Jedro

Čeprav zmanjšanje števila naročil praviloma povzroči upad prihodkov, toženka ni utemeljevala odpovedi z zmanjšanjem prihodkov. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka v sodnem postopku ni pojasnila, na kakšen način iz računov izhaja upad naročil (v katerem segmentu, v kakšnem obdobju, ipd.). Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga in da je bil dejanski razlog osebne narave, vezan na porušen odnos zakoncev in delitev skupnega premoženja.

Ob upoštevanju trajanja zaposlitve pri delodajalcu (eno leto in pet mesecev), nepriznanih pravic iz delovnega razmerja do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, dobrih zaposlitvenih možnosti ter dejstva, da je do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi privedel razlog osebne narave in ne razlog, ki je naveden v odpovedi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerno denarno povračilo v višini dveh plač.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremeni tako, da se III. in IV. točka izreka na novo glasita: „III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati denarno povračilo v višini 2.200,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (višje denarno povračilo, prijava v socialna zavarovanja in matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ ter priznanje delovne dobe za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), se zavrne.“

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 42,00 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka krije tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2021 nezakonita (I. točka izreka), da je delovno razmerje tožnika pri toženki trajalo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi 29. 5. 2021 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača denarno povračilo v višini 550,00 EUR bruto, v primeru zamude z obrestmi od neto zneska (III. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače (višje denarno povračilo, prijavo v socialna zavarovanja in matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, priznanje delovne dobe, vse za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na obračun davkov in prispevkov za denarno povračilo (V. točka izreka). Ustavilo je postopek v zvezi s tožbenim zahtevkom za reintegracijo in reparacijo (VI. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.777,85 EUR, v primeru zamude z obrestmi, in plačati sodno takso po priloženem plačilnem nalogu (VII. točka izreka).

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper IV. točko izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo višjega denarnega povračila in V. točko izreka glede zavrženja dela tožbe za obračun davkov in prispevkov za denarno povračilo. Navaja, da je podana kršitev 8. člena ZPP, ker dokazna ocena sodišča prve stopnje ni vestna. Sodišče ne navaja ustaljene sodne prakse, na podlagi katere je odmerilo denarno povračilo v višini polovice plače delavca. Sklicuje se na sodno prakso (Pdp 5/2021, Pdp 515/2020, VIII Ips 134/2015 idr.), iz katere izhaja, da so bili delavci, ki so bili zaposleni manj časa pri delodajalcu kot tožnik pri toženki, upravičeni do višjega denarnega povračila. Čeprav je sodišče pravilno izhajalo iz odprtega kroga meril za določitev denarnega povračila, je pri odmeri upoštevalo le trajanje tožnikove zaposlitve in njegovo takojšnjo zaposlitev pri drugih delodajalcih. Do ostalih okoliščin konkretnega primera (tožnik je bil dejanski ustanovitelj podjetja, odpoved mu je toženka podala iz osebnih razlogov) se ni opredelilo. Nasprotuje presoji, da bi se z ugotavljanjem okoliščin, ki so privedle do nezakonite odpovedi, delovno sodišče spustilo v urejanje premoženjskopravnih razmerij med zakoncema. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine primera, bi moralo toženki naložiti plačilo denarnega povračila v višini najmanj treh ali štirih tožnikovih bruto plač. Utemeljen je tožbeni zahtevek za plačilo davkov in prispevkov za denarno povračilo. Te dajatve mora odvesti toženka skladno z davčnimi predpisi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (I. do III. točka, VII točka izreka). Navaja, da dokazni zaključek sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega odpovednega razloga temelji na napačni dokazni oceni izkazov poslovnega izida, računov toženke in delovnih nalogov. Po mnenju toženke te listine dokazujejo upad naročil na področju oddaje sanitarne in prireditvene opreme ter organizacije dogodkov, saj so prihodki iz računov odvisni od obsega naročil. Omejitve in prepovedi druženja in organizacije dogodkov zaradi izbruha epidemije Covid-19 so povzročile popolno prenehanje naročil. Nasprotuje presoji sodišča o nedopustni širitvi odpovednega razloga. Po mnenju toženke dodatna utemeljitev odpovednega razloga v sodnem postopku ne predstavlja nikakršne kršitve. Sodišče ni upoštevalo, da je toženka morala reorganizirati delovni proces zaradi zmanjšanega obsega naročil in posledičnega upada prihodkov. Potrebe po delu dveh delavcev ni bilo več. Po odpovedi je vsa dela opravil drugi delavec (A. A.), kar pomeni, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi objektivnega (poslovnega) in ne osebnega razloga. Do navedenega se sodišče ni opredelilo, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Prav tako obstaja nasprotje med razlogi sodbe in dokazi. Ker tožnik pred sodiščem prve stopnje ni navedel pravno relevantnih okoliščin za priznanje denarnega povračila, je podana kršitev razpravnega načela. Sodišče je tožbenemu zahtevku za plačilo denarnega povračila ugodilo brez vsakršne obrazložitve, zato je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z razlogi sodbe. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne pomeni, da je delavec upravičen do denarnega povračila. Ker v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, obstaja bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Pri odmeri sodišče ni pravilno upoštevalo načela uspeha iz 154. člena ZPP in potrebnih stroškov tožnika v smislu 155. člena ZPP. Tožnik je uspel zgolj z majhnim delom svojega tožbenega zahtevka za denarno povračilo (polovico plače), zato mu toženka ni dolžna povrniti vseh stroškov. Sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo šest pripravljalnih vlog, ki po mnenju toženke niso bile potrebne. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da ni storilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata stranki. Delno zmotno je uporabilo materialno pravo glede kriterijev in višine denarnega povračila. V preostalem (glede nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in zavrženja dela tožbe za plačilo davkov in prispevkov za denarno povračilo) je izpodbijani del odločitve pravilen.

7. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu voznik in serviser mobilnih WC kabin. Toženka mu je dne 29. 4. 2021 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved je utemeljila z ekonomskim razlogom (zmanjšanim obsegom naročil zaradi izbruha virusa Covid-19). Na podlagi tega je ocenila, da je zmanjšana potreba po delu tožnika.

8. Iz drugega odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) izhaja, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Pri odpovedi iz poslovnega razloga je treba izhajati iz obrazloženega dejanskega razloga za odpoved, ki ga je in kot ga je navedel sam delodajalec (prim. VIII Ips 104/2017, VIII Ips 35/2017, VIII Ips 168/2017, VIII Ips 64/2016 itd.). Glede na to je, upoštevajoč vsebino navedene zakonske določbe in stališča sodne prakse jasno, da je sodišče pri odločanju vezano na dejanski razlog iz podane odpovedi. Toženka ne more v sodnem postopku širiti tega razloga. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z reorganizacijo delovnega procesa, s katerimi uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (ker potrebe po delu dveh delavcev ni bilo več in je lahko vsa dela opravil drug delavec), ter očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker toženka ni utemeljila odpovedi z organizacijskim razlogom, se neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 13/2018, v kateri je bilo zavzeto stališče, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bo nezakonita zgolj zato, ker v njej ni pojasnjena vsaka najmanjša organizacijska sprememba.

9. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljiti in v sodnem sporu v primeru, če delavec zakonitost odpovedi izpodbija, dokazati poslovni razlog tako, da je z vidika poslovanja običajnega poslovnega subjekta sprejemljiv in preverljiv.

10. Epidemija nalezljive bolezni Covid-19 sama po sebi še ni upravičeni razlog za odpoved. Delodajalec lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v spremenjenih (poslovnih) okoliščinah, kot jih vidi in primerno obrazloži, preneha med izvajanjem te pogodbe. Upad naročil je lahko eden od upravičenih razlogov za odpoved, vendar le, če ga je mogoče opredeliti kot utemeljenega, takega, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Toženka v pritožbi le pavšalno uveljavlja napačno dokazno oceno listin. Odločilni so podatki, ki se nanašajo na prve štiri mesece leta 2021, saj je bila odpoved podana 29. 4. 2021, zato podatki poslovnega izida za leti 2019 in 2020, iz katerih niti ni mogoče razbrati upada naročil, niso relevantni. Enako velja za izdane delovne naloge, ki se nanašajo na sodelavca A. A., medtem ko je sodišče prve stopnje upoštevalo delovne naloge tožnika, iz katerih izhaja trend povečevanja obsega dela v aprilu 2021 tako glede predhodnih mesecev kot primerjalno z aprilom 2020. Čeprav zmanjšanje števila naročil praviloma povzroči upad prihodkov, toženka ni utemeljevala odpovedi z zmanjšanjem prihodkov. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka v sodnem postopku ni pojasnila, na kakšen način iz računov izhaja upad naročil (v katerem segmentu, v kakšnem obdobju, ipd.). Upoštevalo je izpoved A. A., da se je obseg njegovega in tožnikovega dela zadnje štiri oziroma pet mesecev pred odpovedjo rahlo povečeval. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga in da je bil dejanski razlog osebne narave, vezan na porušen odnos zakoncev in delitev skupnega premoženja.

11. Skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 denarno povračilo pripada delavcu zato, ker kljub ugotovljeni nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride do reintegracije. Navedeno pomeni, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo denarno povračilo namesto reintegracije in za takšno odločitev navedlo razloge v točkah 18 do 20 obrazložitve. Ti razlogi niso v nasprotju z odločitvijo sodišča, ki jo je mogoče preizkusiti. Posledično je neutemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Iz določbe drugega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da so osnovni kriteriji za določitev višine denarnega povračila trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Upoštevati je treba tudi obseg pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Odmera ni izrecno omejena le na zakonske kriterije, pač pa se glede na konkretne okoliščine primera lahko uporabijo drugi kriteriji, ki dodatno utemeljujejo prisojeno denarno povračilo (VIII Ips 60/2021). Pri tem se je v sodni praksi glede odmere denarnega povračila uveljavila primerjava glede na večkratnik plače, ne toliko v višini prisojenega zneska. Glede na to ni ustrezna primerjava zgolj v dosojenih zneskih v drugih primerih iz sodne prakse, kot jo navaja tožnik v pritožbi.

13. Neutemeljen je očitek toženke o kršitvi razpravnega načela, ker tožnik ni navedel pravno relevantnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo denarnega povračila. Tožnik je ustrezne trditve podal v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2022, ko je predlagal prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, in v kasnejših vlogah. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi 8. člena ZPP v zvezi z odmero denarnega povračila. Dokazna ocena v tem delu ustreza zahtevam iz tega člena in ni pomanjkljiva. Iz argumentacije sodišča prve stopnje je razvidno, kateri dokazi so bili podlaga ugotovljenim dejstvom. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

14. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen eno leto in pet mesecev, in da se je po izteku odpovednega roka takoj zaposlil pri drugih delodajalcih, pri katerih je prejemal približno enako plačo kot pri toženki. Okoliščine, da so razlogi za podano odpoved očitno tudi osebne narave, ni upoštevalo pri višini denarnega povračila, kar je utemeljilo s tem, da institut ni namenjen urejanju premoženjskih razmerij med nekdanjima zakoncema. Denarno povračilo je odmerilo v višini polovice povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih. Pri tem se je sklicevalo na relevantne primere iz ustaljene sodne prakse, ki naj bi utemeljevali takšno odmero, vendar jih ni navedlo.

15. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je bil v času, ko ga je zavezovala konkurenčna prepoved in konkurenčna klavzula pri drugem delodajalcu, dejanski ustanovitelj podjetja toženke. Vendar je navedeno v nasprotju s pravno ureditvijo obveznosti delavca iz delovnega razmerja (izogibanjem prevzetim obveznostim v zvezi s prepovedjo konkurence) in ne utemeljuje višjega denarnega povračila. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje prič. Utemeljeno pa tožnik opozarja, da so poleg upoštevanih kriterijev trajanja delavčeve zaposlitve in možnosti ponovne zaposlitve pomembne tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Upoštevanje okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (razlog je bil navidezen in je prikrival osebni razlog), utemeljuje višje denarno povračilo. Enako velja za zadnji kriterij za odmero denarnega povračila iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki se nanaša na upoštevanje pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Po potrditvi datuma sodne razveze tožnik ni uveljavil nobene dodatne pravice, ki po tem kriteriju vpliva na priznanje višjega denarnega povračila (prim. VIII Ips 211/2018).

16. Glede na obrazloženo je zmotna materialnopravna presoja, da ugotovljene okoliščine utemeljujejo denarno povračilo v višini polovice plače. Ob upoštevanju trajanja zaposlitve pri delodajalcu (eno leto in pet mesecev), nepriznanih pravic iz delovnega razmerja do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, dobrih zaposlitvenih možnosti ter dejstva, da je do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi privedel razlog osebne narave in ne razlog, ki je naveden v odpovedi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerno denarno povračilo višini dveh plač oziroma 2.200,00 EUR.

17. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1, je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo sodbo v delu IV. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev višjega denarnega povračila, prisojenega v III. točki izreka, tako da je pritožbi tožnika delno ugodilo in denarno povračilo zvišalo na znesek 2.200,00 EUR.

18. Skladno z novejšo sodno prakso (VIII Ips 47/2020) tožnik ne more v individualnem delovnem sporu zahtevati odločitve o plačilu davkov in prispevkov, saj gre za vprašanje iz pristojnosti davčnega organa, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi se zavzema za naložitev plačila davkov in prispevkov za denarno povračilo. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 274. člena ZPP v zvezi z 18. členom ZPP.

19. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, ki jo je sodišče pravilno oprlo na določbi 154. in 155. člena ZPP. V obrazložitvi je pojasnilo, katere stroške tožnika je štelo za potrebne. Vse pripravljalne vloge tožnika, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za potrebne, so vsebinsko utemeljene. Denarnega povračila, o katerem odloča sodišče ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti kot poseben denarni zahtevek, saj spada v okvir spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in iz tega razloga ni predmet odmere posebnih stroškov. Dejstvo, da je tožnik le delno uspel z zahtevkom za plačilo denarnega povračila, zato na višino stroškov zastopanja, do katerih je upravičen, ne vpliva.

20. Ker v preostalem niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je delno pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

21. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v sporu o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je v pritožbenem postopku delno uspel, zato mu je toženka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti ustrezen del utemeljeno priglašenih stroškov. Tožnik je v pritožbi glede na vrednost spora o prenehanju delovnega razmerja utemeljeno priglasil 280,00 EUR (375 točk za pritožbo in 7,50 točk za materialne stroške, oboje povečano za 22 % DDV). Upoštevaje pritožbeni uspeh, ki po oceni pritožbenega sodišča znaša 15 %, mu je toženka dolžna povrniti 42,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo toženke, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti za potreben strošek (155. člen ZPP).