Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpela tožnica, slednji prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot z zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ). Ustreznost je podana tako z vidika odškodnine prisojene za posamezne oblike nepremoženjske škode (to je tako iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja kot tudi strahu), kakor tudi (oziroma predvsem) glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode prisojen skupen znesek odškodnine.

Dejstvo, da prej omenjenih ugotovitev ni upoštevalo v (celoti v) okviru odškodnine odmerjene za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ni bistveno. V zvezi s tem je bolj od okoliščine, da tožnica teh psihičnih težav (bolečin) in njihovega zdravljenja v postopku na prvi stopnji tudi sama ni opredeljevala kot nevšečnosti med zdravljenjem, pomembno to, da so tovrstne trditve pri ugotavljanju obsega utrpele nepremoženjske škode (pa čeprav v pretežni meri v okviru postavke strahu) s strani sodišča prve stopnje bile upoštevane (presojane).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 588,69 EUR nadomesti z zneskom 767,89 EUR; v preostalem se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22. 10. 2020 odločilo: - da je dolžna tožena stranka tožeči v 30-ih dneh plačati odškodnino v znesku 814,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2019 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 2.075,14 EUR, ki tečejo od 27. 3. 2019 do 19. 6. 2019; v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 30-ih dni povrniti stroške postopka v višini 588,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe v znesku 1.800,00 EUR se pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da ji dosodi še dodatno odškodnino v omenjenem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2019 dalje do plačila ter višje pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo. Uvodoma pojasnjuje, koliko ji je sodišče prisodilo iz posameznih škodnih temeljev in koliko je sama uveljavljala. Pri določanju višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem se je sodišče oprlo na izvedeniško mnenje, ni pa upoštevalo njenih navedb in predlogov sploh glede nevšečnosti med zdravljenjem, ko ne gre le za nevšečnosti, ki so vezane na obiskovanje zdravstvenih ustanov, ampak tudi na nevšečnosti, ki jih je trpela med samim zdravljenjem, na kar je opozorila tekom postopka, toženka pa temu ni oporekala. Sodišče se je v 9. točki obrazložitve sicer opredelilo do dela mnenja izvedenca, ki se nanaša na njene psihične težave kot posledice obravnavane prometne nezgode in zdravljenja le-teh, a tega pri obrazložitvi dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v 10. točki tega ni upoštevalo, niti ni pojasnilo, zakaj ne. Pojasnjuje, da je zaradi psihičnih posledic obravnavane prometne nezgode dne 7. 2. 2019 obiskala psihiatra, pri čemer izvedenec ni opravil poizvedb pri njenem psihiatru, ali je po tem datumu le-tega še kdaj obiskala. Upravičena je do popolne odškodnine, kar pomeni tudi do odškodnine za vse psihične težave, ki so jo spremljale po nezgodi. Pri odškodnini za nevšečnosti med zdravljenjem je potrebno upoštevati tudi tiste, ki se tičejo zdravljenja psihičnih posledic. Do sedaj ji ta vrsta škode ni bila priznana. Sodišče se tudi ni opredelilo do psihičnih težav, ki jih je še vedno imela, ko je šla v službo. Pri težavah, ki jih je imela po zaključku staleža, je potrebno upoštevati tudi delo, ki ga je opravljala. Določene težave po zaključku staleža je imela tudi doma. Poudarja, da je potrebno pri telesnih bolečinah opraviti tudi njihovo subjektivno oceno, kot jih je sama doživljala. Omenja, kakšne bolečine je trpela in koliko časa so trajale lažje bolečine. Sodišče pri prisoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo vsega, kar je ugotovil izvedenec glede telesnih poškodb in s tem povezanih nevšečnosti med zdravljenjem, po drugi strani pa psihičnih težav in s tem povezanega zdravljenja sploh ni upoštevalo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ji iz tega naslova prizna še dodatno odškodnino v znesku 1.600,00 EUR. V nadaljevanju pojasnjuje, kakšen strah je utrpela. Ni šlo le za strah za izid zdravljenja glede sanacije telesnih poškodb, ampak tudi za sanacijo psihičnih težav, ki niso bile tako blage, saj je potrebovala pomoč psihiatra, predpisana pa so ji bila tudi zdravila. Sodišče tako njenega strahu ni v zadostni meri upoštevalo pri prisoji odškodnine za ves prestali strah. Zato ji gre upoštevaje podatke spisa in izvedene dokaze iz tega naslova še dodatnih 200,00 EUR oziroma pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 1.000,00 EUR. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov postopka oziroma zaključku, da je njen uspeh le 20 %. Toženka je namreč odškodnino v višini 2.075,14 EUR plačala po vložitvi tožbe, za kar je tožnica delno skrčila zahtevek, česar sodišče pri odločanju o stroških postopka ni upoštevalo. Ker njen uspeh znaša 47,4 % in ne le 20 %, ji gre tudi višji znesek stroškov. Ne sme biti oškodovana pri stroških, ker je podala delni umik za po vloženi tožbi plačani nesporni del odškodnine.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpela tožnica, slednji prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot z zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ1), svojo odločitev pa je tudi konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo. Ustreznost je podana tako z vidika odškodnine prisojene za posamezne oblike nepremoženjske škode (to je tako iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja kot tudi strahu), kakor tudi (oziroma predvsem) glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode prisojen skupen znesek odškodnine. Tožničini pritožbeni razlogi podani v zvezi z očitkom o napačno (pretirano) odmerjeni odškodnini so bodisi presplošni (in posledično neupoštevni) bodisi neprepričljivi.

6. Pritožničin očitek, da sodišče prve stopnje pri določanju višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo njenih navedb ter predlogov (sploh) glede nevšečnosti med zdravljenjem, je (očitno) presplošen (nekonkretiziran).2 Omenjeno sodišče je namreč glede njenih nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo (pravilneje presojalo) vse trditve, ki jih je tožnica v tem oziru podala. Na drugi strani ne drži njena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo (in da tudi ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo) psihičnih težav, ki jih je utrpela v posledici prometne nezgode in njihovega zdravljenja. V 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je izrecno izpostavljeno, da naj bi tožnica tri dni po prometni nezgodi ob kontrolnem pregledu povedala, da jo je psihično prizadelo, v naslednji (11.) točki obrazložitve3 pa, da je dogodek pri njej sprožil reakcijo strahu in nemira (kot tudi da dogodek trajnih psihičnih posledic ni pustil), da je bila pregledana pri psihiatru,4 da v postopku postavljeni izvedenec ni imel podatkov, ali je dalj časa prejemala anksiolitik,5 in tudi, da je pri odmeri višine odškodnine za strah sodišče prve stopnje upoštevalo njeno povečano reakcijo strahu in nemira. Dejstvo, da prej omenjenih ugotovitev6 ni upoštevalo v (celoti v) okviru odškodnine odmerjene za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ni bistveno. V zvezi s tem je bolj od okoliščine, da tožnica7 teh psihičnih težav (bolečin) in njihovega zdravljenja v postopku na prvi stopnji tudi sama ni opredeljevala kot nevšečnosti med zdravljenjem,8 pomembno to, da so tovrstne trditve pri ugotavljanju obsega utrpele nepremoženjske škode (pa čeprav v pretežni meri v okviru postavke strahu) s strani sodišča prve stopnje bile upoštevane (presojane). Iz teh razlogov je njeno pritožbeno izpostavljanje (ponavljanje), kakšne psihične težave (vse) naj bi utrpela, za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve (samo za sebe) brezpredmetno (očitek o njihovem neupoštevanju s strani sodišča prve stopnje pa, kot rečeno, neutemeljen).

7. Neutemeljen je nadalje pritožničin očitek, da sodišče prve stopnje njene omejenosti pri delu v vinogradu oziroma psihičnih težav, ki jih je še vedno imela (tudi po zaključku staleža), ko je šla v službo,9 (neupravičeno) ni upoštevalo. Sodišče je v okviru 10. točke obrazložitve, v okviru katere je ugotavljalo obseg škode, ki naj bi ga tožnica utrpela iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine iz tega naslova, izpostavilo, da naj bi slednja po zaključku bolniškega staleža (to je tri tedne po poškodbi) ob večjih naporih trpela še občasne telesne bolečine v zvezi s svojimi opravili v službi, na kmetiji in pri prostočasnih aktivnostih. V ta zadnje navedeni okvir prav gotovo sodi tudi tožničino (prostočasno) delo v vinogradu. Ob tem, da so njene trditve glede psihičnih težav, ki naj bi jih imela po odhodu v službo (ob opravljanju službenih opravil), posplošene (nekonkretizirane10) in že zato neupoštevne, je enako pomembno dejstvo, da je sodišče prve stopnje glede tovrstnih težav upoštevalo vse, kar je potrdil dokazni postopek (in v tem okviru s svojimi ugotovitvami predvsem postavljeni izvedenec medicinske stroke). Posplošeno11 je nadalje pritožbeno poudarjanje, da je potrebno pri oceni telesnih bolečin12 opraviti tudi njihovo subjektivno oceno oziroma kot naj bi jih tožnica doživljala. Poleg tega (torej predhodno omenjene individualizacije odškodnine) pa gre v tem okviru upoštevati tudi objektivne meje (to je načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), ki jih ni moč prestopiti.13 V konkretnem primeru sta bila oba vidika s strani sodišča prve stopnje ustrezno upoštevana. Na drugi strani je tožničino poudarjanje, da ni utrpela le strahu za izid zdravljenja glede sanacije telesnih poškodb ampak tudi glede (sanacije) psihičnih težav, posplošeno in prvenstveno (pritožbeno) novo14 (prvi odstavek 337. člena ZPP15) ter zato neupoštevno. Posledično pa je neprepričljiv (neutemeljen) tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje njenega strahu ni v zadostni meri upoštevalo pri določitvi odškodnine za (ves prestali) strah in da ji gre (glede na spisovne in izvedene dokaze) iz tega naslova še dodatnih 200,00 EUR (oziroma da pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 1.000,00 EUR).

8. Delno utemeljena pa je pritožba zoper stroškovno odločitev. Pritožnica namreč upravičeno izpostavlja, da bi moralo pri tej sodišče prve stopnje upoštevati, da je toženka odškodnino v višini 2.075,14 EUR plačala šele po vložitvi tožbe. Ker je v posledici tega tožnica v vlogi z dne 18. 11. 2019 delno umaknila tožbo, slednja upravičeno izpostavlja, da je bila njena tožba potrebna tudi v tem umaknjenem delu. Vendar pa dejstva (umaknjenega) dela tožbe pri stroškovni odločitvi ni moč presojati na podlagi pravila iz prvega odstavka 154 člena (torej ob upoštevanju kriterija uspeha), kot to meni pritožba (zaradi česar je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v pravdi uspela 20%, pravilna), ampak v skladu s pravilom iz prvega odstavka 158. člena ZPP,16 ki se nanaša prav na tovrstne primere (skratka gre za drug »temelj«). V tem okviru pa gredo tožnici zgolj stroški, ki so ji zaradi umaknjenega dela tožbe v višini 2.075,14 EUR upravičeno nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP). Višino le-teh je to sodišče izračunalo tako, da je ob upoštevanju prej omenjene vrednosti ugotovilo nagrado za tožbo17 v višini 300 točk (Tar. št. 18 Odvetniške tarife18), kar skupaj s povračilom (2%) materialnih stroškov, vrednostjo odvetniške točke (0,60 EUR) in 22% DDV znaša 224,00 EUR. Ker je sodišče prve stopnje 20% tega zneska (po kriteriju uspeha) tožnici že priznalo (v okviru prisojenega zneska stroškov), ji gre iz naslova povračila stroškov postopka še 179,2 EUR (torej 80%). V skladu z navedenim je bilo zato potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeniti tako, da se znesek 588,69 EUR nadomesti z zneskom 767,89 EUR (358. člen ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče tožničino pritožbo v preostalem zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker je tožnica s pritožbo uspela zgolj v majhnem delu,19 sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Enako velja za v istem okviru podan očitek, da sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja ni upoštevalo v zadostni meri (oziroma da ni upoštevalo vsega, kar je izvedenec ugotovil glede telesnih poškodb in s tem povezanih nevšečnosti med zdravljenjem). 3 Kar pritožba očitno spregleda (ne upošteva). 4 V 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izpostavilo izvedenčevo ugotovitev iz dopolnitve mnenja, da je bila tožnica dne 7. 2. 2019 pregledana pri psihiatru v ZD, ki naj bi ugotovil anksiozne motnje in zmerne depresivne epizode, prav tako pa tudi izvedenčev dopis, da nima podatkov o tem, ali je slednja pozneje opravila še kakšen pregled pri psihiatru. Ob tem, da (sama) ne zatrjuje, da je kasneje (in kdaj točno) opravila še kakšen pregled pri psihiatru (tega ni jasno storila niti v svoji drugi in tretji pripravljalni vlogi, vloženih v postopku na prvi stopnji, v katerih se je opredeljevala do izvedenčevih ugotovitev), je pritožničin očitek, da izvedenec (čeprav naj bi ga sama na to opozorila) o tem ni opravil poizvedb pri njenem psihiatru, brezpredmeten. 5 Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo tudi izvedenčeve ugotovitve o tem, da je bilo tožnici ob kontrolnem pregledu dne 8. 1. 2019, na katerem naj bi povedala, da jo je dogodek psihično prizadel, predpisano zdravilo Helex proti depresiji (da naj bi ji psihiater predpisal tudi zdravilo Dulsevio je tožnica omenila šele v svoji drugi pripravljalni vlogi, ki jo je podala po prejemu izvedenskega mnenja), v 10. točki obrazložitve, v okviru katere je obravnavalo in odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pa je izrecno omenilo tudi njeno prejemanje zdravil, ki da so lahko tudi škodljiva. 6 Tako kar se tiče tožničinih psihičnih težav po dogodku kot njihovega zdravljenja. 7 Pritožbeno sklicevanje na (upoštevanje) nevšečnosti, ki naj bi jih imela tekom zdravljenja doma oziroma kasneje, ko je začela delati, je presplošno (nejasno) in posledično neupoštevno. 8 To je storila šele sedaj v pritožbi (v kateri te težave omenja kot nevšečnosti med zdravljenjem). V tožbi (podobno pa tudi v nadaljevanju) je psihične težave (prizadetost) omenjala kot eno od posledic nezgode, ne pa tudi (kar enako velja za njihovo zdravljenje) v okviru nevšečnosti med (v zvezi z) zdravljenjem. 9 V zvezi s čimer obširno opisuje opravila, ki jih kot bolničarka – negovalka izvaja v domu upokojencev. 10 Kar se tiče njihove intenzivnosti, trajanja, pojavljanja (oziroma dejansko v vseh ozirih). 11 Nepojasnjena (presplošna) je nadalje trditev, da naj bi bilo potrebno pri tej oceni (trajanju) teh bolečin upoštevati tudi tožničino delo (bolničarke - negovalke). 12 Pri presoji trajanja in intenzivnosti katerih se je sodišče prve stopnje upravičeno oprlo na ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca. Kakršnekoli dalj čas trajajoče telesne bolečine (določene intenzivnosti) v nasprotju s pritožbenim vztrajanjem niso izkazane. 13 Oziroma ki predstavlja korektiv upoštevanja takšnega subjektivnega vidika (načela individualizacije). Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 346/2003 z dne 27. 5. 2004 in II Ips 258/2005 z dne 25. 1. 2007 ter sodbo tega sodišča II Cp 2791/2017 z dne 30. 5. 2018. 14 Vključno s (pritožbenim) pojasnjevanjem, za kakšno zdravljenje (proces) v takšnih primerih gre, oziroma posplošenim (hipotetičnim) omenjanjem dolgotrajnosti zdravljenja psihičnih težav, upravičenosti s tem povezanega strahu ter možnosti sprožitve še hujših (intenzivnejših) psihičnih reakcij ob podobnih dogodkih. 15 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 16 Glej N. Betetto, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 46, 47, oziroma sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 98/98 z dne 8. 10. 1998. 17 V naslednji, to je prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2019 je namreč tožnica tožbo že delno umaknila. 18 Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami . 19 In sicer samo delno zoper stroškovno odločitev.