. 2016, saj toženka teh podatkov ni mogla pridobiti. Sodišče se tudi za izvedbo tega dokaza ni odločilo ter zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo pravila postopka. Toženka priznava le dolg za prehrano za marec 134,64 EUR ter za april do 11. 4. 2016 v višini 36,72 EUR ter zamudne obresti od teh zneskov. Glede plačila regresa za leti 2014 in 2015 toženka ponovno poudarja, da bi vse okoliščine v zvezi s tem potrdila priča B.B., pa tudi inšpektor glede tega ni našel nepravilnosti. Regres za leto 2016 pa bi moral biti odmerjen sorazmerno le do 11. 4. 2016 in gre tudi v tem primeru za napačno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev pravil postopka. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom za ugotovitev (ne)zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2016 pravilno najprej preverjalo, ali so resnične trditve tožnika, da ga toženka skladno z 2. odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Glede na omenjeno določilo delodajalec delavcu zagovora ni dolžan omogočiti le, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožniku podala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor (B/1), pri tem pa v 9. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da je to vabilo predloženo le na eni strani, zaradi česar ni razviden datum sestave vabila niti kje in kdaj je zagovor predviden. Čeprav je sodišče prve stopnje morda res naredilo napako pri pošiljanju listin toženke (samo je obdržalo prvo stran vabila, tožniku pa poslalo le drugo stran), na kar opozarja toženka v pritožbi, to ne pomeni, da je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. čelna ZPP, saj ne gre o odločilnih dejstvih za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin. Odločilna dejstva je prvostopno sodišče ugotovilo iz drugih listin, na katera se sklicuje v 9. točki obrazložitve, pa tudi izpovedb direktorja toženke. Odločilna dejstva so tako naslednja: toženka je vabilo na zagovor poslala tožniku 13. 4. 2016, in sicer na dva naslova: C., v D. (B3) in E., v D. (B27). Prvi naslov je naslov stanovanj, ki jih je toženka zagotavljala svojim delavcem v času, ko so bili v Sloveniji. Drugi naslov je naslov tožnikovega stalnega bivališča, kot je naveden v pogodbah o zaposlitvi. Oba naslova sta torej bila v Sloveniji, pri tem pa se je tožnik 13. 4. 2016 in še kasneje nahajal v Nemčiji, kamor ga je toženka poslala na delo. Zaslišani direktor toženke je izrecno izjavil, da se je s tožnikom pogovarjal po telefonu (13. 4. in 18. 4. 2016) in je vedel, da je tožnik v tem obdobju še v Nemčiji, ne pa na naslovih v Sloveniji. Zato je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je ravnanje delodajalca, ko ve, da se delavec nahaja v prostorih, ki jih je toženka zagotavljala za stanovanja v Nemčiji, pa kljub temu vabilo na zagovor pošiljal na naslove, za katere ve, da delavca tedaj ni tam, nezakonito. Posledično je nepravilna in nezakonita trditev toženke, da je bilo tožniku vabilo na zagovor s fikcijo vročitve vročeno 22. 4. 2016. 7. Sodišče prve stopnje je preizkušalo tudi obstoj okoliščin, zaradi katerih bi po 2. odstavku 85. člena ZDR-1 odpadla obveznost toženke, da tožniku omogoči zagovor. Neutemeljeno se pritožba zavzema za to, da je zagovor izgubil na svojem pomenu, ker je tožnik v telefonskem pogovoru z direktorjem toženke, ki naj bi potekal 18. 4. 2016, izjavil, da ne bo več delal za toženko. Zato je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da toženka obstoja navedenih okoliščin ni izkazala. K tej ugotovitvi pritožbeno sodišče še dodaja, da ZDR-1 v 2. odstavku 85. člena ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora. Vrhovno sodišče RS je v zvezi s tem že večkrat zavzelo stališče (npr. sodba opr. št. VIII Ips 67/2017), da gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Ta pa se je že izrekla, da gre pri določbi 2. odstavka 85. člena ZDR-1 za izjemo od pravila, ki jo je treba, tako kot vse izjeme, razlagati restriktivno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik opravljal delo za toženko v Nemčiji, ko je 8. 4. 2016 prišlo do konflikta med tožnikom in pogodbenim sodelavcem toženke. Zaradi tega konflikta je bil tožnik s strani delovodje F.F. po odredbi direktorja toženke odstranjen z dela in so ga odpeljali v stanovanje, v katerem so delavci sicer živeli. Tožniku je bil s strani nadrejenega prepovedan vstop na gradbišče, čez kakšen dan ali dva kasneje pa mu je bilo sporočeno, da naj zapusti stanovanje in se vrne v Slovenijo. Tožnik je takšen odhod odklonil, ker ni imel denarja za pot in da bo odšel šele 18. 4. , ko bo prejel plačo. Tožnik je 19. 4. 2016 s še dvema sodelavcema dejansko zapustil Nemčijo in odšel G.. Na podlagi ugotovljenih dogodkov in glede na to, da je toženka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da se od 11. 4. 2016 več kot pet dni zaporedoma ni zglasil na delo, o morebitnih razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca (kar predstavlja odpovedni razlog po 4. alineji 1. odstavka 110. čelna ZDR-1), bi tožnik moral imeti možnost, da na zagovoru pojasni razloge za svojo odsotnost z dela, kakor tudi razloge, zaradi katerih toženke o tem ni obvestil. 8. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, da je toženka ravnala v nasprotju z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1, saj tožniku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora in da niso podane okoliščine zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Zato je izredna odpoved z dne 22. 4. 2016 nezakonita.

9. Na podlagi gornje obrazložitve je mogoč tudi zaključek, da je neutemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker toženki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, s čimer je bilo kršeno tudi določilo 22. člena Ustave RS. Navedene kršitve naj bi prvostopno sodišče storilo s tem, ko ni zaslišalo priče B.B. in A.A.. Sodišče je navedene dokazne predloge(v zvezi z ugotavljanjem zakonitosti podane izredne odpovedi) zavrnilo s pravilno obrazložitvijo, da zaslišanje A.A. glede konflikta, ki je nastal v Nemčiji, ni potrebno, saj ta konflikt ni predmet presoje v tem postopku. Nepotrebno je bilo tudi zaslišanje B.B. o vsebini pogovora med tožnikom in direktorjem toženke dne 18. 4. 2016, saj se s tožnikom ni pogovarjala ta priča. Res načeloma velja, da je dolžnost sodišča, da izvaja s strani strank predlagane dokaze, saj je zavrnitev dokaznega predloga utemeljena le v res upravičenih razlogih. Vendar pa sodišče lahko utemeljeno zavrne dokazni predlog, kadar je predlagan za ugotavljanje irelevantnih dejstev ali če je mogoče odločilna dejstva ugotoviti na podlagi drugih izvedenih dokazov. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi ugotovilo iz listinskih dokazov ter na tej podlagi izpovedb direktorja toženke, tožnika in priče F.F..

10. Ker je bilo ugotovljeno,da je izredna odpoved nezakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovemu zahtevku, da mu na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR-1 prizna trajanje delovnega razmerja do 7. 6. 2016, saj se je tožnik 8. 6. 2016 zaposlil pri drugem delodajalcu, s 7. 6. 2016 pa se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama, razvezala. Zakonita je tudi odločitev, da je toženka dolžna tožnika za obdobje od 12. 4. 2016 do 7. 6. 2016 prijaviti v matično evidenco obveznih zavarovanj iz naslova delovnega razmerja, saj na podlagi navedenega določila ZDR-1 delavcu za čas do sodne razveze pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja.

11. Na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR-1 je delavec v primeru sodne razveze upravičen do denarnega povračila v višini največ 18 plač. Kriteriji za določitev višine povračila so določeni v 2. odstavku tega določila, ki jih je sodišče prve stopnje dosledno upoštevalo in obrazložilo ter tožniku utemeljeno prisodilo povračilo v minimalni možni meri, to je v višini ene plače, kolikor je tožnik tudi zahteval. Zato je pavšalna pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

12. Toženka se pritožuje zoper sodbo v delu, s katerim ji je bilo naloženo plačilo denarnih obveznosti do tožnika. Navaja, da je dokazala, da so bile vse njene obveznosti za čas do 11. 4. 2016 plačane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba v tem delu neutemeljena. Res je, da je toženka iz naslova plač za obdobje do 11. 4. 2016 poravnala davke in prispevke od pripadajoče bruto plače, zaradi česar je tožnik v tem delu zahtevek umaknil in sodišče prve stopnje je zato za ta del zahtevka postopek ustavilo (VI. točka izreka sklepa). Dolg iz naslova neto plače za marec 2016, za april 2016 do 11. 4. 2015 ter iz naslova nadomestila za prehrano pa je toženka delno plačala šele 25. 10. 2016, ko je tožniku nakazala zneska 212,44 EUR ter 622,25 EUR. Tudi to plačilo je tožnik upošteval in v vlogi z dne 14. 11. 2016 tožbeni zahtevek ustrezno zmanjšal ter pojasnil, kako je prejete zneske poračunal najprej z natečenimi zamudnimi obrestmi, nato z nadomestilom za prehrano in delno z neto plačo. Sodišče prve stopnje je takšen "poračun" upoštevalo, pri tem pa uporabilo obračun zamudnih obresti, ki ga je predložila toženka (B/34, B/35), tožniku pa priznalo še delno neporavnano obveznost iz naslova neto plače za marec in april 2016 in nadomestilo za prehrano za april 2016, kot izhaja iz 2. in 3. alineje IV. točke izreka sodbe. Vse navedeno je sodišče prve stopnje obrazložilo v 13. in 14. točki obrazložitve sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja in k temu nima več kaj dodati.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi terjatve iz naslova regresov za letni dopust za leti 2014 in 2015 ter sorazmerni del regresa za leto 2016. Toženka v pritožbi navaja, da je bil regres za leto 2014 "kompenziran" z njeno terjatvijo do tožnika, da je bil regres za leto 2015 tožniku plačan v gotovini, regres za leto 2016 pa bi moral biti odmerjen sorazmerno le za čas do 11. 4. 2016. Pritožba je tudi v tem delu v celoti neutemeljena. Glede regresa za leto 2014 se je toženka sklicevala na sklenjeni dogovor z dne 27. 6. 2014 (B/4), na podlagi katerega je bil s tožnikom in drugimi delavci sklenjen dogovor, da se regres za leto 2014 pobota s terjatvijo toženke, ker naj bi bili delavci, podpisniki dogovora, odgovorni za škodo. Sodišče prve stopnje je zaključilo,da omenjeni dogovor ni bil sklenjen oz. da toženka obstoja tega dogovora (sporazuma) ni uspela dokazati. Pritožbeno sodišče se z navedenimi zaključki sodišča strinja, dodaja pa, da je bistveno stališče oz. zatrjevanje tožnika, da je navedeni dogovor ničen. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasled.) v členu 311 določa, da je pobot mogoče le, če sta obe terjatvi med dolžnikom in upnikom zapadli. Ker se regres za letni dopust na podlagi 2. odstavka 131. člena ZDR-1 izplača najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, to pomeni, da 27. 6. 2014, ko je bil sklenjen omenjeni dogovor, terjatev iz naslova regresa za leto 2014 še ni zapadla. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo toženki, da tožniku obračuna in izplača pripadajoči regres za leto 2014. Glede na tak zaključek je neutemeljen očitek toženke o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena zato, ker sodišče ni zaslišalo vseh delavcev, ki naj bi dogovor podpisali, in B.B., ki naj bi potrdila okoliščine v zvezi s tem. Nobeno od teh zaslišanj ne bi moglo privesti do drugačne ugotovitve, kot je zgoraj navedeno. Glede regresa za leto 2015 je toženka trdila, da ga je tožniku plačala v gotovini. To je sicer dopustno, vendar bi toženka tudi v tem primeru morala gotovinsko plačilo dokazati z ustrezno knjigovodsko listino (npr. blagajniški prejemek - izdatek), saj je tožnik trdil, da denarja ni nikoli prejel. Zaradi tega tudi zaslišanja B.B. sodišče utemeljeno ni izvedlo, ker izpoved priče ne more nadomestiti manjkajočih listin, kot je sodišče prve stopnje pravilno navedlo. Pravilen je tudi zaključek sodišča glede plačila davkov. Potrdilo FURS z dne 5. 9. 2016 (B/29) sicer res potrjuje, da ima toženka poravnane davke in druge obvezne dajatve do 5. 9. 2016. Vendar je v potrdilu izrecno navedeno, da se nanaša le na evidentirane terjatve v evidencah FURS na ustreznih obrazcih. Ker toženka ni predložila niti obračunskega lista za regres, je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da regres tudi pri FURS ni bil evidentiran in da torej davek od regresa ni bil plačan. Zato je pravilno bilo naloženo toženki, da tožniku obračuna bruto znesek regresa, odvede davek in tožniku izplača neto znesek s pp. Glede regresa za leto 2016 je sodišče prve stopnje pravilno tožniku priznalo sorazmerni del regresa sladno s 4. odstavkom 131. člena ZDR-1 in pri tem štelo, da je bil tožnik v letu 2016 zaposlen pri toženki do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, torej do 7. 6. 2016, zaradi česar je upravičen do 5/12 celotnega zneska regresa.

14. Zakonita je tudi odločitev o stroških postopka, ki temelji na 3. odstavku 154. člena ZPP. Tožnik v sporu ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, posebni stroški pa v tem delu niso nastali. Zato je toženka dolžna tožniku povrniti vse njegove stroške.

15. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Presodilo je le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena in 154. člen ZPP).