Jedro

Če v postopku za vračanje premoženja kreditnim zadrugam vlagateljici zahteve zatrjujeta in izkazujeta, da je kupna pogodba, na podlagi katere je premoženje prešlo na drugega uporabnika, bila sklenjena v izvajanju nad kreditno zadrugo uvedene likvidacije po Uredbi o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47, Uredba), te kupne pogodbe ni mogoče šteti kot samostojnega pravnega posla v smislu prostovoljnega in odplačnega razpolaganja s premoženjem, ne da bi organ pred tem ocenil pravne učinke pogodbe v okviru določb Uredbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije št. 362-01-77/2002 z dne 21. 8. 2003 odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper delno odločbo Upravne enote A, št. DEN-321-673-38/94 z dne 9. 9. 2002, s katero je le-ta zavrnila njuno zahtevo za denacionalizacijo naslednjih nepremičnin: s parc. št. 141 hiša v izmeri 68 m2 in s parc. št. 170/1 vrt v izmeri 653 m2, ob prodaji vpisanih pri vl. št. 311 k.o. G (v točki 1 izreka) in še nepremičnin: s parc. št. 205 hiša v izmeri 540 m2, dvorišče v izmeri 68 m2 in s parc. št. 605/2 dvorišče, ob prodaji vknjiženih pri vl. št. 111 k.o. Š (v 2. točki izreka). Tožena stranka se v razlogih sklicuje na 67. člen Zakona o zadrugah (ZZad) ter navaja, da se po tej določbi premoženje kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila preneseno na državo ali druge uporabnike, na zahtevo Zveze hranilno-kreditnih služb Slovenije, Ljubljana in Slovenske zadružne kmetijske banke d.d. Ljubljana vrne tema institucijama. V obravnavani zadevi sta tožnici zahtevali vrnitev premoženja, ki je pripadalo nekdanji Ljudski hranilnici in posojilnici v A in Hranilnici in posojilnici B, nato pa je bilo v likvidacijskem postopku, uvedenem na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47, Uredba), prodano državi. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje na Uredbo ter navaja, da je bila na podlagi te Uredbe oblikovana skupna likvidacijska masa, sestavljena iz likvidacijskih mas posameznih kreditnih zadrug. Uredba je določala, da se likvidacije kreditnih zadrug izvedejo tako, da se poslovanje kreditnih zadrug razdeli na posle, sklenjene pred osvoboditvijo in na posle, sklenjene po osvoboditvi. Posli, sklenjeni po osvoboditvi so se v skladu z Uredbo prenesli s kritjem vred na državna kreditna podjetja, posli iz obdobja do osvoboditve pa so se likvidirali v skladu s 7. členom Uredbe. Ta je predpisoval vrstni red poplačil dolgov upnikom nezavarovanih terjatev in način poplačila upnikov v primeru, ko likvidacijska masa ni zadoščala za pokritje vseh dolgov posamezne likvidirane kreditne zadruge. Po mnenju tožene stranke je glede na navedeno prvostopni organ pravilno zavrnil zahtevo za denacionalizacijo tožnic. ZZad v 67. členu predvideva kot pogoj za vrnitev premoženja okoliščino, da je bilo premoženje kreditnih zadrug preneseno na državo ali druge uporabnike brez nadomestila, obvezna razlaga tega člena pa napotuje na smiselno uporabo procesnih in materialnih določb ZDen. Tožena stranka se ne strinja s stališčem tožnic, da predstavlja pravno podlago podržavljenja in hkrati pravni temelj pravice do vrnitve že sama Uredba. Z uveljavitvijo Uredbe se je sicer nad vsemi kreditnimi zadrugami, ki do takrat še niso bile v likvidaciji, začel likvidacijski postopek, kar pa še ne pomeni, da je bilo s tem dnem premoženje kreditnih zadrug že podržavljeno. Z uveljavitvijo Uredbe in začetkom likvidacijskega postopka se je sicer omejila pravna sposobnost kreditnih zadrug, prav tako se je spremenil status njihovega premoženja, saj je bila oblikovana skupna likvidacijska masa, vendar v smislu ZZad in Zakona o denacionalizaciji (ZDen) njihovo premoženje s tem še ni bilo podržavljeno. Premoženje, preneseno v skupno likvidacijsko maso, je bilo v skladu z Uredbo najprej namenjeno za poplačilo terjatev upnikov, šele ostanek likvidacijske mase je bil nato lahko predmet podržavljenja, pri čemer je potrebno v vsakem primeru upoštevati, kaj se je zgodilo s konkretnim premoženjem. Premoženje, ki je predmet tega postopka, sta Ljudska hranilnica in posojilnica v A oziroma Hranilnica in posojilnica B s kupoprodajnima pogodbama iz februarja 1948 oziroma z dne 26. 8. 1948 prenesli na Mestni ljudski odbor A in Krajevni ljudski odbor v B. Obravnavano premoženje je torej dokončno prešlo na državo na podlagi odplačnega pravnega posla, zato ni izpolnjen pogoj za vrnitev tega premoženja niti po 67. členu ZZad niti po določbah 3. ali 4. člena ZDen. Da bi šlo za primer iz 5. člena ZDen, pa tožnici niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku nista zatrjevali.

Tožnici vlagata tožbo iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (ZUS), zlasti pa zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnici vztrajata pri trditvi, da je dejanski temelj podržavljenja nepremičnin Uredba Vlade LRS o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47). Likvidacija je bila prisilna, upravna in politično pogojena, in prenos premoženja ni bil izvršen odplačno na podlagi kupoprodajnih pogodb, temveč direktno na podlagi predpisa. Ustavno sodišče je v svoji odločbi z dne 8. 5. 2003 v točki 4 v podobni zadevi status teh pogodb drugače opredelilo oziroma je ugotovilo, da so bile le posledica nekega predhodnega dejanja. Tak status imata tudi kupoprodajni pogodbi za nepremičnine v k.o. G in k.o. Š, ki so predmet zahteve za vrnitev, saj pogodb ne bi bilo, če ne bi bilo Uredbe. Tudi kupnine ni prejela Posojilnica, saj je bila ob prodaji že v likvidaciji (likvidacije v letu 1947, pogodbe v letu 1948). Premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, je Okrajna hranilnica in posojilnica pridobila s kupno pogodbo z dne 5. 12. 1929 v k.o. Š, v k.o. G pa s kupno pogodbo 14. 3. 1940. Vse takratne kreditne zadruge so morale v likvidacijo ex lege in ne glede na uspešnost poslovanja, neposredno na podlagi Uredbe kot prisilnega, upravnega in politično pogojenega ukrepa tedanje oblasti. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije se je v svoji odločbi, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 40/97, že opredelilo, da 67. člen ZZad predstavlja pravno podlago za vrnitev premoženja, odvzetega kreditnim zadrugam, ki so bile likvidirane na podlagi Uredbe. Bivše hranilnice in posojilnice po statusu kreditne zadruge niso bile likvidirane po splošnem Zakonu o zadrugah (Uradni list, št. 59/46), saj se ta zakon nanaša le na splošne kmetijske, gozdarske, potrošniške in druge blagovne zadruge, ki so morale po določbi 46. člena svoje poslovanje uskladiti v roku šest mesecev, sicer je bila predvidena zanje likvidacija. Tožnici dalje še navajata, da je tudi kupnina za nepremičnine v k.o. G in k.o. Š dosegla komaj 23 % vrednosti podržavljenega premoženja in se tako na podlagi 72. člena ZDen ne more upoštevati. Glede na navedeno je bila po mnenju tožnic likvidacija kreditnih zadrug izvedena prisilno in na specialen način, zato je na poseben način urejeno tudi vračanje njihovega premoženja. Ni mogoče in ni pravno dopustno primerjati redne likvidacije gospodarskega subjekta s prisilno likvidacijo kreditnih zadrug. Tožnici menita, da so izpolnjeni vsi pogoji za denacionalizacijo ter sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v stvari tako, da sta tožnici upravičeni do vrnitve premoženja kreditnih zadrug oziroma podrejeno, naj zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državna pravobranilka Državnega pravobranilstva Republike Slovenije je prijavila udeležbo kot zastopnica javnega interesa z izjavo št. ... z dne 18. 11. 2003. Tožba je utemeljena.

Pravno podlago za vračanje premoženja kreditnih zadrug predstavlja 67. člen ZZad (Uradni list RS, št. 13/92, 22/94, 40/97 - odl. US), ki določa, da se premoženje kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila preneseno na državo ali druge uporabnike, v skladu s tem zakonom na zahtevo Zveze hranilno kreditnih služb Slovenije Ljubljana in Slovenske zadružne kmetijske banke Ljubljana vrne tema institucijama. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je ocenjevalo ustavnost te zakonske določbe in v odločbi opr. št. U-I-142/93, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 40/97, odločilo, da ni v neskladju z ustavo, je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bila kot lex specialis v razmerju do ZDen in 65. člena ZZad (ki ureja vračanje premoženja ostalih zadružnih organizacij in njihovih zvez) uzakonjena z namenom , da se omogoči vrnitev premoženja na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/97) likvidiranih kreditnih zadrug, saj naj bi sicer denacionalizacija tega premoženja, ker zaradi likvidacije pravnega nasledstva ne bi bilo mogoče izkazati, ne bila mogoča (likvidirane pa naj bi bile, kot razloguje ustavno sodišče, vse tedaj še obstoječe kreditne zadruge). Na Uredbo kot pravni temelj podržavljenja premoženja, katerega denacionalizacijo tožnici zahtevata, pa se le ti v zahtevi in kasneje sklicujeta, kot izhaja iz prvostopne odločbe in spisne dokumentacije v zadevi pa prilagata tudi listine, iz katerih izhaja, da je bil likvidacijski postopek zoper hranilnici in posojilnici, katerih vračilo premoženja zahtevata kot kreditni zadrugi v smislu 67. člena ZZad, začet, ter kupni pogodbi, za kateri zatrjujeta, da sta bili sklenjeni v izvajanju likvidacije in da je na njuni podlagi premoženje bilo hranilnicama in posojilnicama odvzeto. Glede na navedeno razlogovanje Ustavnega sodišča RS v odločbi opr. št. U-I-142/93, da 67. člen ZZad predstavlja pravno podlago za vračanje premoženja na podlagi Uredbe likvidiranih kreditnih zadrug, prvostopni organ tožnicama denacionalizacije tako ne bi mogel odreči iz razloga, ker naj bi Uredba ne predstavljala pravnega temelja za denacionalizacijo iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen in ker naj bi kupni pogodbi ne izkazovali prisilnega odvzema premoženja, tožena stranka pa take odločitve ne potrditi ob nadaljnjem njenem razlogovanju, da uveljavitev Uredbe in s tem pričetek likvidacije postopkov nad kreditnimi zadrugami še ne izkazuje podržavljenja premoženja oziroma nadaljnje usode premoženja kreditnih zadrug, nad katerimi je bila začeta likvidacija, in da je zahtevano premoženje prešlo iz premoženja kreditnih zadrug na podlagi odplačnih pravnih poslov po kupnih pogodbah, ki sta jih predložili tožnici. Ne da bi tožena stranka preučila in presodila pritožbene navedbe, da sta sporni kupni pogodbi bili sklenjeni v izvajanju nad hranilnicama uvedene likvidacije oziroma kot posledica uvedene likvidacije ter da je s kupnino razpolagala komisija za likvidacijo kreditnih zadrug, kupni pogodbi pa da sta služili le za formalni prenos lastništva spornih nepremičnin v zemljiški knjigi, je njena odločitev preuranjena. Če namreč drži, kot zatrjujeta tožnici, da sta bili sporni kupni pogodbi sklenjeni v izvrševanju likvidacije po Uredbi ter predstavljata le del likvidacijskega postopka, teh pogodb tako ni mogoče šteti kot samostojnih pravnih poslov v smislu prostovoljnega in odplačnega razpolaganja s spornim premoženjem. To pa pomeni, da bo pred odločitvijo v zadevi še treba presoditi pravne učinke spornih kupnih pogodb v okviru določb Uredbe in bo šele po tem mogoče sprejeti pravni zaključek o tem, ali relevantno dejansko stanje predstavlja podlago za vračilo premoženja na podlagi 67. člena ZZad.

Ker materialni zakon v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni bil pravilno uporabljen, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in na podlagi 2. ter v smislu 3. odstavka istega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala v 30 dneh izdati novo odločbo, upoštevajoč pri tem pravno mnenje sodišča v tej sodbi.