Jedro

Tožnik je v tožbenih navedbah pojasnil, da se je toženka s hčerko junija 2009 (tožbo je vložil 28.8.2009) preselila v Rusijo. V tožbi je tudi navedel, da po podatkih centralnega imenika prebivalstva niti toženka, niti mladoletna hčerka ne živita na območju Republike Slovenije. Ob takšnih navedbah bi sodišče prve stopnje moralo najprej presoditi, ali je za odločanje v tem sporu sploh pristojno naše sodišče. Po 73. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku je sodišče Republike Slovenije pristojno v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, tudi tedaj, kadar toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če sta oba starša slovenska državljana, ali če je otrok slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je zavrnjen tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval spremembo odločbe o varstvu in vzgoji mladoletne M.M.Ž., ki je vsebovana v sodni poravnavi Okrožnega sodišča v Kopru opr.št. P 1 z dne 29.3.2006, tako, da se mladoletna M.M.Ž. dodeli v varstvo in vzgojo tožniku V.Ž.

Tožnik se je zoper sodbo pritožil. Meni, da bi moralo sodišče v postopku imenovati izvedenca, ki bi strokovno pojasnil koristi mladoletne hčerke glede na konkretne razmere. Sodišče nima tega znanja. Vnaprej pa samo tudi ne more zaključiti, da izvedenec ne bi mogel izdelati mnenja, oziroma, da bi bilo slednje nepopolno. Mati samovoljno preprečuje stike otroka z očetom. Tožnik je imel zadnji stik z otrokom spomladi leta 2009, ko je bila hči stara sedem let, sedaj je stara deset let in pol. Preprečevanje stikov gotovo ni v korist otroka. Izvedeniško mnenje, ki je bilo izdelano za potrebe nepravdnega postopka, pa tudi ni primerno za odločitev v tem sporu. Izpodbijana sodba pomeni kršitev določila 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Toženka hčerki vse te stike preprečuje. Izpodbijana sodba podpira samovoljo toženke, s katero povzroča hčerki škodo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno napada zaključek izpodbijane sodbe, da se sodišče ni odločilo za angažiranje izvedenca s področja klinične psihologije, ker izdelava popolnega izvedenskega mnenja ne bi bila mogoča iz razloga, ker pregleda toženke in hčere praktično ne bo mogel opraviti. O tem sklepa iz težav, ki jih je imelo sodišče že z vročanjem sodne pošiljke. Takšna vnaprejšnja ocena nepotrebnosti dokaza ni primerna. Sodišče ne ve z gotovostjo, da toženka in hči ne bi prišli na poziv k izvedencu. Pa tudi sicer ne ve, kako bi se izvedenec lahko izrekel o koristih otroka glede na konkretne razmere, ki jih je opisal tožnik. Utemeljena je tudi kritika tistega dela obrazložitve, kjer se je sodišče oprlo na mnenje izvedenke, ki ga je izdelala v nepravdnem postopku. V tem delu je sodišče kršilo postopek, saj v dokazne namene to izvedeniško mnenje niti ni bilo prebrano in ga niti ni v spisu, zato pritožbeno sodišče te odločitve niti ni moglo preveriti. Na zadnjem naroku 8.11.2012 je namreč tožnik predlagal, da se vpogleda in prebere izvedensko mnenje sodne izvedenke V.S., ki je bilo izdelano v zadevi N 1, prav tako je predlagal, da se v dokaznem postopku prebere njeno zaslišanje. Dodatni dokazni sklep, ki je bil na naroku sprejet, izvedbo tega dokaza ni vseboval, zato je sodišče brez podlage v dokaznem sklepu odločitev oprlo na izvedeniško mnenje, ki ga ni v spisu.

Poleg gornjih kršitev pa je pritožbeno sodišče, ki je na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) dolžno opraviti tudi uraden preizkus glede tega, ali v postopku ni prišlo do kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma zmotne uporabe materialnega prava, ugotovilo, da obstoji možnost, da je v tej zadevi prišlo do kršitve iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v tožbenih navedbah pojasnil, da se je toženka s hčerko junija 2009 (tožbo je vložil 28.8.2009) preselila v Rusijo. V tožbi je tudi navedel, da po podatkih centralnega imenika prebivalstva niti R.Ž., niti mladoletna M.M.Ž., ne živita na območju Republike Slovenije. Ob takšnih navedbah bi sodišče prve stopnje moralo najprej presoditi, ali je za odločanje v tem sporu sploh pristojno naše sodišče. Po 73. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP) je sodišče Republike Slovenije pristojno v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, tudi tedaj, kadar toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če sta oba starša slovenska državljana, ali če je otrok slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Iz podatkov spisa ni razvidno, ali je toženka slovenska državljanka. Če toženka ni slovenska državljanka, pristojnost našega sodišča ni podana, pa čeprav bi hči imela slovensko državljanstvo, ker ni sporno, da otrok nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Zato je pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi in po prvem odstavku 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej ugotovite državljanstvo toženke in šele če bo ugotovilo, da je podana pristojnost slovenskega sodišča, bo v nadaljevanju moralo o zadevi vsebinsko odločiti, sicer pa tožbo tožnika zavreči (18. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165 ZPP.