Jedro

Šteti je mogoče, da je bila stavba zgrajena pred 31. 12. 1967, le v primeru, če po tem datumu niso bila na njej opravljena nobena dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. V nasprotnem primeru bi prvi odstavek 197. člena ZGO-1 pomenil avtomatično legalizacijo vseh del na objektih, zgrajenih pred navedenim datumom, kar pa ne izhaja iz določb ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnice za izdajo potrdila, da ima stavba št. 209 k.o. ..., ki stoji na parc. št. 161/33 k.o. ... uporabno dovoljenje na podlagi 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica k vlogi priložila zemljiškoknjižni izpisek za parc. št. 181/33 k.o. ..., izpis GURS javnega vpogleda v podatke o nepremičninah (pravilno izpis iz registra nepremičnin), prikaz parcele z dne 17. 6. 2015, dopis Območne geodetske uprave Slovenj Gradec št. 0211-125/2015-2 z dne 24. 6. 2015 z osmimi prilogami, pisni izjavi prič A.A. in B.B., pisno izjavo stranke ter pojasnilo k vlogi v katerem so podrobneje predstavljena dejstva o objektu ter predlagani dokazi, ki naj se v ugotovitvenem postopku izvedejo.

2. Pri ugotavljanju pravnega in dejanskega stanja zadeve je upravni organ vpogledal v elektronsko zemljiško knjigo in v uradne evidence Geodetske uprave RS, v nadaljevanju GURS. Iz vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo izhaja, da je parc. št. 161/33 k.o. ... v lasti stranke, iz vpogleda v uradne podatke GURS pa izhaja, da parc. št. 161/33 k.o. ... meri 677 m2, na njej pa stoji stavba z identifikacijsko št. ..., površina zemljišča pod stavbo znaša 189 m2, iz katastra stavb pa izhaja, da je raba stavbe nestanovanjska - skladišča. Po vpogledu v zbirko dokumentarnega gradiva je bilo ugotovljeno, da za stavbo na tej parceli ni bilo izdano gradbeno ali uporabno dovoljenje, je pa bil dne 22. 10. 1991 opravljen ogled poslovnega prostora zaradi ugotovitve izpolnjevanja predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti za stranko C. d.o.o. 3. Na ustni obravnavi dne 13. 8. 2015 je upravni organ zaslišal zakonito zastopnico tožnice in predlagani priči A.A. in B.B. ter C.C., ki je bil direktor in družbenik gospodarske družbe C. d.o.o., ki je v predmetnem objektu opravljala dejavnost med letoma 1992 in 1997. Vse izjave zaslišanih se bistveno ujemajo glede starosti objekta (vse priče so zatrjevale, da je bil objekt zagotovo zgrajen pred letom 1967), o namembnosti objekta (po izjavah vseh prič je bil objekt do leta 1992 namenjen garažiranju in popravljanju traktorjev v lasti D., ki je bil takrat tudi lastnik objekta, nato pa skladiščnim prostorom trgovine z gradbenim materialom do leta 2002, ko ga je odkupila tožnica, od takrat pa je namenjen skladiščnim prostorom za trgovino s krmili, gnojili in drugimi potrebščinami za kmetijstvo) ter o uporabi objekta na dan 1. 1. 2003 (vse priče so zatrjevale, da je bil objekt na ta dan v uporabi).

4. Upravni organ je s sklepom št. 351-109/2015/15 z dne 28. 9. 2015 stanovalcem sosednjega objekta z naslovom ..., priznal lastnost stranskega udeleženca v tem postopku.

5. Upravni organ lahko izda potrdilo, da ima stavba uporabno dovoljenje po zakonu samo v primeru, da so kumulativno izpolnjene vse zahteve, ki jih določa 1. točka prvega odstavka 197. člena ZGO-1, torej da je bila zgrajena pred 31. 12. 1967 (kar hkrati pomeni, da na stavbi od 31. 12. 1967 do izdaje potrdila niso bili izvedeni gradbeni posegi, za katere bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje), da je z dnem uveljavitve tega zakona (1. 1. 2003) v uporabi, da se ji namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in da so zemljišča, na katerih je zgrajena, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Na podlagi vseh predloženih pridobljenih in izvedenih dokazov je upravni organ ugotovil, da se je stavbi namembnost bistveno spremenila, zato ne izpolnjuje pogojev iz 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1. Nesporno je bilo ugotovljeno, da se je stavba do leta 1992 uporabljala kot prostor za garažiranje in servisiranje lastnega voznega parka (predvsem traktorjev in drugih kmetijskih strojev) podjetja D., v enem manjšem delu pa tudi kot skladišče rezervnih delov in drugega potrošnega materiala za lastne potrebe. Izjave prič so si o tem enotne, priča C.C. je navedel, da so bile v objektu, preden je pričel z dejavnostjo, delavnice za popravilo strojev in skladišče, B.B. je povedal, da je bil po poklicu traktorist in je objekt uporabljal za garažiranje in popravilo traktorja, A.A. pa, da so bile v objektu delavnice za popravilo kmetijskih strojev, kasneje pa trgovina z gradbenim materialom. V letu 1992 je v tem objektu začela poslovati trgovina, C. trgovina z gradbenim materialom, kar med strankami prav tako ni sporno, to dejstvo pa potrjujejo tudi listine, ki se jih je organ pridobil iz lastne zbirke dokumentarnega gradiva (prijava za ogled poslovnih prostorov z dne 17. 10. 1991, zapisnik o ogledu poslovnih prostorov z dne 22. 10. 1991).

6. Na ustni obravnavi so glede delovanja trgovine priče izpovedale, da so bila v tej stavbi skladišča trgovine C., blagajniški in pisarniški del pa se je nahajal v sosednji stavbi (C.C.), da je dejavnost trgovine C. potekala podobno kot sedaj poteka dejavnost stranke: stranke so naročale in plačevale blago v sosednji stavbi, prevzem blaga pa se je vršil v objektu, kjer je bilo skladišče s tem, da se je material skladiščil tudi na dvorišču pred objektom (A.A.), da so bili v objektu skladiščni prostori za material, v sosednjem prostoru pa so bili upravni prostori, kjer si plačal blago (B.B.). Objekt se torej ni več uporabljal za garažiranje in kot delavnica za popravilo kmetijskih strojev, ampak kot trgovinsko skladišče z namenom prodaje. Enako je poslovanje organizirano sedaj, ko je stavba v lasti tožeče stranke: stavba se prav tako uporablja kot skladiščni prostor trgovine, ki ima blagajniški in pisarniški del v sosednjem objektu. Zakonita zastopnica tožnice je povedala, da se v tem objektu ne izvaja klasično skladiščenje, ampak je to skladiščenje funkcionalno povezano s trgovino in gre pri tem za način prodaje, da blago, ki ga stranke kupijo v trgovini, prevzamejo na tej lokaciji. Tudi v tem objektu dvigujejo trgovsko blago, ki ga prej predhodno plačajo v trgovini (v sosednji stavbi na naslovu ...).

7. Ker je upravni organ ugotovil, da se je v stavbi v času od leta 1967 do danes namembnost spremenila, je ugotavljal še, ali je bila sprememba namembnosti bistvena, saj je le bistvena sprememba namembnosti pravno upoštevna. Upravni organ navaja 9. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki definira spremembo namembnosti, prvi odstavek 4. člena ZGO-1, ki določa, da se z deli, ki se v zvezi s spremembo namembnosti, lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, pri čemer so v četrtem odstavku 4. člena ZGO-1 našteti primeri, ko za spremembo namembnosti gradbeno dovoljenje ni potrebno, v petem odstavku istega člena pa je določeno, da gre vedno za spremembo namembnosti, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen, kot ga določa predpis o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije, vrst objektov (v nadaljnjem besedilu CC-SI) spremeni v trgovinsko skladišče z namenom prodaje. Iz izjav tožnice same in zaslišanih prič je razvidno, da se je v letu 1992 namembnost objekta spremenila iz avtomehanične delavnice (po CC-SI uvrščena v 12510 - industrijske stavbe) in garaže (po CC-SI uvrščena v 12420 - garažne stavbe) v trgovinsko skladišče z namenom prodaje, kar pomeni, da je dostopno tudi strankam in se v njem vrši prodaja blaga, za kar pa stranka ni pridobila gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti. Če je za spremembo namembnosti treba pridobiti gradbeno dovoljenje, pa po naravi stvari pomeni, da je takšna sprememba namembnosti bistvena.

8. Z navedenimi ugotovitvami izvedenega ugotovitvenega postopka je upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe seznanil tudi pooblaščenca tožeče stranke. Stranka je v svojem odgovoru izpodbijala ugotovitev upravnega organa in navedla, da je bil objekt pred letom 1967 v uporabi D., ki je poslovalo kot zadružna družba z namenom trgovanja s kmetijskimi pridelki, škropivi, gnojili, opravljali pa so tudi storitve popravila kmetijskih strojev za stranke. Podjetje naj bi funkcioniralo kot dobavitelj blaga in storitev (za namen prodaje), kar naj bi izpovedala tudi priča A.A., sicer pa zanjo namen skladiščenja ni odločilen (za lastno uporabo ali prodajo). Po mnenju tožeče stranke so relevantni le povečani vplivi objekta na okolico.

9. S temi navedbami se upravni organ ne strinja. Ponovno navaja, da je iz predloženih listin in iz ugotovitvenega postopka razvidno, da se je večji del objekta pred letom 1992 uporabljal kot garaža in delavnica za popravilo kmetijskih strojev, manjši del objekta, in sicer po navedbah priče A.A. so se v leseni mansardi skladiščili rezervni deli za popravilo traktorjev in strojev, pa za skladišče. Šele v letu 1992, ko je svojo dejavnost začela opravljati trgovina C. d.o.o., se je celotni objekt začel uporabljati kot skladišče z namenom prodaje, kjer se trgovinska dejavnost odvija v dveh ločenih objektih - v enem se blago naroči in plača, v drugem pa dvigne, kar pa v skladu s petim odstavkom 4. člena ZGO-1 pomeni tako spremembo namembnosti za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Namen prodaje je torej relevanten, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen po CC-SI spremeni v trgovinsko skladišče z namenom prodaje. Ni pa v tej zadevi po mnenju upravnega organa relevantno kako je sicer funkcioniralo podjetje. Ker je za takšno spremembo namembnosti vedno treba pridobiti gradbeno dovoljenje, upravni organ ni ugotavljal povečanega vpliva objekta na okolico.

10. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno, saj je ugotovil, da je odločitev organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. Pogoji iz 197. člena ZGO-1 morajo biti izpolnjeni kumulativno oziroma če eden izmed teh pogojev ni izpolnjen, potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu ni mogoče izdati. Eden izmed pogojev je tudi, da se stavbi ni bistveno spremenila namembnost. Glede na izpovedbe prič in glede na izjave, ki jih je v svoji vlogi priložila tožnica je nesporno, da se je namembnost objekta spreminjala. Tožnica v vlogi navaja, da je namembnost objekta v povojni zgodovini povezana s skladiščem, delavnico in garažo. A.A. je v izjavi, ki je priložena vlogi pojasnil, da je bila v omenjenih objektih delavnica za popravila traktor in strojev ter skladišče. Navedel je, da je objekt odkar pomni služil za delavnico s skladiščem, kasneje pa je bilo tam tudi skladišče in trgovina C. B.B. v svoji izjavi z dne 12. 6. 2015 (priložena vlogi tožnice) navaja, da so bile v omenjenem objektu garaže in mehanična delavnica. Tudi iz izjav prič, ki so jih podale na ustni obravnavi dne 13. 8. 2015 izhaja, da se je stavba do leta 1992 uporabljala najprej kot prostor za garažiranje in servisiranje in v delu tudi kot skladišče, šele kasneje pa se je začel objekt uporabljati tudi za potrebe trgovske dejavnosti kot nekakšno trgovinsko skladišče. Priča C.C. pojasni, da je bil v trgovinskem podjetju C. d.o.o. družbenik in je to dejavnost opravljal od leta 1992 do 1997. Po navedbah priče se je v tem objektu vršila trgovina z gradbenim materialom. V objektu so bila skladišča trgovine C., pisarna in blagajniški del trgovine pa so bila v sosednjem objektu.

11. S tožnico se je mogoče strinjati, da je glede na izpovedbe prič mogoče zaključiti, da je bil objekt ves čas namenjen med drugim tudi skladiščenju, vendar to za odločitev ni bistveno. Za odločitev v zadevi je relevantno dejstvo, da je tekom svojega obstoja (kot je to ugotovil organ prve stopnje okrog leta 1992), objekt spremenil svojo namembnost iz garažiranja in servisiranja in s tem povezanimi potrebami skladiščenja za lastne potrebe v trgovinsko skladišče, to je skladišče, ki je služilo izključno namenu delovanja trgovine. Stranke so v sosednji stavbi blago plačale in ga prevzele v predmetnem objektu, kjer je bilo skladiščeno. V ta namen je bila v tleh zaprta tudi luknja, namenjena popravljanju strojev. Za enak namen se objekt uporablja še danes. Kot je povedala zakonita zastopnica tožnice je skladišče funkcionalno povezano s trgovino in gre za način prodaje tako, da stranke blago, ki ga kupijo v trgovini v objektu prevzamejo. Za odločitev v zadevi ni pomembno kakšni so vplivi spremenjene namembnosti. Po določbi petega odstavka 4. člena ZGO-1 gre vedno za spremembo namembnosti za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen po CC-SI spremeni v trgovinsko skladišče z namenom prodaje.

12. Tožnica vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom prvostopenjskega organa, da gre za spremembo namembnosti iz skladišča za lastne potrebe v trgovinsko skladišče. Priče so potrdile le, da je bil objekt ves čas (tudi do leta 1992) med drugim namenjen tudi skladiščenju, kar je organ druge stopnje potrdil kot pravilno in da se je v tem strinjati s tožnico. Tega, da naj bi D. do leta 1992 skladiščenje izvajalo le za lastne potrebe, ne pa tudi za potrebe trgovine, kar je zaključek organa prve stopnje, pa ni izpovedala nobena priča, niti to ne izhaja iz kakšnega drugega dokaza, zato gre za zaključek organa prve stopnje, ki ni podprt z nobenim dokazom. Drugostopenjski organ v svoji odločbi samo zaključi, da naj bi iz izjav in izpovedb prič izhajalo, da gre za spremembo namembnosti iz skladiščenja za lastne potrebe v trgovinsko skladišče, ne pojasni pa, katere priče so izpovedale, da je D. objekt uporabljal le za lastne potrebe, čeprav je tožnica to v pritožbi posebej izpostavila. Po mnenju tožnice je dokazni postopek pokazal, da so že v času D. k objektu dostopale tudi stranke za katere je Hmezad D. opravljal storitve - popravila kmetijskih strojev, zato objekta in skladiščenje rezervnih delov, ki so jih potrebovali za ta popravila (to blago pa so strankam morali potem tudi prodati) ni uporabljal le za lastne potrebe, temveč tudi za stranke, ki so storitve naročale, torej tudi za trg in prodajo, kar je organ prve stopnje štel kot odločilno dejstvo pri presoji, da se je stavbi spremenila namembnost. Enako pa je bilo tudi v času po letu 1992, ko je objekt uporabljala trgovina C. d.o.o., da se je blagajniški in pisarniški del nahajal v sosednji stavbi, kjer so stranke naročale in plačevale blago, prevzem blaga pa se je vršil v tem objektu. Enako pa poteka tudi dejavnost tožeče stranke z izjemo, da se prodaja blaga izvaja v drugi stavbi, ne v sosednjem objektu, zato se v tem objektu ni nikoli opravljala prodaja blaga storitev, ne v preteklosti, ne kasneje. Da je bila v objektu tudi do leta 1992 enaka namembnost jasno izhaja tudi iz dejstva, da je trgovina C. d.o.o. v letu 1991, ko je začela v teh prostorih opravljati svojo dejavnost in je pri upravnem organu podala vlogo za ogled prostorov (upravni spis št. 313-70/91, ki ga je organ prve stopnje pribavil uradoma), bilo takrat pri ogledu ugotovljeno, da se je objektu že predhodno opravljala enaka oziroma sorodna dejavnost, zato C. d.o.o. za začetek opravljanja dejavnosti v objektu tudi ni potrebovala nobenega upravnega dovoljenja, npr. spremembe namembnosti (priča C.C.). Zato se namembnost objekta ni spremenila in je organ prve stopnje v tem delu dejansko stanje ugotovil napačno in v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma podredno ga je vsaj pomanjkljivo in nepopolno raziskal in je na takšnem napačno ugotovljenem dejanskem stanju uporabilo materialno pravo, ga je uporabilo zmotno, zato je izpodbijana odločba nezakonita.

13. Podredno tožnica tudi meni, da je za odločitev v zadevi pravno odločilno le to, da se je objekt pred letom 1967 uporabljal (tudi) kot skladišče, tako kot se uporablja še danes, ni pa odločilen namen skladiščenja. Da je temu tako, dokazuje tudi to, da enotna klasifikacija, vrsta objektov (CC-SI) po kateri se objekte razvršča glede na njihov namen, vsa skladišča uvršča pod eno samo šifro 125 industrijske stavbe in skladišča in ne razlikuje med vrstami skladišč. Opredelitev pojma bistvena sprememba namembnosti iz 197. člena ZGO-1 pa se nanaša na spremembo namembnosti glede na njeno vsebino. Bistvena sprememba namembnosti je pravni standard, njegovo vsebino pa je treba zapolniti glede na ugotovitve konkretnega primera. Pri tem gre izhajati tudi iz 9. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki določa, kdaj sploh gre za spremembo namembnosti, pri čemer so relevantni povečani vplivi objekta, do katerih pride zaradi spremembe rabe objekta. Tega pa v konkretnem primeru ni, saj so tudi pred letom 1967 sem prihajale stranke za katere je bila opravljena storitev, pripeljali so traktorje in tudi kmetijske stroje, ki so bili potrebni popravila, enako pa danes prihajajo stranke, ki dvignejo blago, ki ga kupijo v trgovini, zato tudi ni kakšnih povečanih vplivov, niti jih organ v postopku ni posebej ugotavljal. Namembnost objekta se ni spremenila. Sklepno tožnica sodišču predlaga, da dopusti in izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi in zahtevi tožeče stranke za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju ugodi oziroma zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži stroške postopka.

14. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

15. Prizadeta stranka stanovalci stavbe ..., v odgovoru na tožbo sodišču predlagajo, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, stranskim udeležencem pa prizna stroške predmetnega odgovora na tožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

16. Drugopis odgovora na tožbo prizadetih strank je bil posredovan tožnici in toženki.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

19. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirane v zemljiškem katastru. Povedano drugače, mogoče je šteti, da je bila stavba zgrajena pred 31. 12. 1967 le v primeru, če po tem datumu niso bila na njej opravljena nobena dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. V nasprotnem primeru bi prvi odstavek 197. člena ZGO-1 pomenil avtomatično legalizacijo vseh del na objektih, zgrajenih pred navedenim datumom, kar pa ne izhaja ne iz njegovega siceršnjega besedila, ne iz ostalih določb ZGO-1. Četrti odstavek 197. člena ZGO-1 določa, da se potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje, izda na zahtevo lastnika objekta oz. etažnega lastnika stanovanja oz. poslovnega prostora iz prvega odstavka tega člena, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega oz. drugega odstavka tega člena.

20. V obravnavani zadevi je sporno, ali se je spremenila namembnost objekta, in ali gre za bistveno spremembo. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZGO-1 se z deli, ki so v zvezi s spremembo namembnosti, lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. V četrtem odstavku istega člena je določeno, kdaj gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti ni potrebno, v petem odstavku istega člena pa, da gre vedno za spremembo namembnosti, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen po CC-SI (klasifikacija vrst objektov) spremeni med drugim v trgovinsko skladišče z namenom prodaje. Sodišče soglaša z oceno upravnega organa prve stopnje, da je sprememba namembnosti iz skladišča v trgovsko skladišče z namenom prodaje glede na enotno klasifikacijo vrsto objektov takšna, da je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Po Uredbi o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena (Uradni list RS, št. 109/11) so skladišča uvrščena v skupino 125, trgovske stavbe in stavbe za storitvene dejavnosti pa v skupino 123, kar prav tako kaže na različno klasifikacijo, zato tožnica nima prav, ko trdi, da ni prišlo do spremembe namembnosti.

21. V obravnavani zadevi gre za spremembo namembnosti v delu poslovnega prostora, za katero je glede na navedene določbe 4. člena ZGO-1 potrebno gradbeno dovoljenje. Če je za spremembo namembnosti potrebno gradbeno dovoljenje, pa po naravi stvari ne more pomeniti, da sprememba namembnosti ni bistvena. To pomeni, da se opredelitev pojma sprememba namembnosti iz 197. člena ZGO-1 nanaša na spremembo namembnosti glede na njeno vsebino. Zato po presoji sodišča izpodbijana odločitev temelji na pravilni uporaba materialnega prava.

22. Prvostopenjski organ je v postopku zaslišal predlagane priče in vpogledal v dokumentacijo ter na izvedene dokaze izjave oprl ugotovitev, da tožnica ni uspela dokazati, da na obravnavani stavbi ni prišlo do bistvene spremembe namembnosti. Navedel je jasne in določne razloge zakaj sledi izpovedbam prič. Zato so neutemeljeni tožbeni očitki, da nobena od prič ni izpovedala, da je D. do leta 1992 skladiščenje izvajalo le za lastne potrebe. Priči A.A. in B.B. sta povedali, da se je stavba uporabljala za popravila traktorjev in strojev ter skladišče oziroma garaže in mehanične delavnice. Ko pa je s svojo dejavnostjo v stavbi začela trgovina C. (1992), pa se je stavba uporabljala tudi za trgovinsko dejavnost, ki je bila povezana s skladiščem. Da se v stavbi ne izvaja klasično skladiščenje, ampak je to skladiščenje funkcionalno povezano s trgovino, pa je izjavila tudi zakonita zastopnica tožeče stranke.

23. Kot je poudaril že drugostopenjski organ, je za odločitev v zadevi odločilno dejstvo, da je objekt spremenil svojo namembnost iz garažiranja in servisiranja ter s tem povezanimi potrebami skladiščenja za lastne potrebe, v trgovinsko skladišče, ki je služilo namenu delovanja trgovine.

24. Tožbena navedba, da pri uporabi stavbe oziroma izvajanju dejavnosti v stavbi ne prihaja do povečanih vplivov objekta na okolico (9. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), je za odločanje v obravnavanem upravnem sporu nerelevatna. Podlaga za odločanje v tem upravnem sporu je 197. člen ZGO-1, ki v 1. točki taksativno našteva kdaj se šteje, da ima stavba uporabno dovoljenje po zakonu. Kolikor eden od tam navedenih pogojev ni izpolnjen, se ne more šteti, da ima objekt uporabno dovoljenje. V obravnavanem primeru, se je objektu bistveno spremenila namembnost, zato zakonsko določeni pogoji niso izpolnjeni, zato ni bilo treba ugotavljati morebitnih vplivov na okolje.

25. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je iz prej navedenega razvidno, da v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi.

26. Odločitev o stroških glede tožnice temelji na 25. členu ZUS-1. 27. Stroške so priglasile tudi prizadete stranke, ki v tem postopku sodelujejo po prvem odstavku 19. člena ZUS-1. Sodelovale so na strani toženke, saj so se zavzemale za zavrnitev tožbe. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega je treba uporabiti v skladu z 22. členom ZUS-1, mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri tem pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, po katerem se stranki vrnejo le potrebni stroški. Stroški za posamezno vlogo pa so potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadete stranke takšnih navedb v odgovoru na tožbo ne navajajo. V odgovoru na tožbo se namreč zgolj strinjajo z izpodbijano odločitvijo. Po obrazloženem prizadete stranke do povrnitve stroškov niso upravičene. Glede na to je sodišče o stroških odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.