Jedro

Delavcu preneha delovno razmerje, če se s pooblaščenim organom v organizaciji oziroma z delodajalcem pisno sporazume, da mu preneha delovno razmerje - z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu. Ker gre za sporazum, mora biti dosežen sporazum o vseh bistvenih elementih, pomembnih za prenehanje delovnega razmerja (soglasnost volj obeh strank za prenehanje delovnega razmerja, dan prenehanja delovnega razmerja, pisnost sporazuma).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo kot neutemeljen zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da mu delovno razmerje 1.8.1995 pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je zato tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja. Do takega zaključka je prišlo, ker je ugotovilo, da je bil podpisan med strankama sporazum o prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da nikoli ni izjavil volje, za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Meni tudi, da mora biti dokazno breme na strani delodajalca, ki dokazuje podpis sporazuma, poleg tega pa gre za zlorabo instituta sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zahtevku tožnika ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija niti vsebinsko niti formalno ni zatrjevala bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Je pa revizija utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja revizija (386. člen ZPP).

Iz določbe 2. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če se s pooblaščenim organom v organizaciji oziroma z delodajalcem pisno sporazume, da mu preneha delovno razmerje - z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu. Ker gre za sporazum, mora biti dosežen sporazum o vseh bistvenih elementih, pomembnih za prenehanje delovnega razmerja (soglasnost volj obeh strank za prenehanje delovnega razmerja, dan prenehanja delovnega razmerja, pisnost sporazuma). Sklenitev takega sporazuma pa iz dokazov, izvedenih v postopku, ni razvidna.

Po mnenju revizijskega sodišča v postopku ni bilo razčiščeno bistveno vprašanje, ki je pomembno za uporabo 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ali je sploh prišlo med strankama do sporazuma, zato je bil materialen predpis uporabljen brez ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni podpisal, vsaj ne takrat, ko naj bi mu delovno razmerje prenehalo. Če upoštevamo to tožnikovo navedbo in navedbo tožene stranke, ki jo sodišče ni preverilo z izvedenimi dokazi, da je sporni sporazum pripravila računovodkinja in da ne ve, zakaj je datum prenehanja delovnega razmerja pripisan z drugim strojem (l. št 19), ali navedbo tožene stranke, da sporazum ni bil predhodno bianco podpisan (pripravljen) in izpovedbo priče, da je toženec sporazum o prenehanju delovnega razmerja prinesel iz avtomobila, sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ki naj bi bil temelj prenehanja, ni dokazan. Ker naj bi šlo za prenehanje delovnega razmerja po sporazumu, bi bilo za pravilno uporabo materialnega prava lahko pomembno tudi vprašanje, kaj se je dogajalo naslednji dan po zatrjevanem podpisu sporazuma, saj bi bila morda volja strank tako lahko bolj jasna. Sodišče bi, preden bi zaključevalo, da je šlo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, tudi moralo izvesti dokaze o tem, kaj je toženec štel za izjavo tožnika in kdaj jo je sprejel. To pomembno dejstvo je sodišče ugotavljalo samo na podlagi navedb.

Revizijsko sodišče zato sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno vsaj preuranjena, saj je drugostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, pred njim pa že tudi prvostopenjsko, zaradi nepravilne uporabe določb 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ki ga je uporabilo, ne da bi bili razščiščeni vsi potrebni elementi, nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).