Jedro

Pomorski zakonik v 3. odst. 663. čl. res določa, da se šteje, da je agent izrecno navedel, da nastopa kot agent, če je tretji osebi izjavil, da nastopa „v imenu in na račun naročitelja“ ali „samo kot agent“ ali kaj drugega z isto vsebino, in navedel firmo oz. ime naročitelja; vendar pa je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kot naročnik in pogodbena stranka tožeče stranke nastopala tožena stranka, da je tožena stranka povpraševala po informativni ponudbi in da je tožena stranka na podlagi reklamacij računov zahtevala izdajo dobropisov v svojo korist.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi: v 1. ,2. tč. in 3. tč. izreka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 5.813.696,47 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2002; 2.) ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 952.696,12 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2002 do plačila; 3.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. Ig 1 z dne 9.6.2003 vzdržalo delno v veljavi v točki 1 in 3 izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 5.813.696,47 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2002 do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 58.583,68 SIT; 4.) sklep o izvršbi razveljavilo v preostalem delu v tč. 1 in 3 izreka (za znesek 152.131,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2002 do plačila, za znesek 8.412,95 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.8.1999 do plačila, za znesek 300.809,13 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2002 do plačila, za znesek 150.961,69 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2002 do plačila, 2.527.694,13 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2002 do plačila, ter za izvršilne stroške v znesku 32.953,32 SIT); 5.) tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 187.920,52 SIT.

Zoper tisti del sodbe, s katerim je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku in kolikor je bil zavrnjen pobotni ugovor, je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je sodišče prišlo do nepravičnega rezultata, ki je v tem, da je tožeča stranka prejela denar za delo, ki ga sploh ni opravila. K.K. je prejela denar za delo, ki ga je opravila, tožena stranka pa mora dvakrat plačati znesek za opravljeno delo. Ozadje zadeve pa je naslednje: ker tožeča stranka ni bila več sposobna poravnavati obveznosti do K., ki je bila predvidena za odvoz odpadkov z letalonosilke „G.“, je K. zavrnila sodelovanje s H., razen če se vnaprej podpiše asignacija za storitve K.. H. je en mesec pred stečajem to tudi storil in je vnaprej podpisal asignacijo. Dejansko je šlo za prenos pogodbe. Sodišče je napačno interpretiralo 3. odst. 1046. čl. OZ. Tožena stranka ob sprejemu nakazila 28.10.2002 ni vedela in ni bila dolžna vedeti za stečaj, ker je bil ta začet šele 29.11.2002, torej en mesec kasneje. Vedenje o slabem ekonomskem stanju pa se ne more enačiti z vedenjem o stečaju. Sodišče je spregledalo, da OZ v 3. odst. 1046. čl. govori izrecno o stečaju kot odločilnem dejstvu za ničnost asignacije, 1. odst. 125. čl. ZPPSL pa govori o vedenju za slabo ekonomsko finančno stanje, kar je drugačna kategorija. ZPPSL ureja posledice asignacije pred uvedbo stečaja in cilj teh določil je, da ne pride do prikrajšanja upnikov. V konkretnem primeru pa je šlo za sočasni posel, točneje odstop posla tretji osebi in ostali upniki sploh ne morejo biti prikrajšani. Koristnik sredstev je bila K., ki je sredstva pridobila po asignaciji, katera ni bila preklicana kot nična oz. razveljavljena. Tožeča stranka je dolžna predložiti glede izpodbijanja pravnih dejanj tudi dovoljenje predsednika stečajnega senata (3. odst. 129. čl. ZPPSL). Tega pa ni predložila, zato je tožba nedopustna in bi jo moralo sodišče zavreči. Sodišče je nepopolno rešilo dejansko stanje, ker se ni opredelilo do tristranske pogodbe med K. in pravdnima strankama. Zanemarilo je ugovor tožene stranke, da so stranke vnaprej soglasno sklenile odplačno pogodbo, ki je bila vnaprej vezana ne samo na sprejem nakazila, pač pa tudi na izvedbo storitev. Tožeča stranka je dejansko naročila K.K. odvoz odpadkov, prav tako pa je toženi stranki naročila, da izvede koordinacijo storitev s K. in izvrši plačilo neposredno K. Tožeča stranka je s pogodbo o naročilu določene posle prenesla tako na toženo stranko kot na K. Tožena stranka ob tem navaja, da je bila prisiljena sklepati pravne posle s tožečo stranko, ker je bila tožeča stranka koncesionar - edini upravičenec in s tem monopolist v tej dejavnosti. Res je, da so stranke zapisale, da gre za asignacijo, toda dejansko stanje je bilo, da je tožeča stranka odstopila del pogodbenih storitev K.K., kar je bilo med strankami nesporno. Ko je tožena stranka poskušala v tej smeri pridobiti izjavo priče N., je sodišče prepovedalo to vprašanje in v tej smeri ni dovolilo izvajanja dokaznega postopka. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede pasivne legitimacije, s tem da je štelo, da je tožena stranka nastopala v svojem imenu in na svoj račun. Pri tem se je oprlo predvsem na izpoved direktorja J.N., ki pa je v očitnem nasprotju z listinami v spisu (računi, izstavljenimi na tretjo osebo, to je „D.“). Če je tožnik izstavil takšen račun, je dobro vedel, kdo je naročnik storitev. V vsakem računu je oznaka c/o, kar pomeni „care of“ s prevodom kot fraza „pri“, npr. D. pri M. Iz te oznake jasno izhaja, da je naslovnik in s tem nosilec posla D. pri toženi stranki. Tožena stranka smatra, da tudi iz okoliščin izhaja, da je tožeča stranka morala vedeti za agencijski odnos; pravdni stranki sta v letu 2002 intenzivno in dalj časa medsebojno poslovali pri servisiranju ameriških ladij, ki so prihajale v L. Tožeča stranka pa je vse te račune izstavljala tudi v angleškem jeziku, to je za tujega principala. Tudi medle in protislovne izjave bivšega direktorja tožeče stranke N. kažejo, da je bila prisotna visoka stopnja vedenja, da je tožena stranka agent tujega ladjarja oz. da ne nastopa v svojem imenu in na svoj račun. Priča B. pa je izpovedal, da je N. v celoti seznanil, da tožena stranka zgolj zastopa ladjarja. Tudi glede nepriznanja pobota terjatve v višini 952.696,12 SIT je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Priča N. ni odločno zavrnil obstoja dogovorov glede popusta oz. agencijske provizije. Iz njegovega pričevanja je izhajalo, da je možno eno in drugo. Priča B.M. pa je prepričljivo izpovedal o dogovorjenih popustih med njim in N. Če temu v prid upoštevamo že sklenjene 10 % popuste, ki sta jih stranki že izvršili, npr. dobropis št. 11 za račun 1 z dne 6.8.2002 ter dobropis št. 10 za račun 2 z dne 6.8.2002 - vse v spisu, je očitno, da so ti dogovori bili v veljavi in tudi izvajani. Sodba je glede računa št. 1030 protislovna, saj po eni strani ugotavlja, da tožeča stranka ni uspela dokazati, katere storitve in v kolikšnem obsegu jih je za toženo stranko dejansko opravila, po drugi strani pa tožeči stranki iz tega naslova priznava določen znesek. Dalje pa se sodišče tudi ne opredeli do dejstva, da je tožena stranka znesek 2.256.311,55 SIT nakazala tožniku, kot izhaja iz specifikacije z dne 10.3.2003 in dokazila o plačilu, kar je tožena stranka uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in bi sodišče tudi navedeni znesek moralo upoštevati pri zmanjšanju obveznosti do tožeče stranke. Izrek sodbe je nesklepčen glede 4. točke. Sodišče je samo razveljavilo sklep o izvršbi glede določenih zahtevkov, moralo pa bi zavrniti tožbeni zahtevek, torej meritorno odločiti. V sodbi je dalo napačni pravni poduk za pritožbo in je navedlo 8 dni namesto 15-dnevni zakonski rok. Tožena stranka je bila s tem prikrajšana za sestavo bolj kvalitetne pritožbe.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

V zvezi s spornimi računi, katerih plačilo v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka, je tožena stranka zatrjevala, da je glede storitev, ki so v njih zaračunane, nastopala kot pomorski agent v imenu in na račun naročitelja. Pomorski zakonik (PZ, Ur.l.RS št. 26/2001) v 3. odst. 663. čl. res določa, da se šteje, da je agent izrecno navedel, da nastopa kot agent, če je tretji osebi izjavil, da nastopa „v imenu in na račun naročitelja“ ali „samo kot agent“ ali kaj drugega z isto vsebino, in navedel firmo oz. ime naročitelja; vendar pa je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kot naročnik in pogodbena stranka tožeče stranke nastopala tožena stranka (priča N.), da je tožena stranka povpraševala po informativni ponudbi in da je tožena stranka na podlagi reklamacij računov zahtevala izdajo dobropisov v svojo korist. Tudi glede na izpovedbo direktorja tožene stranke, M.B., je bila tožena stranka plačnik storitev. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da na zaključek o tem, da je bila tožena stranka naročnik in plačnik storitev, ne vpliva okoliščina, da so bili računi tehnično izstavljeni tako, da so bili poleg tožene stranke navedeni njeni naročniki (je pa na vseh računih navedena davčna številka tožene stranke kot naročnika in obračunan DDV), ravno tako pa tudi ne dejstvo, da so bili računi izstavljeni v angleškem jeziku (ob tem, da je priča N. pojasnila, da je to bilo storjeno na zahtevo tožene stranke). Glede na to so neutemeljene pritožbene trditve, s katerimi je tožena stranka nasplošno izpodbijala obstoj pasivne legitimacije v zvezi s spornimi računi (stališče v zvezi z računom št. 1030 je obrazloženo v nadaljevanju).

V zvezi s terjatvijo po računu št. 1030 (s katerim je tožeča stranka toženi stranki zaračunala najem in izpraznitev kontejnerjev z dodatkom za delo na sidrišču), je tožena stranka med drugim zatrjevala, da je po nalogu tožeče stranke in asignaciji z dne 28.10.2002, K.K. dne 10.2.2003 nakazala znesek 4.665.500,00 SIT in da torej tega zneska ne dolguje tožeči stranki. Pri tem se je med drugim sklicevala tudi na pogodbo o nakazilu (asignaciji) z dne 28.10.2002, ki so jo sklenile tožeča stranka kot asignant, tožena stranka kot asignat in K.K. d.o.o. kot asignatar. V njej so ugotovile, da iz naslova storitev najema zabojnikov in njihovega odvoza z deponiranjem odpadkov za vojaško ladjo, tožeča stranka terja od tožene stranke 4.665.500,00 SIT in hkrati isti znesek dolguje svojemu upniku, K.K. Tožeča stranka je toženi stranki kot svojemu dolžniku naročila, da nakaže vrednost po dejansko izvršenih delih v korist K.K., slednjo pa je pooblastila, da ta znesek sprejme kot plačilo. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil nad tožečo stranko dne 29.11.2002 začet stečajni postopek, je glede vprašanja asignacije v povezavi z določilom 3. odst. 1046. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), sodišče prve stopnje sicer pravilno navedlo, da ima uvedba (prav: začetek) stečaja nad premoženjem asignanta - tožeče stranke - po samem zakonu za posledico preklic nakazila, razen v primeru, če je nakazanec - tožena stranka - že sprejel nakazilo pred uvedbo stečaja in če ob sprejemu ni vedel in ni bil dolžan vedeti za stečaj, ter da je treba vednost tožene stranke za stečaj razlagati kot njeno vednost za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke. Vendar pa v zvezi s tem tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da glede spornega posla dejansko stanje ni bilo v popolnosti raziskano; trdi in to je navajala tudi v postopku na prvi stopnji, da tožeča stranka zaradi zadolženosti ni več mogla poravnavati svojih obveznosti, zaradi česar njeni podizvajalci niso hoteli z njo več sodelovati; da tudi ni bila sposobna poravnavati niti obveznosti do K.K., ki je dejansko odvažala odpadke in da je slednja zavrnila sodelovanje s tožečo stranko, razen če se vnaprej podpiše asignacija za storitve; poleg tega pa je zatrjevala tudi, da je bil tožeči stranki del zneska po računu št. 1030 v višini 2.256.311,55 SIT nakazan in je predložila dokazilo o plačilu. V tem smislu je tožena stranka že v 5. in 7. tč. ugovora zoper sklep o izvršbi predlagala tam navedene dokaze. Ker zaradi zmotnega pravnega stališča sodišča prve stopnje, da je šlo zgolj za asignacijo, dejansko stanje v navedeni smeri ni bilo ugotovljeno, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, in jo vrniti v tem delu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pri slednjem bo poleg presoje, ali je tožena stranka svojo obveznost delno poravnala, sodišče prve stopnje sklenjeno asignacijsko pogodbo obravnavalo v kontekstu navedenih trditev tožene stranke. Pri tem bo raziskalo, ali ni tožeča stranka kot nosilec pogodbe za odvoz odpadkov z ladij, sklenjene s toženo stranko (podjemna pogodba po 619. čl. OZ), posla prepustila tretji osebi, K.K. (629. čl. OZ) in ali ni bila sklenitev asignacijske pogodbe posledica po toženi stranki zatrjevane zahteve K.K., da si zagotovi poplačilo opravljenih storitev neposredno od naročnika storitev, kar bi pomenilo, da je tožena stranka s plačilom zneska 4.665.500,00 SIT K. dejansko izpolnila obveznost tožeče stranke do K., zaradi česar bi bila v tem obsegu prosta svoje obveznosti do tožeče stranke (v 631. čl. OZ je sicer res urejena možnost, po kateri se lahko sodelavec podjemnika za terjatev, ki mu jo ta dolguje, obrne neposredno na naročnika in od njega zahteva plačilo, vendar pa lahko to stori le pod pogojem, da je terjatev pripoznana).

Glede zneska 952.696,12 SIT, ki ga je tožena stranka uveljavljala v pobot, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v računu št. 3 z dne 28.11.2002 navedena terjatev poimenovana kot „agencijska komisija“, tožena stranka jo je v svojih navedbah poimenovala kot „agencijska provizija“, zakoniti zastopnik tožene stranke je na zaslišanju izpovedoval o dogovorjenem 10 %-nem popustu. Zaradi trditve tožeče stranke, da storitve, ki je predmet računa, toženi stranki ni nikoli naročila, je ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu, sodišče prve stopnje pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo. Vendar pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je ta zaključek vprašljiv; zgolj zato, ker je tožena stranka nedosledno poimenovala svojo zatrjevano terjatev do tožeče stranke, še ne bi mogel biti utemeljen zaključek, da terjatev dejansko ne obstaja (iz naslova popusta na vrednost storitev, ki jih je sicer opravila tožeča stranka). Sodna praksa stoji na stališču, da je treba sporna pravna razmerja med strankami presojati po njihovi vsebini, ne pa po njihovi obliki oz. po formalnem nazivu. Upoštevaje navedeno in ob dejstvu, da je tudi nekdanji direktor tožeče stranke J.N. dopustil možnost, da je bil 10 %-ni popust dogovorjen in upoštevaje oba dobropisa iz preteklih poslovnih razmerij med pravdnima strankama (št. 10 in 11), bi tudi bil mogoč drugačen zaključek, kot ga je v zvezi s tem napravilo sodišče prve stopnje.

Če je sodišče prve stopnje v 4. tč. izreka razveljavilo sklep o izvršbi, ni pa hkrati zavrnilo tožbenega zahtevka v tem delu, ne gre za nesklepčnost izreka, kot to trdi pritožba, ampak za očitno pisno pomoto, ki jo lahko prvostopni sodnik kadar koli popravi (1. odst. 328. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.