Jedro

Na delu Parcele, kjer je postavljen Pano, ki je namenjen oglaševanju, kmetijsko zemljišče ni uporabljeno v skladu z namenom kmetijske dejavnosti, ampak z namenom oglaševanja.

Ugotovitev inšpektorja, da je trava pod Panojem pokošena, da je zemljišče pokošeno oz. obdelano, da se redno kosi, namreč ne vpliva na pravilnost ugotovitve in izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ki je posledica ugotovitve, da se del kmetijskega zemljišča uporablja za potrebe oglaševanja, na kar pa (nesporno) dejstvo, da je trava (tudi) pod Panojem pokošena, ne vpliva. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi morala toženka ugotavljati obstoj morebitnega onesnaževanje ali drugačnega degradiranja ter morebitnega onesnaževanje ali drugačnega zaviranja rastlin.

Neutemeljen je tožbeni ugovor z navedbo, da se kmetijska zemljišča lahko uporabljajo tudi za lov, šport, nabiranje plodov in piknike.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

O odločbi Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo št. 0611-160/2021-8 z dne 16. 2. 2021

1.Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo (v nadaljevanju Inšpektorat) je na podlagi prvega odstavka 4. člena in prve alineje B odstavka 107. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ter 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) z odločbo št. 0611-160/2021-8 z dne 16. 2. 2021 (Odločba 16-2-21) odredil, da mora tožnica zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča v namene kmetijske proizvodnje in vzpostavitve v prejšnje stanje, s kmetijskega zemljišča z GERK-PID-om št. 1720047, parc. št. 2100/1, k.o. ... (v nadaljevanju Parcela), do 19. 5. 2021 odstraniti kovinsko konstrukcijo oglasnega panoja in vse spremljajoče jeklenice ter sidra z vpetim oglasnim platnom (1. in 2. točka izreka). O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom (3. točka izreka) in pritožba ne zadrži izvršitve (4. točka izreka).

2.Inšpektorat je ugotovil: (i) da je Parcela, ki je opredeljena kot kmetijsko zemljišče v lasti A. A., ... (v nadaljevanju Lastnik), vrisani GERK-PID številka 1720047 pa v upravljanju KMG-MID-a 100291320, nosilca B. B.; (ii) da je na osrednjem delu Parcele postavljena železna konstrukcija oglaševalskega panoja na sedmih jeklenih kolih, ki so neposredno zabiti v tla in da je na oglasnem panoju napis C., oblikovanje, projektiranje, proizvodnja in montaža (v nadaljevanju vse Pano); tla pod konstrukcijo so pokošena; preostali del Parcele je urejen v njivo z ostanki koruze v času pregleda; (iii) da del površine, kjer je postavljen oglasni pano z jekleno konstrukcijo, ne služi kmetijskemu namenu; (iv) da je Lastnik in hkrati uporabnik zemljišča tožnici oddal v najem in v upravljanje del navedenega zemljišča; (v) da je tožnica postavila Pano in ga uporablja v oglaševalske namene.

3.Inšpektorat je pojasnil, da je na podlagi prve alineje B odstavka 107. člena ZKZ pristojen za izrek ukrepa, ker gre za Pano, ki ima temelje in velikost oglasa večjo od 40 m2. Pojasnil je, da v konkretni zadevi ne gre za vprašanje dovoljenosti postavitve reklamnega panoja na kmetijskem zemljišču, temveč za vprašanje dovoljenosti uporabe zemljišča za drug namen, kot za kmetijsko proizvodnjo, torej za dovoljenost izvajanja druge, nekmetijske dejavnosti. Inšpektorat je zato zavrnil uporabo 7. člena ZKZ (ta se uporablja v primerih, ko se kmetijsko zemljišče zarašča ali degradira), odločbo Ustavnega sodišča U-I-35/01 (ker pravni temelj ni ZKZ) in odločbo Upravnega sodišča U 582/2008 z dne 15. 9. 2010 (z ukrepom se določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu s svojim namenom in ne določa, na točno kakšen način je zemljišče treba uporabljati). Inšpektor je po ugotovitvi, da se na delu Parcele izvaja tudi nekmetijska dejavnost in sicer dejavnost oglaševalskih agencij, ki je v standardni klasifikaciji dejavnosti opredeljena pod šifro 73.110 in kamor spada tudi zasnova in izvedba oglaševanja na prostem, npr. z oglasnimi panoji, plakati, izložbami in drugimi razstavnimi prostori, na prevoznih sredstvih ipd, na podlagi prvega odstavka 4. člena in prve alineje B odstavka 107. člena ZKZ ter 32. člena ZIN izdal izpodbijano odločbo. Inšpektorat je na podlagi četrtega odstavka 118. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločil, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom in na podlagi 30. člena ZIN nesuspenzivnost pritožbe.

O odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0611-1104/2021/2 z dne 21. 4. 2021

4.Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP) je z odločbo št. 0611-1104/2021/2 z dne 21. 4. 2021 (v nadaljevanju Odločba 21-4-21) zavrnilo tožničino pritožbo.

5.Pojasnilo je, da se v konkretnem postopku presoja le ali se Parcela uporablja izključno skladno z namenom, tj. za kmetijsko proizvodnjo. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da je ta pogoj izpolnjen, ker se naj bi 99,9 % GERK-a uporabljalo v kmetijske namene in ker postavljena konstrukcija ne ovira, da se zemljišče pod Panojem ne zarašča, ne degradira in ker pokošena trava ni ležala na tleh, temveč jo je kmet porabil za krmljenje goveda. Toženka je zavrnila pritožbo tudi s sklicevanjem na prvi

in tretji odstavek 7. člena ZKZ. MKGP je pojasnilo, da uporaba kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom pomeni uporabo kmetijskega zemljišča za kmetijsko proizvodnjo, ki sicer v ZKZ ni posebej opredeljena, je pa mogoče to normo vsebinsko napolniti s pomočjo 102. člena ZKme-1 ter na podlagi Pravilnika o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč. MKGP je pojasnilo, da postavitev Panoja, čeprav gre za konstrukcijo, ki ni temeljena in ni trajno spojena s tlemi, ni kmetijsko opravilo

niti dejavnost, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti

Gre za oglasni pano z dejavnostjo oglaševanja. MKGP je zavrnilo tožničine navedbe, da gre za estetsko umestitev Panoja v prostor in da imajo oglasni panoji ugodne učinke na vešče in metulje, s pojasnilom, da Uredba o krajinskem parku Ljubljansko barje varuje naravne vrednote, ohranja biotska raznovrstost in ohranja ter krepi krajinska pestrost, in določa, da v krajinskem parku ni dovoljeno postavljati objektov za oglaševanje. Zavrnilo je ugovor kršitev procesnih pravil in pojasnilo, da se na podlagi 29. člena ZIN lahko inšpekcijski nadzor opravi tudi v nenavzočnosti zavezanca. MGKP je zavrnilo tudi pritožbeno navedbo o kršitvi načela sorazmernosti, kot trdi tožnik, ker bi moral Inšpektorat ugotavljati ali gre za najboljše kmetijsko zemljišče ali drugo kmetijsko zemljišče (upoštevajoč prvi odstavek 2. člena ZKZ, ki to loči). Opozorilo je, da 71. člen Ustave določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč (tako tudi Ustavno sodišče RS v sklepu, št. U-l-158/15-16 z dne 6. 4. 2017), ki ga ureja ZKZ. Izpostavlja, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom, ne glede na kvaliteto zemljišča (prvi odstavek 4. člena ZKZ). Poudarja, da ZKZ ne razlikuje glede na kvaliteto zemljišč niti 7. člen ZKZ, ki v prvem odstavku določa, da mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar. Pravilna skrb in ravnanje lastnika zemljišča ne moreta opravičiti nepravilnih ravnanj tožeče stranke.

Tožničine navedbe

Tožnica toženki očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabljeno materialno pravo in bistveno kršitev določb postopka, zato predlaga odpravo izpodbijanih odločb in priglaša stroške postopka.

Navaja, da lastnik uporablja kmetijsko zemljišče v celoti skladno z njegovim namenom, košnjo okolice pa opravlja tudi tožnica. Poudarja, da postavljena konstrukcija ne ovira kmetovanja oz. normalne obdelave tal, saj je travnik obdelan oz. pokošen vsaj enkrat letno. Okoli stojnih mest se trava pokosi večkrat letno, saj tožnica skrbi za urejenost okolice okoli oglasnega sporočila. Toženki očita, da je obrazložitev Odločbe 16-2-21 nepopolna in sama s seboj v nasprotju, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Poudarja, da je inšpektor sam navedel, da je pod Panojem pokošeno, s čimer je v celoti izpolnjen namen uporabe tovrstnega kmetijskega zemljišča, saj je Parcela označena kot travnik. Stojne noge Panoja pa po mnenju tožnice ne zavzemajo večje tlorisne površine, kot jo zavzemajo količki za pašo živine ali pa ograja ob avtocesti. Tožnica meni, da bi moral glede na 4. člen ZKZ inšpektor najprej ugotoviti, kateri predpis določa namenskost konkretne Parcele in ali je bil ta predpis sprejet na zakonit način. Inšpektor bi moral po njenem mnenju glede na taksativne pogoje iz 4. člena ZKZ najprej preveriti: obstoj morebitnega onesnaževanja ali drugačnega degradiranja ter onesnaževanja ali drugačnega zaviranja rasti rastlin, česar Inšpektor sploh ni ugotavljal. Izpostavlja, da je Inšpektor celo ugotovil, da je travnik pokošen in obdelan, torej niso bili podani pogoji za izdajo izpodbijane odločbe. Meni, da stališče toženke ni sladno niti z jezikovno niti teleološko razlago 4. člena ZKZ. Če bi zakonodajalec želel doseči, da se kmetijska zemljišča uporabljajo izključno za kmetijsko rabo, bi to tudi izrecno zapisal (pa ni). To je tudi logično, saj so tudi na kmetijskih zemljiščih dovoljene različne vrste rabe (poleg kmetijske), pod pogojem, da se s tem ne preprečuje njihova primarna raba oz. namen ter da se s tem ne povzroča onesnaževanja, degradiranja ali drugačnega zaviranja rastlin, kot npr. raba za lov, občasen šport, nabiranje plodov, piknik v naravi itd. Po mnenju inšpektorja so očitno tudi te vrste rabe - ker niso strogo kmetijske - prepovedane. Takšno stališče bi pomenilo veliko osiromašenje lastninske pravice lastnika takšnega zemljišča in bi bilo v nasprotju z ustavno varovanim položajem lastninske pravice. Enako kot velja za navedene "nekmetijske" rabe zemljišča, velja po mnenju tožnice tudi za rabo zemljišča za namene oglaševanja, ki ne onemogoča kmetijske rabe in ne povzroča onesnaževanja itd. Tožnica ugovarja obrazložitvi v delu domneve, da naj bi prostorski akt določal namembnost kmetijskega zemljišča. Navaja, da kmetijski inšpektor nima potrebnega znanja za presojo prostorskih aktov, saj Gradbeni zakon določa natančne pogoje, kdo je lahko inšpektor v presoji gradnje objektov (reklamni pano je skladno z Uredbo o razvrščanju objektov objekt). S povzemanjem 26. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa, da inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na podlagi tega zakona, ki se nanašajo na gradnjo, opravljajo gradbeni inšpektorji inšpektorata v sestavi ministrstva, pristojnega za prostorske in gradbene zadeve, meni, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ. Tožnica še navaja, da postavljena železna konstrukcija za nameščanje reklamnih panojev ne ovira doseganja namena, ki ga obdelava travnika zasleduje, to je košnja trave in spravilo sena, saj se lahko oboje opravi, kot je ugotovil inšpektor sam. Toženki očita kršitev načela materialne resnice, ker ni ugotavljala, kdaj je bil travnik obdelan, ali je bil obdelan oziroma pokošen tudi del zemljišča oziroma travnika, na katerem stoji železna konstrukcija, da sama kvadratura predstavlja manj kot 0,1% kršitve, kar skladno z ustavnim načelom sorazmernosti pomeni, da je ukrep odstranitve nesorazmeren kršitvi. Toženki očita, da nekatere oglase preganja, nekaterih pa ne. Tožnica se sklicuje na članek iz Primorskih novic, iz katerega izhaja povsem nasprotno stališče toženke, ki je tožnici v korist. Toženki očita, da prihaja sama s seboj v nasprotje tudi glede vprašanja ali se raba kmetijskega zemljišča zasleduje še vedno, če na njem stoji montažna konstrukcija za reklamne namene, saj toženka ne obrazloži zakaj meni, da se kmetijsko zemljišče ne uporablja več za namen kmetovanja oziroma obdelovanja travnika. Tožnica poudarja, da pridela kmet na Parceli popolnoma enako količino krme, kot če na Parceli ne bi stal reklamni pano in se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS U 582/2008 in navaja, da kmetijsko zemljišče zgolj uporablja. Glede na registrirano dejavnost v AJPES je tožnica registrirana kot podjetje za posredovanje oglasnega prostora in kot uporabnik/zakupnik kmetijskega zemljišča nima interesa po kmetijski proizvodnji niti po pridelovanju kmetijskih pridelkov. Parcelo mora uporabljati tako, da se prepreči onesnaževanje in degradiranje, kot z vsakim grajenim javnim dobrim (javni vodovod je speljan po zemlji ali elektrika po drogovih preko kmetijskih zemljišč). Inšpektor bi lahko tudi v teh primerih prepovedal uporabo oz. ugotovil, da se na mestu, kjer je postavljen javni daljnovod, kmetijsko zemljišče ne uporablja skladno z namenom iz 4. člena ZKZ.

Navedbe toženke

Toženka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, kot so navedeni v obeh odločbah, in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker na narok za glavno obravnavo 9. 6. 2025, kljub izkazanemu vabilu, ni pristopila nobena od strank.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine strank, ki so v sodnem spisu označene kot priloge A1, A2 in listine v spisu toženke št. 0611-160/2021. Zavrnilo je dokazne predloge tožnice z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice, priče A. A., izvedenca kmetijske stroke in ogled, ker so predlagani v dokaz pravno nepomembnim dejstvom, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

ZKZ ureja varstvo kmetijskih zemljišč in njihovo upravljanje tako, da določa njihovo razvrstitev, rabo in obdelovanje, njihov promet in zakup, agrarne operacije in skupne pašnike (1. člen ZKZ). Ni sporno, da je Parcela, na kateri je Pano z napisom C., oblikovanje, projektiranje, proizvodnja in montaža, opredeljena kot kmetijsko zemljišče. Kmetijska zemljišča pa je treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin (prvi odstavek 4. člena ZKZ).

Izvajanje določb ZKZ in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo kmetijski inšpektorji, v delu, ki se nanaša na gozd, pa gozdarski inšpektorji. Določbe 4. člena ZKZ ter predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo tudi inšpektorji za varstvo okolja in gradbeni inšpektorji v skladu s svojimi pristojnostmi (vse 106. člen ZKZ). Inšpektor je izdal Odločbo 16-2-21 na podlagi prve alineje B) točke 107. člena ZKZ. Ta določa, da ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, še pristojnost (med drugim) prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Zato ugovor stvarne pristojnosti ni utemeljen. Kršitve ZKZ v zvezi s kmetijskim zemljišči torej ugotavlja in sankcionira kmetijski in in ne gradbeni inšpektor, zato tožbeni ugovor o kršitvi stvarne pristojnosti, ni utemeljen.

Tudi po presoji sodišča je pravilna odločitev toženke, da postavitev Panoja, ki se uporablja za oglaševanje, na kmetijskem zemljišču, ni uporaba v smislu prvega odstavka 4. člena ZKZ. Pravilna je namreč ugotovitev toženke, da se Parcela ne uporablja (izključno) za namen, za katerega se morajo kmetijska zemljišča uporabljati, v konkretnem primeru za pridelavo voluminozne krme. Ni namreč sporno, da se Pano, ki je namenjen oglaševanju, nahaja na Parceli, ki je kmetijsko zemljišče. Že ugotovitev teh dejstev pa utemeljuje izrek obveznosti, ki izhaja iz izpodbijane odločbe. Na delu Parcele, kjer je postavljen Pano, ki je namenjen oglaševanju, namreč kmetijsko zemljišče ni uporabljeno v skladu z namenom kmetijske dejavnosti, ampak z namenom oglaševanja. Zato ni utemeljen niti tožbeni ugovor kršitve načela materialne resnice, kot je mogoče povzeti tožbo pod točko II, ker je toženka ugotavljala in ugotovila vsa pravno relevantna dejstva.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da ima vse obvezne sestavine 214. člena ZUP. Nekonkretiziran in že zato neutemeljen je tožbeni očitek v zvezi z obrazložitvijo, da je nepopolna in da se je ne da preizkusiti. Neutemeljen pa je tudi očitek, da naj bi bila sama s seboj v nasprotju. Ugotovitev inšpektorja, da je trava pod Panojem pokošena, da je zemljišče pokošeno oz. obdelano, da se redno kosi, namreč ne vpliva na pravilnost ugotovitve in izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ki je posledica ugotovitve, da se del kmetijskega zemljišča uporablja za potrebe oglaševanja, na kar pa (nesporno) dejstvo, da je trava (tudi) pod Panojem pokošena, ne vpliva.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi morala toženka ugotavljati obstoj morebitnega onesnaževanje ali drugačnega degradiranja ter morebitnega onesnaževanje ali drugačnega zaviranja rastlin. V obravnavani zadevi namreč inšpekcijski ukrep ni izrečen zaradi degradacije zemljišča (šesta alineja b. točke 107. člena ZKZ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZKZ). Izrečen je, ker se kmetijsko zemljišče uporablja za drug namen, za tako rabo pa niso izpolnjeni z normativno ureditvijo predpisani pogoji (prva alineja b. točke 107. člena ZKZ⁵ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZKZ). Zato ni relevantno niti vprašanje degradacije zemljišča niti zatrjevanje, da kvadratura konstrukcije Panoja predstavlja manj kot 0,1 % kršitve. Posledično ni utemeljen niti tožbeni ugovor kršitve načela sorazmernosti ukrepa, ker nesorazmernost tožnica utemeljuje z dejstvom, ki ni relevantno v tem upravnem sporu (0,1% kršitve).

Neutemeljen je tožbeni ugovor z navedbo, da se kmetijska zemljišča lahko uporabljajo tudi za lov, šport, nabiranje plodov in piknike. Tako uporabo kmetijskih zemljišč namreč izrecno dovoljuje prvi odstavek 5. člena ZKZ. Ta določa, da mora pravna ali fizična oseba, ki je lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu: lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča) na svojih, zakupljenih ali drugače dodeljenih neobdelovalnih kmetijskih zemljiščih dopustiti drugim čebelarjenje, lov in rekreativno nabiranje plodov prostorastočih rastlin, zelnatih prostorastočih rastlin, gob in prostoživečih živali v skladu s predpisi ter dopustiti prosto gibanje drugim osebam po neobdelovalnih kmetijskih zemljiščih, če se s tem ne povzroči škoda. Uporaba kmetijskih zemljišč za določeno infrastrukturo⁶ je možna na podlagi l) točke 3.č člena ZKZ, zato ni utemeljeno niti tožbeno pričakovanje o analogiji z grajenim javnim dobrim. Sodišče še pojasnjuje, da lahko lokalna skupnost na podlagi 3.č člena ZKZ na območju kmetijskih zemljišč dopusti gradnjo taksativno določenih objektov oziroma posegov. Da bi lokalna skupnosti dovolila postavitev oglasnih panojev na kmetijskih zemljiščih, pa tožnica niti ne zatrjuje.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 582/2008 z dne 15. 9. 2010, saj ne gre za primerljivo dejansko stanje⁷.

Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodbe.