Jedro

Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. S tem trenutkom nastopi visečnost pravde oziroma litispendenca. Najpomembnejša posledica litispendence je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. Litispendenco ustvari tudi uveljavljane ugovora pobota v pravdi.

Sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odloča po stanju ob koncu glavne obravnave. Ob koncu glavne obravnave je bila terjatev tožene stranke v znesku 22.035,00 EUR že pravnomočno zavrnjena. Tisto, kar je pravnomočno razsojeno, je šteti za resnično (res iudicata pro veritate accipitur), o isti stvari pa je prepovedano ponovno odločati (ne bis in idem).

Tožena stranka pa lahko v pravdi z izvenpravdnim pobotanjem uspe le, če bo zatrjevala in dokazala obstoj, višino in dospelost terjatve ter dejstvo, da je podala pobotno izjavo.

Pritožbeno sodišče pa ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Izrek

Pritožba tožene stranke glede izpodbijane I. in III. točke izreka se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 135/2019 z dne 23. 4. 2019 izreklo: ″I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 44296/2015 z dne 16. 4. 2015 ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 7.074,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2014 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 5. 2015 dalje do plačila. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 44296/2015 z dne 16. 4. 2015 se razveljavi glede plačila 2.937,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2014 dalje do plačila, 18.837,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2014 dalje do plačila, 5.640,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2013 dalje do plačila in 20.973,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2015 dalje do plačila in se zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne. III. Tožeča stranka je dolžna poravnati toženi stranki 835,45 EUR pravdnih stroškov v roku 15. dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov dalje do plačila.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je bila med pravdnima strankama sklenjena izvajalska pogodba številka PO-13/040, po kateri se je tožeča stranka kot izvajalka za toženo stranko kot naročnico zavezala prevzeti v izvedbo fasade na objektu L., pri čemer je bila vrednost del 72.000,00 EUR in sta sedaj pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo v smislu 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ); (-) da med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka za toženo stranko določena dela na objektu L. opravila, nadalje ni bilo sporno, da so se dela začela dne 21. 11. 2013 ter da je tožeča stranka zaradi neplačil tožene stranke objekt zapustila s 13. 2. 2014, tožena stranka tudi ni prerekala, da je tožeča stranka toženi pošiljala poročila o delu po elektronski pošti z obračunom del; (-) da je tožeča stranka toženi stranki izstavila tudi štiri račune za opravljena dela, po katerih vtožuje 55.464,12 EUR s pripadki; (-) da tožena stranka ni nasprotovala izstavljenemu računu št. 082/2013, za katerega je navajala, da je pravilno izstavljen in ima tudi priloge in iz obračunov 0-13-029/2 in 0-13-29/1 izhaja vrednost del 5.640,28 EUR, ki so opravljena od 2. 12. 2013 do 7. 12. 2013; (-) da je tožeča stranka izstavila še račune št. 10/2014, 11/2014 in 1/2015, izvedba del izhaja iz obračuna O-13-029/5 z dne 15. 2. 2014, ki ga je potrdil glavni naročnik T. in sicer celo v večjih količinah, kot jih je tožeča stranka izkazovala do tožene stranke v obračunu O-13-029/5 z dne 15. 2.2014, ki glasi na znesek 29.109,72 EUR, pri čemer je od navedenega zneska že odštet zaračunan znesek 5.876,00 EUR (namesto pravilno 5.640,28 EUR po računu 082/2013) in ob zmanjšanju zneska 29.109,72 EUR za 5.640,28 EUR je utemeljena terjatev po računu 010/2014 v višini 23.469,44 EUR; (-) terjatvi po računih 11/2014 in 1/2015 nista utemeljeni; (-) da je sodišče tožeči stranki priznalo terjatev po računu št. 082/2013 v višini 5.640,28 EUR ter delno po računu št. 010/2014 v višini 23.469,44 EUR ob dejstvu, da je tožeča stranka izkazala opravljena dela v navedeni višini, skupaj torej v višini 29.109,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.640,28 EUR od 20. 12. 2013 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 23.469,44 EUR od 25. 2. 2014 dalje do plačila; (-) da ugovor litispendence, ki ga je podala tožeča stranka, pri čemer je zatrjevala, da tožena stranka svojo terjatev v znesku 22.035,00 EUR, ki naj bi toženi stranki nastala iz poslov: sanacija V. M., dela na objektu B., dela na V. S., dela na objektu V. I. in dela na V. B., vtožuje v postopku I Pg 732/2015, in je za to terjatev tožena stranka še zatrjevala, da bi se naj z njo pobotalo terjatev tožeče stranke iz posla na objektu L., ni utemeljen; (-) sodišče je po vpogledu v spis I Pg 732/2015, dopolnitev tožbe v prilogi A68 in na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da tožena stranka v zadevi I Pg 732/2015 vtožuje škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe PO-13-040 s strani tožeče stranke, ne pa plačila iz naslova opravljenih del na objektih V. M., B., V. S., V. I. in V. B., pa tudi sicer tožena stranka ni uveljavljala procesnega pobotnega ugovora pač pa materialno pravni pobot; (-) sodišče je toženi stranki priznalo terjatev do tožeče stranke v višini 22.035,00 EUR in štelo, da sta terjatvi pobotani po 311. členu OZ (materialnopravni pobot); (-) sodišče je presodilo, da po medsebojnem pobotanju obeh terjatev na dan steka pogojev za pobot (to je na dan zapadlosti terjatev tožeče stranke, saj je terjatev tožene stranke zapadla pred zapadlostjo terjatve tožeče stranke) še obstoji terjatev tožeče stranke 7.074,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2014 dalje do plačila;

3. Zoper to sodbo je tožena stranka po zakonitem zastopniku vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo v tč. I. in III., ter odloči, da se ugotovi, da se medsebojni terjatvi pravdnih strank pobotata do višine vtoževane terjatve, posledično pa se celotni tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v točki 14. sodbe zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je napačno ugotovilo in priznalo opravljena dela tožeče stranke po obračunu 0-13-29/5 z dne 15. 02. 2014 v višini 29.109,72. V točki 19. izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka sama izstavila obračun št. O-13-029/5. Obračun ni potrjen s strani naročnika - tožene stranke, kako pa mora biti potrjen obračun, je lepo vidno na obračunu 0-13-29/5 z dne 15. 2. 2014 (Abrechnung: 0-13-29/5) med toženo stranko in T., kjer je viden podpis vodje del in datum potrditve opravljenih del. Na obračunu 0-13-29/5 so postavke: - dvojno polaganje 4,5 EUR - zaključni sloj 4,00 EUR - režija 15,00 EUR (v obračunih, ki jih je priložila tožeča stranka pa je režija 16,00 EUR), ki niso navedene v pogodbi PO-13-040, v kateri pa je jasno navedeno, da mora izvajalec naročniku za vsa dodatna dela posredovati ponudbo, katero naročnik potrdi z izstavitvijo naročila. Nobeno od navedenih del ni bilo naročeno niti potrjeno s strani izvajalca. Sodišče se napačno sklicuje na obračun 0-13-29/5 z dne 15. 2. 2014 (Abrechnung: 0-13-29/5) med toženo stranko in T. Glavni naročnik T. ni posredno potrdil obračuna med tožečo in toženo stranko. Tožena stranka in tožeča stranka sta sami sklenili pogodbo, po kateri mora tožena stranka dodatna dela naročiti tožeči stranki in je nerelevantno, katera dela so potrjena s strani glavnega izvajalca in kakšen obračun ima tožena stranka z glavnim izvajalcem (količine, cene). Tožeča stranka je bila v samostojnem pogodbenem razmerju z toženo stranko in jo pogodba veže ne glede na razmerje tožene stranke do glavnega izvajalca. Prav tako ni možno sklicevanje na obračun med glavnim izvajalcem in toženo stranko, ker je datum potrditve obračuna 19. 02. 2014, kar je 4 dni po obračunu med toženo in tožečo stranko. Pravilen obračun, priznan s strani naročnika (tožene stranke) je ob upoštevanju pogodbenih določil: 20.957,90 EUR (naročene in nepriznane so postavke: 2.2, 2.4, 2.5, 6.3, 6.5, 6.6, 6.7).

5. Pritožba povzema, da tožeča stranka vtožuje znesek 55.464,12 EUR, neposredno od glavnega izvajalca del je zahtevala 37.260,00 EUR, po obračunih, ki jih je priložila tožbi zahteva 44.687,53 EUR (pri tem je obračun z dne 1. 2. 2014 in 7. 2. 2014 očitno kopiran, ker so v obračunu isti datumi in delo dvakrat zaračunano), v rekapitulaciji izvršenih del pa 41.878,33 EUR. Priloženi gradbeni dnevniki pa spet kažejo neko povsem drugo sliko (priloga: Analiza gradbenih dnevnikov). Iz navedenega jasno izhaja, da tožeča stranka v svojih navedbah izkazuje neresnično stanje, ki ga sprotno prireja za svoje potrebe in je povsem neverodostojna.

6. Pritožba trdi, da glede na ugotovljeno, da je tožeča stranka dolgovala toženi stranki 22.035,00 EUR, pomeni, da je tožeča stranka neupravičeno zapustila gradbišče, ker je do takrat imela svoje terjatve poravnane. S tem, ko je neupravičeno zapustila gradbišče, je toženi stranki povzročila tudi škodo, ki bi jo morala tudi poravnati (10. člen pogodbe). Tožena stranka je večkrat predlagala združitev postopkov I Pg 476/2015 in I Pg 732/2015, ki pa je bilo vedno zavrnjeno. Ob tem pritožba še dodaja, da je sodišče v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe nepravilno sklepalo, da je tožena stranka priznala tožeči stranki, da je opravila 1500 m2 fasade, saj je tožena stranka je poudarila, da je bila pogodba podpisana za 4500m2, tožeča stranka pa jih je opravila manj kot 1500 m2, kar pomeni 1220,58m2 (1220,58X16=19.529,28 EUR).

7. Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe.

8. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi vnovič odločalo.

11. S sklepom pritožbenega sodišča VSC Cpg 170/2018 z dne 23. 1. 2019 je po pritožbi tožene stranke razveljavljena sodba sodišča prve stopnje I Pg 476/2015 z dne 24. 4. 2018. 12. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da sta se sodišču prve stopnje pripetili bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 12. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pri tem je pritožbeno sodišče povzelo, da je tožena stranka v postopku trdila, da zaradi spornosti terjatve iz poslov sanacija V. M., dela na objektu B., dela na V. S., dela na objektu V. I. in dela na V. B. te terjatve vtožuje v postopku pod I Pg 732/2015, ker pred pravdo niso bile pobotane in tam tožena stranka tudi vtožuje škodo, ki ji jo tožeča stranka povzročila zaradi predčasnega odhoda z objekta v L. Nato pa je ugotovilo, da pa je sodišče prve stopnje štelo, da tožena stranka uveljavlja procesni pobotni ugovor in se pri tem ni opredelilo do ugovora litispendence, kot ga je uveljavljala tožeča stranka v svoji vlogi z dne 21. 6. 2016 (listna številka 59 spisa). S tem ko se ni opredelilo glede ugovora litispendence, je ostalo odprto procesno vprašanje ali ni morda odločalo o zahtevku, o katerem že teče druga pravda, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravnega postopka po 12. točki druga odstavka 339. člena ZPP. Na obstoj litispendence mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, v konkretnem primeru pa je tožeča stranka izrecno sama uveljavljala ugovor litispendence, pa sodišče prve stopnje glede tega sploh ni opravilo preizkusa in o tem sploh nima razlogov, kar pomeni tudi bistveno kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prej navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se je sodišču prve stopnje pripetila tudi iz razloga, ker v sodbi samo ugotovi, da se pobotna terjatev uveljavljala po navedbah zakonitega zastopnika tožene stranke v drugem postopku (29. točka obrazložitve izpodbijane in potem razveljavljene sodbe), pa vendarle odloča o obstoju pobotne terjatve (30. točka obrazložitve razveljavljene sodbe).

14. Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka uveljavljala procesni pobotni ugovor, tožena stranka pa v pritožbi sama poudarja, da temu ni tako in da je sodišče prve stopnje odločalo o procesnem pobotnem ugovoru, ki ga tožena stranka naj ne bi postavila, kar pa pomeni, da naj bi odločalo v nasprotju z določbo 2. člena ZPP, ki določa, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

15. Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da sodišče prve stopnje o delu tožbenega zahtevka nad 29.109,72 EUR s pripadki do vtoževanih 55.464,12 EUR s pripadki sploh ni odločilo. Ugotovilo pa je še, da tožeča stranka predloga za dopolnitev sodbe ni podala, zgolj na predlog stranke pa se mora, če je predlog utemeljen, izdati dopolnilno sodbo.

16. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti ali je tožena stranka sploh postavila procesni pobotni ugovor ali pa je morda uveljavljala predpravdni pobotni ugovor in kako ga je izkazala.

17. Pritožbeno sodišče v zvezi z odločanjem o pritožbi zoper sodbo, izdano v ponovljenem postopku, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku, tako kot je bil postavljen s tožbo z dne 14. 4. 2015 (I. in II. točka izreka sodbe), čeprav tožba na plačilo terjatve za razliko med 29.109,72 EUR s pripadki in 55.464,12 EUR s pripadki po tem, ko sodišče prve stopnje z razveljavljeno sodbo I Pg 476/2015 z dne 24. 4. 2018 o tem tožbenem zahtevku ni odločilo, tožeča stranka pa ni zahtevala izdaje dopolnilne sodbe skladno z določbo 325. člena ZPP, ni bila vložena.

18. Sodišče prve stopnje je tako odločalo o delu tožbenega zahtevka, ki sploh ni bil (več) vtoževan in je tako storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v navedeni razliki zavrnilo, je takšna odločitev v korist tožene stranke, ta pa ne vlaga pritožbe zoper II. točko izreka sodbe. Tudi tožeča stranka pritožbe ni vložila, zato je v tem delu sodba postala pravnomočna.

19. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključilo, da je tožeča stranka neutemeljeno uveljavljala ugovor litispendence. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uveljavljala procesnega pobotnega ugovora za svojo terjatev v znesku 22.035,00 EUR, kar pritožbeno ni sporno.

20. Ugovor litispendence pa je seveda vezan na obstoj procesnega pobotnega ugovora. Tožena stranka z ugovorom v pobot zahteva ugotovitev svoje nasprotne terjatve in uporabo te terjatve za pobotanje. Tožena stranka s tem uveljavlja svoj nasprotni zahtevek, sodišče pa mora o njem odločiti. Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni tožba niti nasprotna tožba, ampak specifično uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za obrambne namene. Zato mora biti ta določen, stranka ga mora postaviti sama oziroma se njegov obstoj ne more domnevati. Tožena stranka procesnega pobotnega ugovora, ki bi zadostil navedenim pogojem, ni uveljavljala.

21. Ker tožena stranka prosenega pobotnega ugovora ni uveljavljala, tudi ni mogla nastopiti procesna situacija, ko glede istega zahtevka tečeta med istima strankama dve pravdi. Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. S tem trenutkom nastopi visečnost pravde oziroma litispendenca. Najpomembnejša posledica litispendence je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari.1 Litispendenco ustvari tudi uveljavljane ugovora pobota v pravdi. Tožena stranka procesnega pobotnega ugovora ni uveljavljala, pač pa je terjatev v znesku 22.035,00 EUR vtoževala v drugem postopku, kar pa ni ustvarilo procesne situacije, da bi o istem zahtevku med istima strankama tekli dve pravdi.

22. Sodišče prve stopnje je, kot je navedeno, pravilno odločilo, da je ugovor tožeče stranke glede nastopa litispendence neutemeljen, spregledalo pa je, da je o terjatvi tožene stranke v znesku 22.035,00 EUR že pravnomočno odločeno.

23. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi samo pravilno povzelo trditve tožene stranke (9. točka obrazložitve): ″da je direktor tožene stranke na naroku dne 21. 6. 2016 navedel, da terjatve tožene stranke, ki jo ta uveljavlja oziroma zatrjuje, da je bila kompenzirana v višini 22.035,00 EUR in se nanašajo na sanacijo V. M., dela na objektu I., dela na V. S., dela na objektu v. I. in dela na V. B., ker niso bile pobotane pred pravdo in da so te terjatve predmet drugega spora, ki teče med pravdnima strankama pod I Pg 732/2015, v kateri nastopa G. kot tožeča stranka, P. pa kot tožena stranka″, nato pa v nasprotju s temi navedbami zaključi (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da po vpogledu v spis I Pg 732/2015 ugotavlja, da tožena stranka v zadevi I Pg 732/2015 vtožuje škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe PO-13-040. 24. Pritožbeno sodišče po vpogledu v priloženi spis I Pg 732/2015 ugotavlja, da je predmet tožbenega zahtevka, ki ga je tožena stranka kot tožeča stranka vtoževala v višini 69.632,56 EUR s pripadki tudi terjatev 10.998, 00 EUR in terjatev 11.037,00 EUR, skupaj 22.035,00 EUR, pri kateri pa ne gre za odškodninsko terjatev, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, temveč za neplačano terjatev tožene stranke za dela na objektu V. M., objekta I., V. S. in v. I. in v. B., o tem tožbenem zahtevku pa je bilo s sodbo (in sklepom) Okrožnega sodišča v Celju I Pg 732/2015 z dne 18. 10. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 12/2019 z dne 27. 2. 2019 pravnomočno odločeno in je bil tožbeni zahtevek tožene stranke kot tožeče stranke pravnomočno zavrnjen.

25. Sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odloča po stanju ob koncu glavne obravnave2. Ob koncu glavne obravnave je bila terjatev tožene stranke v znesku 22.035,00 EUR že pravnomočno zavrnjena. Tisto, kar je pravnomočno razsojeno, je šteti za resnično (res iudicata pro veritate accipitur), o isti stvari pa je prepovedano ponovno odločati (ne bis in idem).

26. Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da tožena stranka ni postavila procesnega pobotnega ugovora, štelo, da tožena stranka uveljavlja glede terjatve v višini 22.035,00 EUR izven pravdno pobotanje po 311. členu OZ.3 Tožena stranka pa lahko v pravdi z izvenpravdnim pobotanjem uspe le, če bo zatrjevala in dokazala obstoj, višino in dospelost terjatve ter dejstvo, da je podala pobotno izjavo.

27. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da glede terjatve tožene stranke v višini 22.035,00 EUR obstojijo vsi pogoji, da jo je lahko uveljavljala v pobot na podlagi izvenpravdnega pobotanja in da je uspela z ugovorom ugasle pravice. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da ta terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji in tožena stranka glede neobstoječe terjatve ne more uspešno uveljavljati materialnopravnega pobota.

28. Presoja sodišča prve stopnje, da je zato ob ugotovljeni terjatvi tožeče stranke 29.109,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.640,28 EUR od 20. 12. 2013 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 23.469,44 EUR od 25. 2. 2014 dalje do plačila in ob obstoju terjatve tožene stranke v višini 22.035,00 EUR, utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za 7.074,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2014 dalje do plačila, je tako materialnopravno zmoten.

29. Pritožbeno sodišče pa ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.4 Pritožila se je samo tožena stranka in čeprav je presoja sodišča materialno pravno zmotna, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ne sme spreminjati.

30. Ob ugotovitvi, da je s pravnomočno sodbo odločeno, da terjatev tožene stranke v znesku 22.035,00 EUR ne obstoji, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava, pri čemer pritožba sama priznava, da je tožeča stranka izvedla dela v vrednosti 20.975,90 EUR, ugotoviti materialno pravni pobot še za prisojeni znesek 7.074,72 EUR in tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

31. Tožena stranka je obsojena le na plačilo 7.074,72 EUR, kar pa je manj, kot terjatev tožeče stranke priznava pritožnica sama, ob pravilni uporabi materialnega prava pa bi sodišče prve stopnje moralo tožeči stranki prisoditi vsaj 20.975,90 EUR, drugačno pritožbeno zavzemanje pa je po vsem navedenem neutemeljeno.

32. Sodišču prve stopnje prve stopnje se ni pripetila nobena od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa pritožba sploh ne obrazloži, zato se pritožbeno sodišče glede njih niti ni moglo opredeliti.

33. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

34. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe v celoti zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo. (353. člen ZPP) .

35. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato se glede njih pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno izrekati.

1 Tretji odstavek 189. člena ZPP se glasi: ″Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo.″ 2 Prvi odstavek 311. člena ZZPP se glasi: ″Sodišče sme naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave.″ 3 Določba 311. člena OZ se glasi: ″Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.″ 4 Določba 359.člena ZPP