Jedro

Znižanje starostne meje je urejeno v določbi 28. člena zakona. Za odločitev so relevantne določbe 1. in 3. alineje prvega odstavka ter tretji, šesti in sedmi odstavek 28. člena ZPIZ-2. Torej določbe, ki določajo, zaradi katerih razlogov se lahko starostna meja zniža in sicer zaradi skrbi za vsakega rojena ali posvojenega otroka, za katerega je zavarovanec skrbel v prvem letu njegove starosti, ki ima državljanstvo Republike Slovenije se starostna meja zniža za šest mesecev za enega otroka in zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti za ves čas trajanja obveznega zavarovanja do dopolnjenega 18 leta starosti (1. in 3. alineja prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2) ter določbe, ki določajo način znižanja starostne meje zaradi skrbi za otroka (tretji odstavek), znižanje starostne meje zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 18 letom starosti (šesti odstavek) ter znižanje starostne meje na obeh pravnih podlagah oziroma v kombinaciji obeh pravnih podlag (sedmi odstavek). V prvem odstavku 28. člena ZPIZ-2 je določeno, da se starostna meja določena v prehodnem obdobju (27. člen) lahko zniža po dveh podlagah. Torej tako zaradi skrbi za otroka, kot zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti. Vendar glede na posamezne določbe 28. člena ZPIZ-2 starostnih mej v prehodnem obdobju ni mogoče zniževati po obeh pravnih podlagah hkrati. Tako tretji kot šesti odstavek urejata znižanje starostne meje v prehodnem obdobju le po eni podlagi, bodisi znižanje zaradi skrbi za otroka (tretji odstavek) ali znižanja starostne meje zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti (šesti odstavek).

V sedmem odstavku 28. člena ZPIZ-2 pa je določena kombinacija znižanj starostnih mej in vrstni red zniževanj po posameznih pravnih podlagah. Vendar se znižanje starostne meje pri kombinacijah določenih v sedmem odstavku 28. člena ZPIZ-2 ne nanaša na prehodno obdobje (peti odstavek 27. člena), ampak na splošni pogoj starosti 60 let, določen v četrtem odstavku. To pomeni, da se starostna meja na dveh podlagah lahko zniža le od starostne meje 60 let.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 1. 2019 in št. ... z dne 28. 8. 2018, da se tožeči stranki prizna pravica do starostne pokojnine v višini 664,71 EUR od 1. 9. 2018 dalje, oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz člena 6 (1) EKČP ter kršitev pravice do pravnega sredstva iz člena 25 Ustave RS, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve pravice do pokojnine iz 50. člena v zvezi s 33. členom Ustave RS. V obširni pritožbi tožnica očita sodišču, da je kršilo njeno pravico do izjave, v kolikor bi pritožbeno sodišče razlagalo sodbo tako, da tožnica ni zahtevala znižanja starostne meje za pridobitev starostne pokojnine tako po 1. kot 3. alineji prvega odstavka 28. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), to je šest mesecev skrbi za otroka z državljanstvom Republike Slovenije, za katerega je skrbela v prvem letu njegove starosti, kot tudi za 9 mesecev in 4 dni zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti. Meni, da za znižanje starostne meje po posamezni podlagi ni potrebna posebna in izrecna zahteva upravičenca do starostne pokojnine, ker znižanje ni samostojna pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato je bila tožena stranka že po uradni dolžnosti dolžna ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito odločitev. Med ta dejstva sodi podatek o tem, ali je tožnica imela kaj otrok, za katere je skrbela. Vztraja, da je izrecno zahtevala znižanje starostne meje po 1. alineji prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2, česar pa zaposleni pri tožencu ni zabeležil v računalniškem sistemu. V zvezi s tem je predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje A.A.. Vztraja, da četudi je zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine z dne 27. 8. 2018 le zapisnik, ta ni popoln. Zapisnik ji ni bil predstavljen in se nikoli ni imela možnosti z njim seznaniti. Sicer bi jo po njenem mnenju toženec moral vprašati, če je imela kaj otrok. Sklicuje se na 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku in na to, da je tožena stranka dolžna tožnici omogočiti, da svoje pravice čim lažje zavaruje in poskrbi, da svojih pravic ne uveljavlja v svojo škodo. Izpostavlja, da je po stališču Ustavnega sodišča RS bistvo poštenega sojenja obrazložena sodna odločba in da obveznost sodiščem, da najdejo razloge za svojo odločitev, nalaga tudi 6. člen EKČP, to pa v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Iz previdnosti meni, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne izpolnjuje zahtev poštenega sojenja, ker ne izpolnjuje zahtevanega kriterija obrazloženosti. Sodišče je nepravilno zavrnilo tožbo (pravilno tožbeni zahtevek), ker je zmotno menilo, da 28. člen ZPIZ-2 ne omogoča znižanja starostne meje za pridobitev starostne pokojnine po 1. in 3. alineji, ko gre za upokojitev v prehodnem obdobju. Očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker obrazložitev ni razumljiva. Nadalje navaja, da sodišče svobodo zakonodajalca preveč široko razlaga, saj je ta omejen z načeli ustavne ureditve. Če bi se člen 28 ZPIZ-2 razlagalo na način, da bi do znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po več podlagah imeli samo zavarovanci, ki so dopolnili 60 let, bi bilo to v nasprotju z načelom jasnosti in določnosti pravnih norm in v nasprotju z načelom pravne varnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se tožnica ni upokojila po četrtem odstavku 27. člena ZPIZ-2, to je pri starosti 60 let in 40 let pokojninske dobe brez dokupa, ampak po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2, zaradi česar zahteva po 60 let starosti nima ničesar skupnega z njo. V izpodbijani sodbi in odločbah toženca je argument lex specialis derogat legi generali nepravilno uporabljen na način, da generalno predvidena kumulacija znižanj iz prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2 sploh nikoli ne more priti v poštev, če ni izpolnjena tudi posebna okoliščina iz sedmega odstavka 28. člena ZPIZ-2. Meni, da razlaga 28. člena ZPIZ-2, na kateri temelji izpodbijana sodba, odstopa od splošno sprejete argumentacije v pravu. Vztraja, da razlaga 28. člena ZPIZ-2 pomeni diskriminacijo skupine zavarovancev, ki se upokojujejo v prehodnem obdobju. Toženec odreka zmanjšanja starostne meje za pridobitev starostne pokojnine na podlagi 1. in 3. alineje 28. člena ZPIZ-2. Brez razumnega in stvarnega razloga jo obravnava enako kot zavarovanke, ki niso rodile oziroma posvojile in skrbele za otroke. Meni, da je določbo prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2 treba razumeti tako, kot je zapisan. Zapisan pa je tako, da posamezne alineje tega člena predstavljajo kumulativne podlage za znižanje starostne meje. Ta določba ne izključuje nobenega zavarovanca od znižanja starostne meje po eni, dveh ali treh alinejah istega člena. Določba sedmega odstavka 28. člena ZPIZ-2, ki se nanaša na znižanje starostne meje iz četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2, že po jezikovni razlagi ne pride v poštev za tožnico, ki se je upokojila v prehodnem obdobju. Zanjo sta odločilna tretji in šesti odstavek 28. člena ZPIZ-2, ki določata najnižjo starostno mejo v prehodnem obdobju. Namen zakonodajalca je bil, da omogoči ugodnejše upokojevanje v prehodnem obdobju do 31. 12. 2018 in s tretjim in šestim odstavkom 28. člena ZPIZ-2 v prehodnem obdobju omogoči znižanje starostne meje skladno s prvim odstavkom 28. člena zakona. Razlaga 28. člena ZPIZ-2, na katero se opira izpodbijana sodba, saj deloma izničuje namen zakonodajalca, da omogoči ugodnejše upokojevanje v prehodnem obdobju. Sodišče je verjetno napačno izhajalo iz prepričanja, da odsotnost določbe, ki bi bila po vsebini podobna sedmemu odstavku 28. člena ZPIZ-2, s to razliko, da bi se nanašala na starostno mejo v prehodnem obdobju pomeni, da kumulacija podlag za znižanje starostne meje v prehodnem obdobju ni možna. Predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi 349. člena in četrtega odstavka 206. člena ZPP predmetni postopek prekine in poda predlog Vrhovnemu sodišču RS, da poda svetovalno mnenje o vprašanju, ali je po 28. členu ZPIZ-2 v okoliščinah, ki so izkazane za tožnico in tudi nesporne, treba starostno mejo za pridobitev starostne pokojnine zmanjšati po 1. in 3. alineji prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2, ali le po eni izmed navedenih alinej oziroma ali jo je treba zmanjšati le za 9 mesecev in 4 dni ali pa za 1 leto, 3 mesece in 4 dni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, določb Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah.

5. Izpodbijana sodba nima takšnih razlogov, da se ne bi mogla preizkusiti oziroma da sploh ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, brez podlage pa je tudi očitek, da obrazložitev ni razumljiva.

6. V okoliščinah konkretnega primera je bila tožnici zagotovljena pravica do izjave, saj je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, bila ne samo, zastopana po pooblaščencih - odvetnikih, ampak je bila posebej pozvana pred zaključkom naroka, da poda navedbe.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A.A. za ugotavljanja dejstev, ki v sporu niso relevantni. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ocenilo, da ni potrebno pozivati toženca na dostavo izvirnika vložene zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine. Sicer pa je tožničino pravno naziranje, da ni potrebna posebna zahteva za znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroka, pravno zmotno.

8. Nadalje pa tudi niso podane očitane kršitve določb Ustave RS, konkretno 22. člena, 50. člena in drugih.

9. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 1. 2019, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 28. 8. 2018. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 658,69 EUR na mesec od 1. 9. 2018 dalje.

10. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 11. V tej zadevi je sporno, kdaj oziroma katerega dne je tožnica izpolnila pogoj starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine in od kdaj dalje je upravičena do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa in do višjega odmernega odstotka starostne pokojnine. Konkretno je sporno ali od 1. 11. 2017, kot je odločil toženec, ali pa že od 1. 5. 2017, kot uveljavlja tožnica. Bistvo spora pa je v tem, na kakšni pravni podlagi se v prehodnem obdobju znižuje starostna meja za ugotovitev datuma izpolnjevanja pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine.

12. Pravna podlaga za odločitev je podana v ZPIZ-2 in sicer v določbi 27. in 28. člena.

13. Po določbi petega odstavka 27. člena ZPIZ-2, ki ureja uveljavitev pravice do starostne pokojnine v prehodnem obdobju, ženska v letu 2017 pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 59 let in 4 mesece in pokojninske dobe brez dokupa 39 let in 8 mesecev, ter v letu 2018 pri starosti 59 let in 8 mesecev in pokojninske dobe brez dokupa 40 let. 14. Znižanje starostne meje pa je urejeno v določbi 28. člena zakona, ki jo je v celoti pravilno citiralo že sodišče prve stopnje. Za odločitev so relevantne določbe 1. in 3. alineje prvega odstavka ter tretji, šesti in sedmi odstavek 28. člena ZPIZ-2. Torej določbe, ki določajo, zaradi katerih razlogov se lahko starostna meja zniža in sicer zaradi skrbi za vsakega rojena ali posvojenega otroka, za katerega je zavarovanec skrbel v prvem letu njegove starosti, ki ima državljanstvo Republike Slovenije se starostna meja zniža za šest mesecev za enega otroka in zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti za ves čas trajanja obveznega zavarovanja do dopolnjenega 18 leta starosti (1. in 3. alineja prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2) ter določbe, ki določajo način znižanja starostne meje zaradi skrbi za otroka (tretji odstavek), znižanje starostne meje zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 18 letom starosti (šesti odstavek) ter znižanje starostne meje na obeh pravnih podlagah oziroma v kombinaciji obeh pravnih podlag (sedmi odstavek). V prvem odstavku 28. člena ZPIZ-2 je določeno, da se starostna meja določena v prehodnem obdobju (27. člen) lahko zniža po dveh podlagah. Torej tako zaradi skrbi za otroka, kot zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti. Vendar glede na posamezne določbe 28. člena ZPIZ-2 starostnih mej v prehodnem obdobju ni mogoče zniževati po obeh pravnih podlagah hkrati. Tako tretji kot šesti odstavek urejata znižanje starostne meje v prehodnem obdobju le po eni podlagi, bodisi znižanje zaradi skrbi za otroka (tretji odstavek) ali znižanja starostne meje zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti (šesti odstavek).

15. V sedmem odstavku 28. člena ZPIZ-2 pa je določena kombinacija znižanj starostnih mej in vrstni red zniževanj po posameznih pravnih podlagah. Vendar se znižanje starostne meje pri kombinacijah določenih v sedmem odstavku 28. člena ZPIZ-2 ne nanaša na prehodno obdobje (peti odstavek 27. člena), ampak na splošni pogoj starosti 60 let, določen v četrtem odstavku. To pomeni, da se starostna meja na dveh podlagah lahko zniža le od starostne meje 60 let. To pa je bistvenega pomena za odločitev v konkretni zadevi.

16. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica pri tožencu dne 27. 8. 2018 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Na podlagi te zahteve je toženec tožnici z odločbo z dne 28. 8. 2018, potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 1. 2019 priznal pravico do starostne pokojnine od 1. 9. 2018, to je prvi naslednji dan po prenehanju obveznega zavarovanja.

17. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica do dneva prenehanja zavarovanja dopolnila 42 let in 2 meseca pokojninske dobe, vse brez dokupa in starost 59 let in 4 mesece. Z upoštevanjem znižanja starostne meje zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti, to je po 3. alineji prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2, je kot prvi možen datum, ko tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, določen datum 1. 11. 2017 in od tedaj dalje do prenehanja zavarovanja tudi upoštevano ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe v skladu s šestim odstavkom 37. člena ZPIZ-2. 18. Iz obrazložitve dokončne odločbe z dne 17. 1. 2019 izhaja, da je toženec upošteval, da tožnica za znižanje starostne meje izpolnjuje pogoje na dveh pravnih podlagah in sicer na podlagi 1. alineje prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2 zaradi skrbi za otroka, kot na podlagi 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2 zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti in da znaša znižanje starostne meje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2 za šest mesecev. Hkrati je ugotovil, da je tožnica v obvezno zavarovanje vstopila z dnem 1. 7. 1976, kar je 9 mesecev, 4 dni pred dopolnjenim 18 letom starosti, kolikor znaša tudi znižanje starostne meje na podlagi 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2. 19. Znižanje starostne meje za 9 mesecev in 4 dni na tej pravni podlagi je toženec tudi štel kot najugodnejše za tožnico in zaključil, da bi tožnica tako znižano starost dopolnila 1. 11. 2017. Do enakega zaključka je prišlo tudi sodišče prve stopnje in štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti. Znižanje starostne meje v kombinaciji skrbi za otroka in vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti glede na sedmi odstavek 28. člena ZPIZ-2 velja zgolj od splošnega pogoja 60 let. Za tožnico bi takšno znižanje za 6 mesecev in 9 mesecev ter 4 dni oziroma skupaj 15 mesecev in 4 dni pomenilo znižanje starosti na 58 let, 8 mesecev in 26 dni. Toliko pa je bila tožnica stara 1. 1. 2018. Zgolj na podlagi znižanja starostne meje zaradi skrbi za otroka za šest mesecev, pa bi se starost iz petega odstavka 27. člena ZPIZ-2, to je starost v prehodnem obdobju 59 let in 4 mesece, znižala na starost 58 let in 10 mesecev, to je na dan 6. 2. 2018. 20. Glede na vse obrazloženo je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje in pred tem toženec kot najugodnejše znižanje starostne meje 59 let in 4 mesece utemeljeno upoštevalo znižanje starostne meje na podlagi šestega odstavka v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2 zaradi vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 18 letom starosti v trajanju 9 mesecev in 4 dni in štelo, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine na dan 1. 11. 2017 ter od tega dne tudi ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe.

21. Ni pa nobene pravne podlage v določbi 28. člena ZPIZ-2, da bi se tožnici, ki je uveljavljala priznanje starostne pokojnine po petem odstavku in ne po četrtem odstavku 27. člena ZPIZ-2, da bi se ji starostna meja iz petega odstavka 27. člena ZPIZ-2, to je 59 let in 4 mesece znižala na obeh pravnih podlagah oziroma še za šest mesecev zaradi skrbi za otroka in se določi kot datum izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine 1. 5. 2017 in se od tega dne ugodneje vrednotila pokojninska doba brez dokupa. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pravilno določilo odstotek za odmero pokojnine (64,88 % + 3 %). Zaradi takšne odločitve ni prišlo do kršitve 22. člena Ustave RS, niti tožnica ni postavljena v diskriminatorni položaj v primerjavi z drugimi zavarovanci, ki uveljavljajo pravico do starostne pokojnine v prehodnem obdobju.

22. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.

23. Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo predlogu za prekinitev postopka v zvezi z izdajo svetovalnega mnenja. Po četrtem odstavku 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča RS pa ni. V takem primeru sodišče predlaga Vrhovnemu sodišču RS izdajo svetovalnega mnenja, samo pa postopa skladno s četrtim odstavkom 206. člena ZPP. Vendar v konkretnem primeru ne gre za takšen primer.