Jedro

Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča, da upnik do standarda verjetnosti izkaže objektivno nevarnost, da obstojijo take okoliščine, iz katerih utegne izhajati otežena uveljavitev njegove terjatve. Tako stanje je lahko povzročeno bodisi s strani dolžnika (to je v tem primeru) bodisi je posledica zunanjih (objektivnih) okoliščin.

Četudi drži, da naj bi za dolžnikom stal en izmed največjih upravljavskih skladov, ki mu naj bi zagotovil sodelovanje v zgoraj navedenem obsegu in obliki, to do stopnje verjetnosti še ne zagotavlja, da se bo upnik, v primeru, če do plačila obveznosti pravočasno ne bo prišlo, lahko poplačal v izvršilnem postopku. Bistvo zavarovanja s predhodno odredbo je prav v tem, da se upniku zavaruje poplačilo v bodočem izvršilnem postopku. Morebitni obstoj Commitment letter in moč omenjenega sklada sama po sebi še ne zagotavljata, da se bo upnik v bodoči izvršbi lahko poplačal brez zavarovanja s predhodno odredbo, pri čemer ni sporno, da oba že oblikovana alternativna investicijska sklada še nista začela poslovati.

Že obstoječe zavarovanje upnikove terjatve ne kaže, da bo poplačilo upnikove terjatve v bodoče verjetno prav iz že danega zavarovanja. Gre namreč za zavarovanja na terjatvi, ki jo ima dolžnik do družbe C. d.o.o. - v stečaju v višini 1.087.475,60 EUR, ki je v stečajnem postopku dokončno priznana in tudi zavarovana z ločitveno pravico na terjatvi stečajnega dolžnik (C. d.o.o. - v stečaju) do družbe Z. d.d. - v stečaju. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je uspešnost takega zavarovanja zelo vprašljiva. To je tako očitno, da tudi višjemu sodišču glede tega ni treba dodajati razlogov. Predvsem pa je bilo na dolžniku trditveno in dokazno breme o nasprotnem; da je bila terjatev v času izdaje sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo dovolj zavarovana (2. točka prvega odstavka 264. člena ZIZ). Tega bremena ni zmogel. Pritožbeno stališče, da je upnik ob prevzemu zavarovanja vedel, kakšno zavarovanje sprejema (v smislu volenti non fit iniuria), torej ne more biti utemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o zavarovanju z dne 9. 1. 2016 in (2.) zaradi dolžnikovega predloga za omejitev sredstev zavarovanja ter upnikovega delnega umika predloga za zavarovanje razveljavilo dejanja zavarovanja, opravljena na podlagi sklepa o zavarovanju z dne 9. 11. 2016 v delu, ki se nanašajo na predhodno odredbo navedeno pod točko a1. (rubež terjatve do A. S., d.d.; v nadaljevanju A. S.) izreka sklepa, ter odločilo, da se postopek zavarovanja v tem delu ustavi.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 9. 11. 2016 dovolilo zavarovanje denarne terjatve v znesku glavnice 449.750,00 EUR s polletno zapadlostjo 64.250,00 EUR od 31. 12. 2016 do 31. 12. 2019. Sklep je izdalo na podlagi upnikovega predloga za zavarovanje, ki je bil podprt s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani Pg 82/2013 z dne 24. 9. 2015. 7. Dolžnik je zoper slep vložil ugovor, ki ga je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

8. Nosilni argument sodišča prve stopnje je, da je dolžnik sklenil pogodbo o upravljanju investicijskih skladov z A. S., na katero je prenesel upravljanje investicijskih skladov, kar je predstavljalo dolžnikovo glavno dejavnost (core business), in s tem povzročil izpad večinskega dela prihodkov, kar je ogrozilo bodoče poplačilo upnika.

9. Zavarovanje s predhodno odredbo je namenjeno zavarovanju terjatev tistih upnikov, ki razpolagajo z odločbo domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, ob nadaljnjem pogoju, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ). Prvi odstavek 257. člena ZIZ se uporablja tudi za poravnavo, sklenjeno pred domačim sodiščem, iz katere terjatev še ni zapadla (drugi odstavek 257. člena ZIZ). Za zavarovanje s predhodno odredbo torej zadošča, da upnik do standarda verjetnosti izkaže objektivno nevarnost, da obstojijo take okoliščine, iz katerih utegne izhajati otežena uveljavitev njegove terjatve. Tako stanje je lahko povzročeno bodisi s strani dolžnika (to je v tem primeru) bodisi je posledica zunanjih (objektivnih) okoliščin.

10. Upnik je predlog za zavarovanje s predhodno odredbo utemeljil z nosilnim in tudi po presoji višjega sodišča bistvenim argumentom, to je, da je dolžnik v preteklosti posloval stabilno, sedaj pa je zaradi odsvojitve glavne dejavnosti verjetnost bodočega poplačilo vsaj precej otežena. Navedel je, da bo dolžnik s sprejetim sklepom upravnega odbora o dokapitalizaciji družbe s prodajo skladov in podskladov izgubil 80,22 % vseh prihodkov. Prihodki za leto 2015 so znašali 2.557.674 EUR, prihodki iz upravljanja skladov v istem obdobju 2.051.786 EUR, znotraj tega je imel na primer prihodke iz upravljalske provizije skupno 1.862.507 EUR, od upravljanja podskladov 1.729.350 EUR, finančni prihodki dolžnika iz naslova posojil, finančnih naložb so znašali v letu 2015 409.491 EUR, pri čemer so vsi dolžnikovi dohodki, ki ne izvirajo iz dolžnikove osnovne dejavnosti, to je provizije od upravljanja z investicijskimi skladi, po svoji naravi enkratni, izredni in neponovljivi. Nadalje je navedel, da je imel dolžnik v letu 2014 za 2.520.879 EUR odhodkov, v letu 2015 pa kar za 3.643.724 EUR (dolžnik je v pritožbi v tem delu sicer prepričljivo pojasnil, da gre razlika na račun sklenjene sodne poravnave, ki v tem postopku predstavlja izvršilno podlago). Dolžnik se je s prodajo upravljanja odrekel bistvenemu delu prihodkov in se usmeril v upravljanje alternativnih investicijskih skladov, ki so v Sloveniji zaživeli na podlagi Zakona o upravljavcih alternativnih investicijskih skladov (Uradni list RS, št. 32/15). Tako je ostal brez prilivov iz osnovne dejavnosti, njegovi prihodnji prihodki pa so vprašljivi, glede na dejavnost, v katero se je dolžnik usmeril. 11. Tudi po prepričanju višjega sodišča je objektivna nevarnost otežene izterjave podana vsaj do standarda verjetnosti. Sodišče je v tem delu dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotovilo ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Višje sodišče že na tem mestu odgovarja, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zapisalo, da je upnik uspel do standarda verjetnosti izkazati, da bo uveljavitev upnikove terjatve vsaj otežena, ko bi moralo uporabiti standard precej otežene uveljavitve. Gre za pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem primeru posebej in ga lahko opiše z različnimi besedami. Iz nadaljnje obrazložitve bo razvidno, da je pravni standard vsebinsko pravilno uporabljen.

12. Drži sicer (kar tudi ni sporno), da je dolžnik vse do sedaj zapadle obroke po sodni poravnavi redno plačeval. Tudi ni sporno, da naj bi dolžnik imel zagotovilo (Commitment letter) Y. ... (UK) (v nadaljevanju Y.; ki razpolaga z 20 mld USD premoženja in je poslovni partner dolžnikove sestrske družbe), da bo pri dolžniku sodeloval pri investicijah alternativnih investicijskih skladov v višini 30 mio EUR. Vendar je bistveno za presojo višjega sodišča to, da je dolžnik iz relativno stabilnega poslovanja, ki mu je prinašalo zgoraj nevedene prihodke, prešel na upravljanje alternativnih investicijskih skladov,(1) ki mu zaenkrat prihodka še ne prinašajo. Bistvo zavarovanja s predhodno odredbo je prav v tem, da se v sedanjosti zavaruje možnost bodoče izvršbe. Dolžnik sicer zatrjuje, da bo prejemal prihodke iz svoje dejavnosti, vendar ne v ugovoru ne v pritožbi ne pove, da bi kakšne prihodke že prejel. Upnik, ki je skrbnik računa enega od alternativnih investicijskih skladov, je navedel, da se na skrbniški račun ni nateklo še nič sredstev, vplačil še ni bilo. To pritožbeno ni bilo izpodbijano. Pritožnik se v zvezi s tem sprašuje o upnikovi poslovni morali, ki naj bi bila vprašljiva, glede na to, da mu je zaupal vodenje skrbniškega računa alternativnega investicijskega sklada, kar naj bi slednji izkoristil v tem postopku proti njemu. Slednje za odločanje v tej zadevi ni pomembno. Zaupanje med strankama je stvar njunega poslovnega odnosa, ne more pa morebitna kršitev zaupnega odnosa vplivati na dopustnost zavarovanja s predhodno odredbo.

13. Četudi drži, da naj bi za dolžnikom stal en izmed največjih upravljavskih skladov, ki mu naj bi zagotovil sodelovanje v zgoraj navedenem obsegu in obliki, to do stopnje verjetnosti še ne zagotavlja, da se bo upnik, v primeru če do plačila obveznosti pravočasno ne bo prišlo, lahko poplačal v izvršilnem postopku. Bistvo zavarovanja s predhodno odredbo, ko torej upnik že ima izvršilni naslov, le terjatev še ni izvršljiva, je prav v tem, da se upniku zavaruje poplačilo v bodočem izvršilnem postopku. Morebitni obstoj Commitment letter in moč omenjenega sklada sama po sebi še ne zagotavljata, da se bo upnik v bodoči izvršbi lahko poplačal brez zavarovanja s predhodno odredbo, pri čemer ni sporno, da oba že oblikovana alternativna investicijska sklada (A. in S.) še nista začela poslovati (oziroma pritožnik ne zatrjuje realiziranih prilivih iz tega naslova).

14. Tako tudi ne more držati pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga ugotovilo nepopolno, saj naj bi prav nasprotno izhajalo iz predlaganega zaslišanja prič, ki ga sodišče v zvezi s Commitment letter ni izvedlo.

15. Pritožnik navaja, da je sedaj poleg alternativnih investicijskih skladov A. in S. oblikoval še tretji alternativni sklad, F. Če dolžnik ne bi imel poslovnih partnerjev, potem prav gotovo ne bi ustanovil treh novih skladov, pa tudi ne bi prodajal upravljanja dobičkonosnih K. skladov, ne da bi v sklopu prodaje že načrtoval svojo likvidacijo in likvidacijski postopek. S tem želi prepričati sodišče, da je njegovo vedenje racionalno in da se spremembe podjema ne bi lotil, če ne bi imel zagotovljenih sredstev za opravljanje svoje dejavnosti, posledično tudi ni ogroženo poplačilo upnikove terjatve.

16. Ta pritožbena navedba, kot tudi pritožbene navedbe v zvezi z zmanjševanjem stroškov dela zaradi zmanjševanja števila zaposlenih (kar naj bi znižalo stroške za 660.476,60 EUR), ne more spremeniti ugotovitve, da je vsaj do standarda verjetnosti izkazana otežena izterjava v prihodnosti. Tako kot prva dva sklada, mora tudi tretji sklad šele pridobivati prihodke, iz katerih bi se upnik lahko poplačal. Zato tudi ni pomembo, da naj bi dolžnik glede obeh že oblikovanih skladov izdelal dokumentacijo, ki naj bi vsebovala podatke o pričakovanih prihodkih (6. poglavje Prospekta z vključenimi pravili upravljanja) alternativnih investicijskih skladov. To je prihodnje negotovo dejstvo. Kar je trenutno gotovo, hkrati pa odločilno za odločitev sodišča, je, da je dolžnik odsvojil dosedanjo glavno dejavnost (core business), ki mu je prinašala bistven del dohodkov, iz prihodnje dejavnosti pa realiziranih prihodkov še ne zatrjuje, kaj šele dokazuje.

17. Pritožnik navaja, da sodišče ni obrazložilo, kaj je s preostalih 25,09 % dohodkov, ki naj bi jih dolžnik imel poleg upravljanja K. skladov. V tem primeru naj bi šlo po pritožbi za sredstva v višini 641.720,40 EUR letno.

18. Do tega dejstva se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti in ni podana absolutno bistvena kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi obrambe ni gradil na tem, da bodo preostali prihodki, ki bodo ostali po odsvojitvi glavne dejavnosti, zadoščali za poplačilo upnikove terjatve. Upnik je bil tisti, ki je to okoliščino v predlogu za zavarovanje zatrjeval, vendar je hkrati navedel, da so vsi ostali dolžnikovi prihodki (drugi poslovni prihodki, finančni prihodki in drugi prihodki iz strani 32 in 33 letnega poročila dolžnika), ki ne izhajajo iz dolžnikove osnovne dejavnosti, to je provizije od upravljanja z investicijskimi skladi, enkratni, izredni in neponovljivi. Dolžnik tega v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni prerekal. 19. V ugovoru je sicer izpostavil problem, da mu kot upravljalcu alternativnih investicijskih skladov, ki ne bo upravljal z več kot 100 mio EUR kapitala, ne bo treba oblikovati kapitalskih rezerv, pa tudi če bi jih moral, iz simulacije kapitalske ustreznosti izhaja, da bo imel od prejema nadomestila za prenos upravljanja K. skladov za 747.961,57 EUR presežka kapitala, to pa je 1,66-kratnik zneska, ki bi ga moral dolžnik plačati šele do izteka leta 2019. Ugotavljanje, ali bodo za dolžnika veljala pravila o zagotavljanju kapitalske ustreznosti, bistveno presega namen tega postopka. Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča verjetnost obstoja objektivne nevarnosti, da bo v prihodnje, ko bodo obroki iz sodne poravnave zapadli, otežena izterjava obveznosti, če dolžnik svoje obveznosti prostovoljno ne bo izpolnil. Ker je izterjava obveznosti odvisna predvsem od višine likvidnih sredstev v prihodnosti, le-ta pa upniku zaenkrat v zadostni višini ni zagotovljena oziroma vsaj do standarda verjetnosti ni izkazana, se torej odločitev sodišča prve stopnje izkaže za pravilno.

20. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno ugotovilo, da

21. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ.

Op. št. (1): Ustanovil je sklad slabih posojil in sklad zapadlih finančnih terjatev, po pritožbi pa še tretji sklad.