Jedro

Tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja. S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti (npr. dostop do trga dela, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialni prejemki, dostop do javnih sredstev). Teh v primeru dvojnosti ne bi bilo mogoče jasno izvrševati in bi lahko pripeljale tudi do zlorabe sistema.

Režim migracij oz. priseljevanja temelji na suvereni pravici države, da sama določi pogoje, pod katerimi bodo tujci smeli bivati na njenem ozemlje (ekonomski interes, študij, družina, ...). Gre za odločitev države in privilegij, ki ga država odobri le, če tujec izpolnjuje stroge pogoje (sredstva, nekaznovanost, ustrezni osebni dokumenti, …). Status prosilca za mednarodno zaščito pa temelji na mednarodnih zavezah.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka v rednem postopku na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot neutemeljeno (1. točka izreka). Ugotovila je, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo v izvorno državo Ljudsko demokratično republiko Alžirijo (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Tožnik je zoper navedeno odločbo 11. 2. 2026 vložil tožbo, ki jo je naslovil "izpodbojna tožba in tožba zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin" in predlog za izdajo začasne odredbe in predlog za izdajo začasne odredbe. S tožbenim zahtevkom je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi v celoti ter s sodbo odloči o stvari oz. odloči (v celoti oz. v vseh treh točkah izreka), da se zadeva vrne toženki v ponovno odločanje ( 64. člen in prvi odstavek 65. člena ZUS-1); ugotovi, da je bilo z dejanjem toženke poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine po 18., 25., 22. in 21. čl. Ustave; predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in se izvršitev izpodbijane odločbe zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi zoper naslovno odločbo ter da naj mu toženka povrne vse stroške, ki so mu nastali s tem postopkom, v roku 15 dni od izdaje odločbe prve stopnje dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

3.Predlog za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrglo s sklepom z dne 13. 2. 2026. Odločitev je pravnomočna.

4.Toženka je z dopisom z dne 5. 8. 2026 sodišče obvestila, da je bilo tožniku izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki mu je bilo vročeno 31. 7. 2026.

5.Sodišče je obvestilo vročilo tožniku, s pozivom, da se izjavi glede navedene okoliščine. Tožnik na vlogo toženke ni odgovoril.

6.Tožba ni dovoljena.

7.Med strankama ni sporno, da je bilo tožniku 31. 7. 2026 vročeno enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo ureja Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

8.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja. S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti (npr. dostop do trga dela, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialni prejemki, dostop do javnih sredstev). Teh v primeru dvojnosti ne bi bilo mogoče jasno izvrševati in bi lahko pripeljale tudi do zlorabe sistema. Tako že ZTuj-2 v drugem odstavku 33. člena izrecno določa, da mora biti v prošnji za dovoljenje naveden namen prebivanja v Republiki Sloveniji ali razlog iz drugega odstavka 35. člena

tega zakona, zaradi katerega se tujcu lahko izda dovoljenje za prebivanje. Dovoljenje se izda le za en namen, za vsako od dovoljenj so predpisani različni pogoji (npr. zakon v 37. b členu ureja enotno dovoljenje zaradi opravljanja dela kot samozaposlena oseba, v 38. členu dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja dela na področju raziskav, višjega in visokega šolstva, …). Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je zgolj podvrsta dovoljenja za začasno prebivanje. Skladno z drugim odstavkom 31. člena ZTuj-2 se namreč določbe tega zakona, ki se nanašajo na dovoljenje za prebivanje, uporabljajo tudi za enotno dovoljenje za prebivanje in delo, razen če zakon ne določa drugače.

V razmerju med statusom tujca po ZTuj-2 in statusom prosilca za mednarodno zaščito je izključnost enega ali drugega statusa še bistveno bolj zaostrena. Statusa se že izvorno razlikujeta. Režim migracij oz. priseljevanja temelji na suvereni pravici države, da sama določi pogoje, pod katerimi bodo tujci smeli bivati na njenem ozemlje (ekonomski interes, študij, družina, ...). Gre za odločitev države in privilegij, ki ga država odobri le, če tujec izpolnjuje stroge pogoje (sredstva, nekaznovanost, ustrezni osebni dokumenti, …). Status prosilca za mednarodno zaščito pa temelji na mednarodnih zavezah (Ženevski konvenciji in Evropski konvenciji o človekovih pravicah - načelo non-refoulement - prepoved vračanja). Pravica prosilca, da ostane v državi do konca postopka, ni dovoljenje za prebivanje, temveč t. i. pravica do zadrževanja. Država mu tega statusa ne podeli zaradi lastnega interesa, temveč ker ga zaradi mednarodnega prava ne sme izgnati, dokler se ne preveri, ali mu v izvorni državi ne grozi preganjanje oz. resna škoda. Zato ni mogoče, da bi tujec lahko hkrati imel status tujca po določbah ZTuj-2 in status prosilca za mednarodno zaščito.

ZTuj-2 je to po spremembi zakona v maju 2025 izrecno izpostavil v enajstem odstavku 34. člena. Ta določa, da če je tujcu prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pravnomočno zavržena ali mu je pravnomočno priznana mednarodna zaščita v skladu z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, se postopek za izdajo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve iz tega odstavka, ki še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ tujca ob vložitvi prošnje posebej opozori. Če je tujcu prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena v skladu z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, se vložena prošnja iz tega odstavka, o kateri še ni bilo dokončno odločeno, šteje za prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja za namen zaposlitve iz devetega odstavka 37. člena tega zakona, o čemer pristojni organ tujcu izda potrdilo o vloženi prošnji iz devetega odstavka 37. člena tega zakona. V primeru iz prejšnjega stavka se prvo enotno dovoljenje za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu izda, če izpolnjuje pogoje iz prve, druge in tretje alineje devetega odstavka 37. člena tega zakona. Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu pa se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ tujca ob vložitvi prošnje posebej opozori. Pristojni organ o vročitvi prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve obvesti ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in urad, pristojen za oskrbo in integracijo migrantov. Iz poročila v Poročevalcu DZ

k novemu desetemu in enajstemu odstavku 34. člena ZTuj-2 izhaja, da je bil namen zakonodajalca s to ureditvijo doseči prav to, da se prepreči hkraten obstoj dveh različnih statusov tujca. Zakonodajalec je tudi izrazil pričakovanje, da bi določeni posamezniki namesto uporabe pravnih sredstev (torej upravnega spora na sodišču ali pritožbe na vrhovnem sodišču) raje izbrali tovrstno ureditev prebivanja v Republiki Sloveniji, kar bi pripeljalo tudi do zmanjšanja obravnav na sodiščih.

Ob povedanem tožnik za izpodbojno tožbo zoper izpodbijano odločbo ne more več imeti pravnega interesa. Pravnega položaja si s tožbo ne more izboljšati, saj že ima urejen zakonit status v Republiki Sloveniji na podlagi enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Zavestno je izbral, da bo zakonita podlaga njegovega prebivanja in dela v Republiki Sloveniji prav ta podlaga (tožnik bi lahko izbral, da bi delal kot prosilec za mednarodno zaščito, kar je izrecno urejeno v 87. členu Zakona o mednarodni zaščiti, ZMZ-1).

Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tožnik ga v trenutku tega odločanja nima. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Na tej podlagi je treba tožbo v izpodbojnem delu zavreči.

Tožbo v delu, s katerim tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem toženke poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine po 18., 25., 22. in 21. Ustave, je prav tako treba zavreči. Sodišče pojasnjuje, da je zahtevek na ugotovitev kršitve ustavnih pravic možno uveljavljati le v subsidiarnem upravnem sporu. Po določbi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, a le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi je zagotovljeno drugo sodno varstvo, saj je zoper izpodbijano odločbo mogoč reden upravni spor. V tem pa mora sodišče v vsakem primeru presojati, ali toženka pri odločanju ni kršila z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato pogoji iz 4. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, kar je, kot povedano, terjalo zavrženje tožbe tudi v tem delu.

Tožnikova pooblaščenka je zahtevala tudi povračilo stroškov postopka. Pooblaščenka je svetovalka za begunce, ti pa imajo skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na Upravnem in Vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Glede na navedeno sodišče ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce, zato je tudi del tožbe s stroškovnim zahtevkom moralo zavreči.

Navedeno je sodišču narekovalo, da je tožbo v celoti zavrglo.

-------------------------------

1ZTuj-2 tako v 35. členu te razloge našteva taksativno, tako npr. določa zaposlitev ali delo, združitev družine, študij, izobraževanje, ...

2Poročevalec DZ, EPA 1921-IX z dne 17. 3. 2025.