Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti, kar je bilo dokazano tudi v konkretnem primeru, ko se je pooblaščencu tožnika pokvarilo vozilo na poti do sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in razveljavilo sklep sodišča opr. št. 111/2010 (pravilno Pd 111/2010) z dne 17. 3. 2011, s katerim je bil postopek ustavljen in sklenilo, da so stroški tega postopka nadaljnji stroški postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da navedeni sklep spremeni tako, da predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrne, podredno pa, da navedeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz dokumentov, ki jih je k predlogu za vrnitev v prejšnje stanje predložil tožnik, ne izhaja, da se je okvarilo ravno vozilo pooblaščenca tožnika, niti da je ravno pooblaščenec tožnika čakal na vleko vozila, še manj pa, da je pri tem šlo za oviro, ki bi pooblaščencu tožnika onemogočala pristop na narok. Iz predloženih listin ni mogoče ugotoviti niti znamke, niti tipa vozila, še manj pa, da je bilo vozilo, glede katerega se je vršil pregled akumulatorja, dejansko vozilo pooblaščenca tožnika, s katerim je bil spornega dne na službeni poti. Tožnik je sicer navedel, da se je avto pokvaril njemu, a predložene listine tega ne dokazujejo, drugih dokazov pa tožnik niti ni predložil oziroma predlagal. Prav tako tudi ni dokazano, da bi pooblaščenec tožnika o svojem izostanku obvestil sodišče. Tožnik je sicer navedeno trdil, vendar za tako trditev ni ponudil nobenega dokaza. Zaradi zmotnih ugotovitev dejanskega stanja je zmoten tudi materialnopravni sklep sodišča, da je tožnik dokazal, da je narok zamudil iz opravičenih razlogov. Ker predlog za vrnitev v prejšnje stanje brez tega ne more biti uspešen, je treba napadeni sklep spremeniti in tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti. Po mnenju pritožbe pa tudi, če bi sprejeli tožnikove trditve kot resnične, iz njih, po oceni toženke, ne izhaja, da je tožnikov pooblaščenec narok zamudil iz opravičenih razlogov. Samo dejstvo, da se je pooblaščencu tožnika pokvaril avto, še ne zadošča za presojo o opravičljivosti razloga za zamudo. Ob upoštevanju krajevnih in časovnih okoliščin okvare, ki jih zatrjuje tožnik, ni utemeljenih razlogov, ki bi opravičevale zamudo naroka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka zato ni mogoče utemeljiti sklepa, da je pooblaščenec tožnika ravnal s potrebno skrbnostjo, ki je za presojo upravičenosti predlog za vrnitev v prejšnje stanje bistvena.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ugotovitev sodišča, da je pooblaščenec ravnal s potrebno skrbnostjo, nima opore v izvedenih dokazih oziroma so razlogi, navedeni v sklepu, v nasprotju z vsebino uradnega zaznamka in zapisnika o izvedbi dokazov. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v uradni zaznamek vpisničarke sodišča, iz katerega izhaja, da je ob 13:04 sprejela klic tajnice tožnikovega pooblaščenca, ki je povedala, da bo pooblaščenec nekaj minut zamudil na narok. Neutemeljena je pritožbena trditev, da omenjeni dokaz ne potrjuje tožnikove navedbe o tem, da je sodišče obvestil o zamudi.

Če gre za nenadne vzroke (prometna nesreča ali okvara vozila na poti na sodišče) je sodna praksa že zavzela stališče, da stranki ni mogoče naprtiti bremena, da mora po telefonu doseči preložitev naroka. Pri tem je potrebno upoštevati, da telefonsko sporočilo sodišču ne bi v vsakem primeru utemeljeno prispevalo k preložitvi naroka. Preložitev naroka je namreč izjema (115. člen ZPP), ki jo je potrebno presojati strogo in prelaganje naroka brez izkazanih opravičenih razlogov ne more priti v poštev. Dejstvo, ali je stranka sodišču sporočila, da bo narok, zaradi objektivnih okoliščin, zamudila, je lahko kasneje koristno z vidika kasnejšega dokazovanja resničnosti njenih navedb o samem vzroku zamude. V okviru proste presoje dokazov je namreč to okoliščino uporabiti pri odločitvi o vrnitvi v prejšnje stanje. ZPP nima določbe, ki bi tožeči stranki (pooblaščencu) v situaciji, v kakršni se je znašla na poti na sodišče, nalagala dolžnost, da sodišče obvesti o morebitni zamudi s sankcijo, da ne bo mogla uspešno zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, če to opusti (sklep VS RS, opr. št. III Ips 1/2002 z dne 31. 1. 2002).

Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pooblaščenec tožeče stranke okvaro svojega vozila dokazal z delovnim nalogom Š. z dne 17. 3. 2011, potnim nalogom Š. z dne 17. 3. 2011 in računom za vleko vozila, ki je ostalo na cesti z dne 17. 3. 2011. Na podlagi navedenih listin je sodišče pravilno zaključilo, da se listine nanašajo na vozilo pooblaščenca tožnika in na zatrjevano uro (12:00).

Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sodišče ugodi, če spozna, da je stranka zamudila rok oziroma narok iz opravičenih razlogov. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če zamuda s strani strank ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje načeloma preprečuje vsaka oblika krivde (naklep, velika ali majhna malomarnost) in zamuda ni opravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (stranka, pooblaščenec), ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati. Vsebino predpostavke „upravičen vzrok“ ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru, po pravilih o razlagi pravnih standardov. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti (kar je bilo tudi v konkretnem primeru).

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.