Jedro

Z naknadnim obračunom carine ni začet nov upravni postopek, ampak da gre za nadaljevanje postopka, ki je bil začet s sprejemom uvozne carinske deklaracije, tj. 27. 7. 1993, to pa pomeni, da se po 1. odstavku 182. člena CZ/95 postopek naknadnega obračuna carinskega dolga vodi oziroma nadaljuje po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo CZ/95, torej po določbah CZ/76. Ugotovitev nepravilne uporabe materialnega zakona v izpodbijani odločbi tožene stranke bi sicer narekovala odpravo odločbe kot nezakonite. Ker pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi tožniku določila carinski dolg v nižjem znesku kot prvostopni carinski organ (katerega odločba pa je, kot že povedano, pravilna), ter je bil tožnik dolžan carinski dolg poravnati po izpodbijani odločbi kot dokončni (glede na 1. tč. izreka prvostopne odločbe), bi bila odprava izpodbijane odločbe tožniku v škodo, take odločitve pa sodišče glede na določbo 2. odstavka 40. člena ZUS ne more sprejeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločbo Carinarnice A. z dne 8. 1. 1999, s katero je le-ta tožniku kot carinskemu zavezancu naložila v plačilo carinski dolg za blago, ocarinjeno po deklaraciji Carinske izpostave A. z dne 27. 7. 1993, in sicer iz naslova carine po stopnji 20 % v znesku 578.111 SIT ter iz naslova prometnega davka po stopnji 20 % v znesku 693.733 SIT, v skupnem znesku 1,271.844 SIT, spremenila v delu izreka o višini carinskega dolga tako, da je odločila, da le-ta sestoji iz carine po stopnji 15 % v znesku 359.900 SIT, davščine za izravnavo davčne obremenitve po stopnji 1 % v znesku 23.993 SIT, davščine za carinsko evidentiranje v letu 1994 po stopnji 1 % v znesku 23.993 SIT ter prometnega davka po stopnji 20 % v znesku 561.444 SIT, in skupaj znaša 969.330 SIT (v točki I. izreka), v preostalem pa pustila izrek odločbe prvostopnega carinskega organa nespremenjen ter pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnila (v točki II. izreka). Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni carinski organ tožniku utemeljeno naložil v plačilo sporni carinski dolg, da pa je nepravilno obračunal njegovo višino in je pritožba tako v tem delu utemeljena. Navaja, da je prvostopni carinski organ na podlagi četrtega odstavka 30.b člena Carinskega zakona (CZ/76) carinski dolg obračunal po predpisih, ki so veljali na dan izdaje odločbe, kar pa ni v skladu z zakonom, saj bi moral postopati, ker je bil postopek za naknadni obračun izpodbijanih dajatev uveden šele v letu 1998, po določbi točke a prvega odstavka 154. člena novega Carinskega zakona (CZ/95), trenutek nastanka carinskega dolga ugotoviti v skladu z določbo 146. člena tega zakona, višino carinskega dolga pa po določbi prvega odstavka 151. člena tega zakona določiti po predpisih, ki so veljali na dan nastanka carinskega dolga. To pa pomeni, da je višino carinskega dolga bilo treba določiti po predpisih, ki so veljali na dan 12. 9. 1994, ko je nastal carinski dolg, ker je tedaj tožnik sporno uvoženo vozilo prodal, zato je bilo treba v delu o višini carinskega dolga odločbo prvostopnega carinskega organa v pritožbenem postopku spremeniti. Tožena stranka dalje navaja, da tudi ni sporna upravičenost do naknadne odmere prometnega davka ter se sklicuje na drugi odstavek 11. člena Zakona o prometnem davku. Tožena stranka kot neutemeljen zavrne tudi ugovor relativnega zastaranja pravice do izterjave carine, ki ga zatrjuje tožnik in temelji na podatkih o tem, da je od dneva uvoza vozila 27. 7. 1993 do prvega dejanja carinskega organa, opravljenega z namenom izterjave, to je vročitve zapisnika in poziva tožniku 28. 7. 1998, preteklo že več kot pet let, ter navaja, da je po njenem mnenju carinski dolg nastal z dnem prodaje spornega vozila leta 1994, kar pomeni, da petletni rok do izdaje poziva tožniku 28. 7. 1998 še ni pretekel. Zavrne pa tudi tožnikov ugovor nepravilne vročitve zapisnika ter navaja, da je zadostovala posredna vročitev.

Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe zakona. Vztraja pri tem, da je pretekel petletni zastaralni rok za odmero carinskih obveznosti, saj je sporno vozilo uvozil 27. 7. 1993, prvo dejanje, namenjeno odmeri carine ter prometnega davka, pa je carinski organ izvedel šele z izdajo prvostopne odločbe 8. 1. 1999. Vročitve zapisnika davčnega organa, ki je bila sicer tudi nepravilna, saj pošiljka ni bila vročena osebno njemu, pač pa jo je prejel preko svoje matere, po mnenju tožnika ni mogoče šteti kot dejanje, namenjeno odmeri carinskih dajatev. Datum prodaje spornega vozila 12. 9. 1994 pa po tožnikovem mnenju tudi ne more predstavljati trenutka nastanka carinskega dolga in začetka teka zastaralnega roka. Po določbi 1. odstavka 151. člena CZ/95, na katero se sklicuje tožena stranka v obrazložitvi, se višina carinskega dolga določi na temelju predpisov, veljavnih na dan nastanka carinskega dolga. Kateri so ti predpisi, tožena stranka ne pojasni, prav tako pa tudi ne navede pravne podlage za določitev trenutka nastanka carinskega dolga. Tudi 30. b člena CZ/76 določa zgolj, da se carina in druge davščine obračunajo po predpisih, veljavnih na dan izdaje odločbe o plačilu carinskih dajatev, nima pa določb o zastaralnih rokih za odmero dajatev. Pa tudi 56. člen CZ/76, na katerega se sklicuje tožena stranka, določa le, da pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Pogoj za izterjavo carine pa je izvršljiva odločba in torej tožena stranka za odmero dajatev teh predpisov ne more uporabiti. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v nov postopek, toženi stranki pa naloži, naj upošteva relativno zastaranje za odmero dajatev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se s prvostopnim carinskim organom in toženo stranko strinja, da je bil tožniku utemeljeno naknadno obračunan carinski dolg. S tem ko je namreč tožnik 12. 4. 1994 tovornjak, uvožen 27. 7. 1993 kot vloga tuje osebe brez plačila carine in drugih uvoznih davščin na podlagi pogojne carinske oprostitve, odtujil pred potekom petletnega roka od dneva uvoza, kar vse, kot izhaja iz predloženega upravnega spisa in tudi tožbenih navedb, ni sporno, je glede na določbo 4. odstavka 30. b člena CZ/76 odpadel razlog za carinsko oprostitev ter je za tožnika nastala obveznost za plačilo carine. Carinski dolg je torej nastal v trenutku, ko ni bil več izpolnjen pogoj za carinsko oprostitev glede trajanja vloge, to je z odtujitvijo vozila 12. 4. 1994, in od tega dne dalje, ker je tedaj za tožnika nastala obveznost za plačilo carine in ostalih uvoznih davščin, teče tudi petletni zastaralni rok, določen v 56. členu CZ/76. Ker se ta rok od dne nastanka carinskega dolga (12. 4. 1994) do 28. 7. 1998, ko je tožnik prejel (kar potrjuje v svojih vlogah sam) kot prvo uradno dejanje carinskega organa, ki je merilo na izterjavo carine, poziv, naj sporoči morebitne pripombe in ugovore na zapisnik davčnega organa z dne 13. 7. 1998 (o ugotovitvah inšpiciranja tuje vloge pri njem), še ni iztekel, s tem dejanjem pa je bil zastaralni rok pretrgan in je pričel teči znova, je tožbeni ugovor zastaranja tako neutemeljen. Pri preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe pa je sodišče ugotovilo, da tožena stranka, ki je svoj obračun oprla na določbe CZ/95 (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), carinskega dolga ni pravilno odmerila. Sodišče namreč, drugače kot tožena stranka, meni, da z naknadnim obračunom carine ni začet nov upravni postopek, ampak da gre za nadaljevanje postopka, ki je bil začet s sprejemom uvozne carinske deklaracije, tj. 27. 7. 1993, to pa pomeni, da se po 1. odstavku 182. člena CZ/95 postopek naknadnega obračuna carinskega dolga vodi oziroma nadaljuje po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo CZ/95, torej po določbah CZ/76. Tako je bilo, po presoji sodišča, v obravnavani zadevi carinski dolg treba obračunati po določbi 4. odstavka 30. b člena CZ/76 in torej po predpisih, ki so veljali na dan, ko je bila izdana odločba o plačilu carine in drugih uvoznih davščin. To pa pomeni, da je prav ravnal prvostopni carinski organ, ki je naknadni obračun carinskega dolga oprl na navedeno zakonsko podlago ter za odmero uvoznih dajatev uporabil predpise, veljavne na dan izdaje odločbe, in sicer KNCT-98 (Uradni list RS, št. 77/97) za odmero carine ter Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 s spr. in dopol., ZPD, 2. odstavek 11. člena, 1. odstavek 16. člena, tar. št. 1 tarife k ZPD) za odmero prometnega davka, kar je sicer pomanjkljivo obrazložil, odmeril pa pravilno, kot carinsko vrednost pa upošteval vrednost na fakturi, preračunano iz tuje valute po deviznem tečaju, veljavnem na dan izdaje odločbe. Ugotovitev nepravilne uporabe materialnega zakona v izpodbijani odločbi tožene stranke bi sicer narekovala odpravo odločbe kot nezakonite. Ker pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi tožniku določila carinski dolg v nižjem znesku kot prvostopni carinski organ (katerega odločba pa je, kot že povedano, pravilna), ter je bil tožnik dolžan carinski dolg poravnati po izpodbijani odločbi kot dokončni (glede na 1. tč. izreka prvostopne odločbe), bi bila odprava izpodbijane odločbe tožniku v škodo, take odločitve pa sodišče glede na določbo 2. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) ne more sprejeti. Ker se po povedanem sodišče za odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke ni moglo odločiti, in ker je odločba prvostopnega carinskega organa pravilna in na zakonu utemeljena ter jo je sodišče v razlogih le dopolnilo, je tožbo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, ki so vsi neutemeljeni, in je nanje sodišče, z izjemo ugovora, ki se nanaša na vprašanje pravilnosti vročitve tožniku zapisnika davčnega organa in pravne narave tega dejanja, s povedanim že odgovorilo. V zvezi z navedenim ugovorom pa sodišče še dodaja, da tudi morebitne zagrešene zatrjevane nepravilnosti pri vročitvi ne predstavljajo bistvenih kršitev pravil postopka, torej takih, ki bi lahko vplivale na pravilnost odločitve, kajti zapisnik, česar tožnik niti ne zanika, je prejel, nanj pa je, kot izhaja iz spisa, tudi podal pripombe, ki jih je prvostopni carinski organ v prvostopni odločbi presodil, vendar kot neutemeljene zavrnil. Vročitev navedenega zapisnika, skupaj s pozivom prvostopnega carinskega organa tožniku, naj posreduje nanj pripombe oziroma ugovor, s sklicevanjem pri tem na "kontrolo spornega uvoza" in na "obračun carine in drugih uvoznih davščin" kot namen pisanja, po presoji sodišča zagotovo predstavlja uradno dejanje organa za izterjavo carine v smislu 2. odstavka 56. člena CZ/76, ki pretrga zastaralni rok, ki je z zakonom določen za pravico do izterjave carine.