Jedro

Odločba tožene stranke v delu, v katerem določa, da tožniku preneha delovno razmerje zaradi upokojitve, je zakonita, saj je bila izdana na podlagi tožnikove zahteve za starostno oziroma predčasno upokojitev oziroma na podlagi njegove pobude po tem, ko je izpolnil pogoje za upokojitev po 2. odstavku 108. člena ZObr.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razveljavilo drugo točko odločbe Ministrstva za obrambo Republike Slovenije za tožnika opr. št. XXX-XXXX/XX z dne 31.7.1996 in naložilo toženi stranki, da izda tožniku novo odločbo v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodne odločbe (1. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da krije svoje stroške postopka in tožeči stranki povrne stroške v višini 532,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka. Meni, da je za njegovo predčasno upokojitev nepomembna odločba MORS, ker je bil upokojen po določbi 108. člena ZObr, ki pravi, da upravičencem po 14. členu UZ TUL, ki v šestih mesecih po uveljavitvi ZObr ni bilo mogoče razporediti na delo oziroma zagotoviti druge ustrezne razporeditve, niti izven državne, preneha delovno razmerje s pravico do pokojnine, če izpolnjujejo pogoje po 108. členu ZObr. Tožeča stranka je izpolnjevala te pogoje in ker ni bila razporejena je bila upokojena po sili zakona. Zato je njegova zahteva za predčasno oziroma starostno upokojitev irelevantna. Sporna ni odločitev o predčasni upokojitvi, ampak osnova za upokojitev v znesku 85.952,00 SIT. Ker je tožeča stranka prerekala zakonitost osnove, bi jo sodišče moralo ponovno preveriti in upoštevati, da temelji na nezakoniti formaciji oziroma sistemizaciji, ker ta ni v skladu z 2. odstavkom 3. člena ZDDO, ki pogojuje zakonitost sistemizacij s soglasjem vlade, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up 127/05. Sodišče ni ugotavljalo, ali je znesek 85.952,00 SIT pravilen, čeprav že bežna primerjava z Greglovim povprečjem za leto 1995, ki znaša 167.338,00 SIT v primerjavi s tistim, ki naj bi pripadalo tožeči stranki za IV. stopnjo izobrazbe, pokaže, da gre za razmerje 1:2. Tudi če bi upoštevali stališče sodišča, da mu zaradi nižje izobrazbe pripada nižja plača, bi ta lahko bila le 20 % nižja. ZDDO v 64. členu določa količnike za posamezne stopnje izobrazbe in je za IV. stopnjo največji količnik 2, za V. pa 2,5. Iz smiselnega tolmačenja 2. odstavka 108. člena ZObr izhaja, da mora biti primerljiva plača razporejenega delavca z enako izobrazbo najugodnejša med možnimi rešitvami, v slučaju tožeče stranke pa je iz višine povprečne bruto plače razvidno, da tožena stranka ni sledila temu cilju. Povprečja na podlagi količnika 1,8 o delovnem mestu na podlagi sistemizacije, ki ga je izračunal izvedenec, pa ne bi smelo upoštevati, ker v tem postopku tožeča stranka izpodbija zakonitost te sistemizacije. V skladu s 1. odstavkom 132. člena ZOZ za delavce v TO veljajo splošni predpisi, ki so veljali za delavce v državnih organih. V skladu s 3. odstavkom 132. člena ZOZ se s formacijo določijo delovna mesta v TO, ki so jih opravljale aktivne vojaške osebe. V skladu s 3. odstavkom 3. člena ZDDO je akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest izdal minister s soglasjem Vlade. Glede na navedeno izhaja, da so pritožnikove navedbe o nezakonitosti formacij, ker vlada zanjo ni dala soglasja, za odločitev sodišča upoštevne. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Napačne so navedbe tožnika, da sodišče ni preverjalo določitve pokojninske osnove, saj je sodišče toženi stranki ravno naložilo spremembo le-te. Tožnikove navedbe glede predpisa, ki je določal količnike za izračune plač, so napačne, saj podlaga za določanje količnikov ni bil 64. člen ZDDO, temveč sklep vlade, objavljen v Uradnem listu RS št. 17/92, s katerimi so bili določeni koeficienti za delovna mesta v državni upravi. Količnik 1,80 je bil najvišji možni količnik s IV. stopnjo strokovne izobrazbe. Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti pa je v prilogi določil količnike za tipična delovna mesta, in sicer za IV. tarifno skupino količnik v višini 1,70 do 2,00, za V. tarifno skupino pa od 2,10 do 2,50. Tožnikove navedbe, da se 108. člen Zakona o obrambi razlaga tako, da se primerja plača med delavcem, ki se je upokojil in delavcem, ki ima enako izobrazbo kot delavec, ki se upokojuje, ne glede na to, na katerem delovnem mestu oziroma dolžnosti je ta primerljivi delavec, ne držijo. Tožnik je bil v JLA kinooperater in take dolžnosti v Slovenski vojski ni. Glede na to, da je imel končano elektrotehnično šolo, kar je IV. stopnja strokovne izobrazbe, pa bi bil lahko razporejen na dolžnost elektrikarja v delavnici za vzdrževanje pri pokrajinskem poveljstvu Slovenske vojske. Za pokojninsko osnovo se tako vzame plača, ki jo je prejel zaposleni na taki dolžnosti. Navedbe, da so bile formacije nezakonite, ker zanje ni dala soglasja vlada, so napačne, saj daje vlada soglasje k sistemizaciji delovnih mest, ki določajo delovna mesta in pogoje za zasedbo, torej k organizacijskemu aktu v upravnem delu ministrstva, formacije pa določajo vojaške dolžnosti in enote, ki jih določi na predlog načelnika generalštaba minister. Gre za dva različna akta, tako z vsebinskega kot formalnega vidika. Glede veljavnosti formacij opozarja tožena stranka še na sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-12/95-10 z dne 16.5.1996, ki je odločilo, da formacija ni predpis, ki bi ga Ministrstvo za obrambo izdalo kot organ izvršilne oblasti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem tožnik ni uspel v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev ter da v postopku ni razrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Tožnikova pritožba se v pretežnem delu ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, ko je sodišče razveljavilo 2. točko odločbe Ministrstva za obrambo Republike Slovenije za tožnika opr. št. XXX-XXXX/XX z dne 31.7.1996, v kateri je bilo v 2. točki odločeno, da ima tožnik od 1.9.1996 pravico do pokojnine v višini 85 % pokojninske osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna primerljiva plača za zaposlenega delavca v Teritorialni obrambi z enako izobrazbo v zadnjem koledarskem letu, ki znaša 85.952,00 SIT bruto. Tožnik se s to višino ni strinjal, ker je menil, da je prenizka in je sodišče prve stopnje njegovemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi poračune, izplačane po naknadno izdanih odločbah na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, in sicer so to odločbe opr. št. XXX-XX-XX/XX z dne 5.11.1988 ter XXX-XX-XX/XX z dne 1.2.1999. O sami višini sodišče prve stopnje ni odločalo, ker tožnik takega tožbenega zahtevka ni postavil. Zmotno pa je stališče tožnika, da bi sodišče lahko v tem individualnem delovnem sporu ponovno presojalo zakonitost določitve količnika za IV. stopnjo strokovne izobrazbe, kot jo je imel tožnik in da bi moralo presojati utemeljenost razlike v višini med njegovim nadomestilom in plačo, ki jo je prejemal njegov sodelavec, ki je ravno tako prestopil iz JLA, X. V zvezi z razporeditvijo na delovno mesto in zakonitostjo odločb, izdanih po odločbi Ustavnega sodišča, ki je odpravilo odredbe Ministrstva za obrambo, št. XX/XXX z dne 27.9.1991, št. XX/X-A z dne 7.1.1992 in št. XXX/XXXX z dne 26.11.1993 z odločbo opr. št. U-I-12/95 z dne 20.11.1997 (Ur. l. RS, št. 76/97) je sodišče že razsojalo, in sicer je pravnomočno razsodilo v zadevi III Pd 62/99 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1407/52003 z dne 1.7.2004 tako, da je tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke in da je tožena stranka dolžna tožniku izročiti novo odločbo o razporeditvi za čas od 9.10.1991 do dne tožnikove upokojitve, ki bo ustrezala V. stopnje izobrazbe, zavrnilo. Tako je bilo o tem tožbenemu zahtevku že pravnomočno razsojeno in teh vprašanj ni mogoče ponovno obravnavati v predmetnem individualnem delovnem sporu, kot se to zavzema tožnik. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v zvezi z zakonitostjo razporeditve in višino količnika ne odgovarja.

Tožnik se izrecno ne pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je bil zavrnjen njegov zahtevek za razveljavitev preostalega dela odločbe tožene stranke z dne 31.7.1996, to je pod točko 1, da tožniku preneha delovno razmerje zaradi upokojitve z dne 31.8.1996. Zato je pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje zakonita, saj je bila odločba izdana na podlagi tožnikove zahteve za starostno ali predčasno pokojnino oziroma na podlagi njegove pobude pri toženi stranki, ki je bila podlaga za izdajo odločbe o upokojitvi na podlagi 108. člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji). Tožnik svojega zahtevka ni nikoli izpodbijal, zato ga je tožena stranka utemeljeno upoštevala. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi v tistem času veljavne zakonodaje, to je Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji), Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) in ZObr. Tako se je tožnik lahko upokojil na podlagi 2. odstavka 108. člena ZObr, ki je to omogočil delavcem, ki so pridobili varstvo zatečenih statusnih, socialnih in drugih pravic po 14. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, s prestopom v TO RS in delavcem, ki so bili pripadniki sestave TO na dan 18.7.1991, pa jih v šestih mesecih po uveljavitvi zakona ni bilo mogoče razporediti na delo oziroma zagotoviti druge ustrezne zaposlitve niti izven državne uprave in so imeli najmanj 25 let oziroma 20 let skupne pokojninske dobe. Glede na navedeno, je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev 1. točke odločbe tožene stranke z dne 31.7.1996. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je moralo v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) odločiti tudi o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po zaključku pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato je sklenilo, da se revizija zoper to sodbo ne dopusti.