Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Res je, da navidezna pogodba nima učinkov med pogodbenima strankama, vendar pa ta hkrati predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti, zato je pravnoposlovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana. Gre torej za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Dokazno breme, da sta s toženko želela nekaj drugega in ne tistega, kar sta dala zapisati v pogodbi, je bilo na strani tožnika.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je sporazum, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 21. 10. 2002 v obliki notarskega zapisa št. SV 1, ničen, da spadata v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnini parc. št. 484/10 in 484/13 k.o. ..., da sta njuna deleža na skupnem premoženju enaka ter da mu mora toženka za navedeni nepremičnini izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo lahko vknjižil svojo solastninsko pravico. Odločilo je tudi o stroških postopka.
2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali vrnitev zadeve v ponovno presojo. Navaja, da je bil dogovor med pravdnima strankama v času sklenitve obeh pogodb, da sta fiktivni in namenjeni izključno reševanju njunega skupnega premoženja pred upniki. Dokler sta bili pravdni stranki složni in sta se razumeli, se tožnik nikakor ni "spomnil upnikov". Sedaj pa, ko je izigran s strani tožnice, je pripravljen, tudi na račun dejstva, da bo moral poplačati dolgove upnikom, dokazati, kaj je bila prava volja pravdnih strank. Oba pravna posla bi bilo treba obravnavati kot celoto in ne ločeno. Razveza zakonske zveze je bila le fiktivna; pravdni stranki sta še dve leti po njej živeli skupaj, v tem času pa se jima je rodil tudi otrok.
4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta pravdni stranki bivša zakonca, ki sta se razvezala dne 9. 12. 2002. Dne 21. 10. 2002 sta v obliki notarskega zapisa sklenila sporazum št. SV 1, v katerem ugotavljata, da v času trajanja njune zakonske zveze nista s skupnim delom in sredstvi pridobila nobenega nepremičnega premoženja, ki bi bilo predmet delitve in da je sredstva za stanovanjsko hišo na naslovu ..., v celoti prispevala toženka, ki je denar dobila kot darilo od svoje mame A. L. Dne 26. 3. 1999 sta pravdni stranki v obliki notarskega zapisa št. SV 2 sklenili darilno pogodbo, s katero je tožnik toženki (tedaj ženi) podaril svoj solastniški delež do 1/2 na parc. št. 484/10 in 484/13 k. o. ... (stanovanjska hiša na teh parcelah je bila zgrajena po tem datumu). Pred navedeno darilno pogodbo pa sta pravdni stranki dne 15. 3. 1999 sklenili tudi dogovor, naslovljen kot Sporazum o vrnitvi/poravnavi dolga med zakoncema, v katerem ugotavljata, da je tožnik v času do 15. 3. 1999 brez vednosti toženke porabil za potrebe poslovanja svojega podjetja njenih 93.000 DEM. Dolgovani znesek se je zato zavezal vrniti tako, da bo nanjo prenesel svoj solastniški delež na prej navedenih nepremičninah. Ker je ugotavljanje prave pogodbene volje, dejansko vprašanje, razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati, revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na revizijske navedbe, ki ugotovitve nižjih sodišč glede navedenega kakorkoli obhajajo, jih relativizirajo ali jim celo izrecno nasprotujejo.
7. Tožnik je gradil svoj tožbeni zahtevek na trditvah, da sta v notarski obliki sklenjena sporazum št. SV 1 z dne 21. 10. 2002 in darilna pogodba št. SV 2 z dne 26. 3. 1999 navidezni pogodbi in kot taki nimata nobenega pravnega učinka med pravdnima strankama. Res je, da navidezna pogodba nima učinkov med pogodbenima strankama (prvi odstavek 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR, enako sedaj prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), vendar pa ta hkrati predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti, zato je pravnoposlovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana. Gre torej za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Takšna volja pravdnih strank pri sklepanju predmetnih pogodb ni bila ugotovljena, ugotovljen pa tudi ni bil motiv - zaščititi nepremičnini pred posegi upnikov, ki naj bi ju, potrditvah tožnika, vodil k sklenitvi takšnih pogodb. Dokazno breme, da sta s toženko želela nekaj drugega in ne tistega, kar sta dala zapisati v pogodbi, je bilo na strani tožnika. Tudi če bi darilna pogodba z dne 26. 3. 1999 prekrivala odplačni prenos tožnikovega solastniškega deleža, zaradi tega ne bi bila nična. Če namreč navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja med strankama ta druga, če so seveda izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 66. člena ZOR, enako sedaj drugi odstavek 60. člena OZ). Poleg tega pa tožnik kljub trditveni podlagi glede vrnitve darila, takšnega zahtevka ni postavil; zahteva le, da se ugotovi, da spadata v skupno premoženje parc. št. 484/10 in 484/13 k.o. ..., da sta deleža na premoženju enaka ter da mu toženka za navedeni nepremičnini izstavi zemljiškoknjižno listino. Podana tudi ni uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno relevantne pritožbene navedbe tožnika.
8. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.