Jedro

Dejstvo, da je bila nepremičnina, ki je predmet vrnitve v denacionalizacijskem postopku, dodeljena zavezancu za vrnitev oz. njegovemu pravnemu predniku odplačno, ni ovira za vzpostavitev lastninske pravice na tej nepremičnini v korist denacionalizacijskega upravičenca. To dejstvo sicer daje zavezancu pravico do odškodnine, ki pa jo zavezanec ne more uveljavljati v denacionalizacijskem postopku, ampak v posebnem odškodninskem postopku po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Uprave za urbanizem občine z dne 30.4.1993, s katero je odločeno, da se na delu nacionalizirane nepremičnine, ki obsega poslovni prostor in skladišče z idealnim delom gradbene parcele št. 33, stanovanjska stavba (215 m2), dvorišče (15 m2), vl. št. 110, vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenke J.P. V zvezi s pritožbeno navedbo tožeče stranke, da je pravni prednik zavezanca predmetno nepremičnino pridobil odplačno, tožena stranka navaja, da to iz podatkov spisa ne izhaja. Iz odločbe Oddelka za finance občine z dne 18.4.1966, s katero je bila predmetna nepremičnina - poslovni prostor in skladišče, dodeljena Trgovskemu podjetju, namreč izhaja, da je bila ta dodeljena brezplačno (2. člen navedene odločbe), pa tudi sicer zavezanec v postopku ni predložil nobenih dokazov za to, da je pravni prednik zavezanca predmetno nepremičnino pridobil odplačno. Zato za odločanje o odškodnini ni nobene podlage. Tožena stranka še navaja, da pri odločanju o denacionalizaciji tudi ni mogoče upoštevati zneska 277.220 din, ki je bil na račun odškodnine izplačan upravičenki do denacionalizacije, in sicer na račun dela stanovanjske najemnine oziroma zakupnine za obdobje od 1.1.1959 do 31.10.1962. Iz cenitve sodnega izvedenca in cenilca z dne 5.1.1994 namreč izhaja, da navedena odškodnina predstavlja 12,12 % vrednosti predmetne nepremičnine in jo zato pri odločanju o denacionalizaciji ni mogoče upoštevati. Po določbi 72. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) se namreč upoštevajo pri odločanju o denacionalizaciji le odškodnine, ki presegajo 30 % vrednosti podržavljenega premoženja.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno določbo. V tožbi, enako kot v pritožbi, zatrjuje, da je pravni prednik predmetno nepremičnino pridobil odplačno, in sicer z naprej plačano najemnino v znesku 277.000,00 SIT in s preveč plačano najemnino v znesku 233.726 din. Navaja še, da ni bila seznanjena s cenitvijo. Kot pa ji je znano: v cenitvi ni upoštevana obnova fasade, strehe in asfalta pred trgovino. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi G.in A.P. ter D.P. in E.K. kot prizadetim strankam v tem postopku, ki pa odgovora na tožbo niso podali.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je ves čas postopka sporno, ali je pravni prednik denacionalizacijskega zavezanca - tožeče stranke, predmetno nepremičnino pridobil neodplačno, kar ugotavlja tožena stranka, ali odplačno, kar zatrjuje tožeča stranka. Ne glede na to, da tudi po presoji sodišča za tako trditev tožeče stranke v podatkih upravnih spisov ni podlage, kar pravilno ugotavlja že tožena stranka, ki se glede tega utemeljeno sklicuje na odločbo Oddelka za finance občine z dne 18.4.1966, iz katere izhaja, da sta bila sporni poslovni prostor in skladišče dodeljena brezplačno, tožbeni ugovor, da je dejansko stanje glede tega napačno ugotovljeno, ne more vplivati na drugačno odločitev o stvari. Tudi, če bi bila sporna nepremičnina dodeljena podjetju kot pravnemu predniku tožeče stranke odplačno, to ni ovira za vzpostavitev lastninske pravice na tej nepremičnini v korist denacionalizacijskega upravičenca. Če je zavezanec nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije, pridobil odplačno, ima sicer, glede na določbo 73. člena ZDen, pravico do odškodnine, ki pa jo ne more uveljavljati v postopku denacionalizacije, ampak v posebnem odškodninskem postopku po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Na odločitev o stvari tudi ne more vplivati ugovor tožeče stranke, da v cenitvi sodnega izvedenca in cenilca z dne 5.1.1994, ni upoštevana vrednost obnove fasade, strehe in asfalta pred trgovino. Za odločitev o stvari so relevantna le investicijska vlaganja v nepremičnino, teh pa tožeča stranka ne izkazuje.

Zahteve tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka sodišče ni obravnavalo, ker v upravnem sporu trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen zakona o upravnih sporih - ZUS).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).