Jedro

Glede na to, da si tožnik želi čimprej nazaj v Nemčijo, toženka pa je izpodbijani sklep sprejela prav v postopku predaje tožnika odgovorni državi članici Nemčiji, ki je (sicer šele po izdaji izpodbijanega sklepa) svojo odgovornost tudi sprejela, sodišče meni, da tožnikovo dosedanje ravnanje ne more biti podlaga za sklep, da je v konkretnih okoliščinah izkazana tožnikova znatna begosumnost.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1722/2018/7 (1312-14) z dne 23. 8. 2018 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika A.A. v Centru za tujce, Postojna.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnika, roj. ... v kraju Grozny, državljana Rusije, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1, in sicer od ustne naznanitve 22. 8. 2018 od 14:00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka med drugim povzema vsebino policijske depeše, iz katere izhaja, da je tožnik 29. 7. 2018 v Republiko Slovenijo vstopil iz Republike Avstrije; da se je dva dni zadrževal v Ljubljani, nato pa se je želel vrniti v Zvezno republiko Nemčijo, vendar so ga pri vstopu v Republiko Avstrijo avstrijski organi zavrnili; da ima dovoljenje za zadrževanje v Nemčiji z veljavnostjo do 19. 9. 2018, s katerim se ne moreč vrniti, če zapusti njeno ozemlje. Povzema še vsebino njegovih navedb ob podaji prošnje in ob naznanitvi omejitve gibanja ustno na zapisnik, iz katerih izhaja, da je za mednarodno zaščito že zaprosil na Poljskem, v Franciji in Zveni republiki Nemčiji, da je Poljsko zapustil takoj, v Franciji pa se je z družino zadrževal približno tri leta. Iz povzetih izpovedb še izhaja, da je bila njegova prošnja v Nemčiji zavrnjena, da se je zoper to pritožil, vendar je kasneje prošnjo umaknil, ker mu je Nemčija v zameno ponudila nekaj denarja v primeru prostovoljne vrnitve v Rusijo, kar je sprejel, v zvezi s čemer se mora konec avgusta 2018 zaradi ureditve dokumentov zglasiti na ruski ambasadi. Navaja tudi, da je bilo ob preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je pred prihodom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito 19. 1. 2012 na Poljskem, 15. 2. 2012 in 14. 6. 2013 v Franciji ter 17. 9. 2015 v Nemčiji. Sklicuje se na določbe 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in na Uredbo Dublin III ter navaja, da bo pristojnim nemškim migracijskim organom posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Glede tožnikove begosumnosti navaja, da se je pred prihodom v Slovenijo nahajal v več državah, na Poljskem, v Franciji in Nemčiji pa je tudi podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar v nobeni ni počakal na zaključek postopka. V Franciji naj bi po prejetju prve negativne odločitve eno leto in osem mesecev nezakonito bival zgolj zato, ker je ponovno želel zaprositi za mednarodno zaščito, čeprav bi moral biti iz Francije odstranjen. Nadalje navaja, da je tudi Nemčijo po umiku prošnje, namesto da bi počakal na zaključek postopka, zapustil in odšel v Slovenijo, kjer je bil prijet in odpeljan v Center za tujce, po tednu dni pa je tam podal namero zaprositi za mednarodno zaščito. Meni, da navedene okoliščine ustrezajo nesodelovanju v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju Ztuj-2), dejstvo, da je nezakonito prehajal meje in da v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja pa sta okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka Ztuj-2. Ker pa mu gibanje v azilnem domu ne bi bilo omejeno, bi Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka, zaradi česar je za nadaljevanje postopka nujno, da se tožniku omeji gibanje. Trdi, da okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bi, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje držav EU. Nadalje navaja, zakaj bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik do predaje pristojni državi članici ostal na območju Republike Slovenije, ne pa tudi z milejšim ukrepom pridržanja na območje azilnega doma. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 in ob upoštevanju dejstev, da je tožnik prehajal meje na nedovoljen način, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v več državah, na dokončanje postopka pa ni počakal, ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo po Uredbi Dublin III. Trdi tudi, da je izrečeni ukrep skladen z določbami ti. Recepcijske direktive2. 3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 39/2015, trdi, da ukrep, ki v praksi pomeni odvzem prostosti za prosilce za azil ni dopusten. Hkrati trdi, da se v Centru za tujce izvaja prav tak ukrep, v zvezi s čimer opisuje razmere v centru in meni, da so prosilci v skoraj enakem položaju kot drugi tujci. Trdi tudi, da je tožnikov položaj primerljiv s položajem v priporu ali kazensko sankcijo zapora, v zvezi s čemer opisuje položaj oseb v priporu in zaporu. Navaja, da ilegalni migranti, katerih edini greh je praviloma to, da v svojih državah iz različnih razlogov ne morejo več živeti, v Sloveniji končajo v centru za tujce, ki je pravzaprav zapor, v katerem jih lahko zadržujejo do enega leta.

4. Nadalje uveljavlja, da izrečeni ukrep ni dopusten tudi, ker ni zadoščeno pogojem strogega testa sorazmernosti, v zvezi s čemer navaja, da ta ukrep ni nujen za ugotavljanje prosilčeve identitete, da toženka ni pojasnila, na kakšen način bo ugotavljala tožnikovo identiteto, niti ni primeren za dosego zasledovanega cilja, saj ga s tem ukrepom ni mogoče doseči, teža posledic (odvzem svobode) pa je neproporcionalna vrednostim zasledovanega cilja oziroma koristim, ki naj bi zaradi posega nastale.

5. Razlogom toženke za izrek strožjega ukrepa v razmerju do omejitve gibanja na azilni dom očita pomanjkljivost in pavšalnost ter meni, da gre za okoliščine na strani toženke, za katere si mora toženka prizadevati, da jih odpravi. Če omejitev gibanja na azilni dom ni operativna, se mu postavlja vprašanje, ali milejši ukrep omejitve gibanja v Sloveniji sploh obstaja. Dodaja še, da je ob podaji prošnje navedel, da je namero za podajo prošnje podal, ker si želi čim prej vrniti v Nemčijo, in da ni bil nikoli v zaporu, zato je ves čas pod stresom in začetku niti ni mogel jesti.

6. Hkrati s tožbo sodišču predlaga, naj na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Meni, da je izkazal, zakaj v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za odvzem prostosti, ki pomeni poseg v njegovo osebno svobodo, ter da ima zanj ta poseg nepopravljivo škodo.

7. Toženka je predložila upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I. izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka tožniku pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 10. Med strankama ni sporno, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje odgovorni državi članici po določbah Uredbe Dublin III in da je, kot izhaja iz tožnikovih navedb na obravnavi in podatkov upravnega spisa, zaprošena odgovorna država članica Zvezna republika Nemčija po izdaji izpodbijane odločbe na zaprosilo Republike Slovenije odgovorila pritrdilno.

11. Bistveni del tožbenih navedb so trditve, da je v tem primeru izrečeni ukrep glede na režim nastanitve v Centru za tujce v Postojni primerljiv z priporom oziroma kazensko sankcijo zapora ter da zato pomeni odvzem prostosti, ki za prosilce za azil ni dopusten, pa tudi, da ni izkazana sorazmernost med težo ukrepa in razlogi zanj.

12. Po določbi 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka.

13. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

14. Iz opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in tožnikove izpovedbe, sodišče sledi tožbenim navedbam, da gre pri pridržanju na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016.3 Da je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka mogoč, izhaja iz dosedanje upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve).4 Vrhovno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Recepcijska direktiva). Ta direktiva v navedenih določbah ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov, 10. člen Recepcijske direktive). Vendar pa sodišče sodi, da v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

15. Ob upoštevanju prej navedenih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen.

16. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so to najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena).

17. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v več zadevah (na primer v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016) že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.5 Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

18. V obravnavani zadevi pa taka znatna nevarnost tožnikovega pobega po presoji sodišča ni izkazana.

19. Toženka je izpodbijani sklep o omejitvi gibanja oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega, ki bi onemogočila izvedbo postopkov v zvezi s predajo odgovorni državi članici, zato je nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Svoj sklep o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljuje z ugotovitvami, ki jih opredeli kot tožnikovo nesodelovanja v postopku. Gre za ugotovitve, da je da je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v več državah, v treh (Poljski, Franciji in Nemčiji) pa je tudi podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar v nobeni ni počakal na zaključek postopka, v Franciji pa naj bi po prejetju prve negativne odločitve eno leto in osem mesecev nezakonito bival zgolj zato, ker je ponovno želel zaprositi za mednarodno zaščito, čeprav bi moral biti iz Francije odstranjen. Tudi Nemčijo naj bi po podaji umika prošnje, namesto da bi počakal na zaključek postopka, zapustil in odšel v Slovenijo. Dodatno begosumnost utemeljuje še na prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2,6 saj ni sporno, da je tožnik nezakonito prehajal državne meje in da v Republiki Sloveniji nima možnosti prebivanja.

20. Sodišče ugotavlja, da je tožnik na razgovoru ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na zapisnik ob naznanitvi pridržanja glede dejstev, ki so pomembna za ugotovitev obstoja okoliščine nesodelovanja, navedel drugačen, predvsem obširnejši potek dogodkov, ki so privedli do njegovega prihoda v Slovenijo, kot jih v utemeljitev svoje presoje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja toženka. V tem smislu so po oceni sodišča zlasti pomembne njegove izpovedbe, iz katerih izhaja njegova namera, da se v dogovoru z nemškimi oblastmi prostovoljno vrne v Rusijo, in da ob odhodu v Slovenijo ni imel namena za daljši čas zapustiti Nemčije oziroma da se je imel namen v Nemčijo v kratkem času vrniti. Do teh navedb, ki se ne ujemajo s toženkinim sklepanjem o samovoljni zapustitvi Nemčije med postopkom, se toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni opredelila, kar pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka (sedma točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

21. Sodišče je navedeno pomanjkljivost odpravilo na glavni obravnavi (šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 in 51. člen ZUS-1 v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1) s tem, da je tožnika zaslišalo o okoliščinah, ki po prepričanju toženke kažejo na njegovo begosumnost. 22. Iz listin v upravnem spisu (policijske depeše z dne 1. 8. 2018, tožnikovih izpovedb ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na zapisnik ob naznanitvi ukrepa pridržanja, ki jih toženka sicer deloma povzema tudi v izpodbijanem sklepu, vendar ne oceni in pri odločitvi ne uporabi) in tožnikovih izpovedb, ki so skladne z njegovimi izpovedbami v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, namreč izhaja, da je tožnik Rusijo zapustil skupaj z ženo (ki ima po poškodbi ob bombnem napadu v otroštvu težave z zdravjem) in enim otrokom, da sta se mu v času bivanja v Franciji rodila še dva otroka, da je žena z otroki v Nemčiji, da je v Nemčiji po zavrnitvi prošnje in vloženi pritožbi v dogovoru z nemškimi oblastmi umaknil prošnjo, da ima zato dovoljenje za zadrževanje v Nemčiji do 19. 9. 2018, med tem ko si z družino pri ruskih konzularnih oblasteh ureja osebne dokumente za prostovoljno vrnitev v Rusijo. Iz navedenih dejstev, ki jim glede na skladnost tožnikovih izpovedb, sodišče verjame, izhaja, da ima tožnik interes, da se čimprej združi s svojo družino. Da je bil tožnik ob prijetju 31. 7. 2018 namenjen nazaj v Nemčijo, je razvidno tudi iz policijske depeše, iz katere izhaja, da je bil tožnik ob prečkanju državne meje pri nekdanjem mejnem prehodu Karavanke prijet s strani avstrijskih varnostnih organov (v depeši AVO) in vrnjen v Slovenijo ter izročen slovenski policiji. Iz njegovih izpovedb na zapisnik ob naznanitvi pridržanja in na sodišču izhaja razumljiva razlaga za njegovo zaprosilo za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj sodišče obe izjavi razume tako, da je sprva menil, da se bo ob svojem takojšnjem izgonu iz Slovenije v Rusijo in vrnitvi žene z otroki po izteku dovoljenja za začasno zadrževanje v Nemčiji do 19. 9. 2018 z družino najhitreje združil v Rusiji. Ko pa je po spoznal, da bodo tako postopki v Nemčiji kakor tudi v Sloveniji trajali dlje časa, pa je prav z namenom, da se v Nemčiji čim prej združi z družino, zaprosil za mednarodno zaščito, da ga Slovenija tako izroči čim prej Nemčiji. Tožnik tako v tem smislu v postopku po podaji prošnje ves čas vztraja, da si želi čim prej vrniti v Nemčijo k družini, da bi nadaljeval začeti postopek urejanja dokumentacije za z nemškimi oblastmi dogovorjeno prostovoljno vrnitev v Rusijo. S tem namenom je na obravnavi tudi izjavil, da v ti. „dublinskem postopku“ odpoveduje osebnemu razgovoru in da se ne bo pritožil. 23. Glede na to, da si po povedanem tožnik želi čimprej nazaj v Nemčijo, toženka pa je izpodbijani sklep sprejela prav v postopku predaje tožnika odgovorni državi članici Zvezni republiki Nemčiji, ki je (sicer šele po izdaji izpodbijanega sklepa) svojo odgovornost tudi sprejela, sodišče meni, da tožnikovo dosedanje ravnanje ne more biti podlaga za sklep, da je v konkretnih okoliščinah izkazana tožnikova znatna begosumnost. Tožnik je res predčasno, pred zaključkom postopkov zapustil Poljsko in Francijo, Nemčijo pa je zapustil, kljub temu, da mu tega osebni dokumenti, izdani v Nemčiji niso dovoljevali. Po presoji sodišča za odločitev ni bistveno, ali je tožnik vedel za to, da mu v Nemčiji izdani dokumenti ne dovoljujejo prehajanja notranjih šengenskih meja, saj sledi tožnikovi izpovedbi, da je imel namen vrniti se v Nemčijo po dveh dneh, na kar kažejo njegove navedbe in podatki v policijski depeši, iz katerih izhaja, da naj bi v Slovenijo prišel 29. 7. 2018, prijet pa je bil 31. 7. 2018 s strani avstrijskih varnostnih organov ob poskusu vstopa v Republiko Avstrijo. To pa pomeni, da je tožnik ob prijetju vračal v Nemčijo, kjer ga čaka žena s tremi (majhnimi) otroki (dva sta bila rojena po letu 2012, ko so zapustili Rusijo). Vse to pa, kot že rečeno, po presoji sodišča kaže na to, da v tem primeru znatna stopnja begosumnosti, kakršna se zahteva za izrek izpodbijanega ukrepa, v danem primeru ni izkazana.

24. Toženka je sicer zaključek o tem, da je tožnik izrazito begosumen, oprla še na kriterija iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Glede na že pojasnjene okoliščine obravnavanega primera, ugotovitvi, da je tožnik na nedovoljen način prehajal državne meje in da v Sloveniji nima možnosti bivanja, ne zadostujeta za sklep, da je pri tožniku podana znatna begosumnost. 25. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča nobena od okoliščin, na katere se je toženka v izpodbijanem sklepu sklicevala kot na podlago za svoje sklepanje o znatni nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, ni izkazana do take mere, da bi lahko dejansko utemeljila tako sklepanje.

26. Sodišče je zato na podlagi prve točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Ker ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne iz upravnega spisa ne izhajajo nobene druge okoliščine, ki bi lahko pomenile zakonito podlago za izrek ukrepa omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zadeve ni vračalo toženki v ponovni postopek.

K II. točki izreka:

27. Po četrtem odstavku 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, in sicer v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi je sodišče na glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje od toženke ter spremenilo njeno odločitev tako, da je izpodbijani sklep odpravilo, kar po vsebini pomeni odločitev, da ni pogojev za pridržanje tožnika po Uredbi Dublin III. Zato je zoper odločitev sodišča dovoljena pritožba, kar pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ni pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes za odločitev o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe.

28. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, ker bi se sicer tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

29. Po tretjem odstavku 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je treba v primeru, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec navedene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel v Zakon o mednarodni zaščiti. Izdaja ureditvene začasne odredbe je zato v tej zadevi potrebna že zaradi prenosa navedene določbe v slovenski pravni red, pri čemer sodišče dodaja, da direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Ker je Upravno sodišče ugotovilo, da je pridržanje nezakonito, je torej treba tožnika nemudoma izpustiti.

30. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna tudi zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V obravnavani zadevi je k času, ki je pretekel do odločitve Upravnega sodišča, treba dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje. Gre torej za trajajoče pravno in sporno razmerje med toženko in tožnikom, nezakonit odvzem prostosti pa (kot rečeno) že zdaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala. Vse navedeno pomeni, da je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana s stopnjo, ki je celo višja od zakonskega standarda verjetnosti. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni mogoče iskati v tem, da se pridržanje nadaljuje zgolj zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. 3 Odločbe Vrhovnega sodišča so bile sicer izdane še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 4 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“. 5 Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14). 6 Ta kriterija sta: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo in nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji.