Jedro

Ali je bila tožničina posest motena ali ne, je pravno vprašanje.

Tožnica v skladu z načelom dispozitivnosti prosto izbira, kakšno pravno varstvo bo zahtevala.

Namen denarne kazni pri začasnih odredbah je prisiliti dolžnika, da bo začasno odredbo spoštoval. Če je kazen premajhna, takega namena ni mogoče doseči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama poteka postopek zaradi motenja posesti. Toženka je imetnica in upravljavka poslovne cone bivše tovarne A., tožnica pa lastnica poslovnih prostorov v imenovani poslovni coni. Tožnica zatrjuje, da je do svojih poslovnih prostorov nemoteno dostopala skozi dvoriščni vhod v poslovno cono, ob vsakršni uri dneva in z vsemi vozili. Vhod v poslovno cono je zapirala rampa, ki jo je tožnica lahko odpirala daljinsko. Nadalje zatrjuje, da je toženka režim dostopa v poslovno cono spremenila tako, da se rampa ne odpira več daljinsko, temveč vrata odpira varnostnik, ki pa nekaterih (predvsem večjih) vozil tožnice oziroma njenih strank ne spušča skozi. Zatrjuje, da je to motilno dejanje.

2. Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo in s sklepom z dne 5. 6. 2023 naložilo toženki, da mora spuščati skozi vhod tožnico, njene zaposlene, poslovne partnerje in stranke brez kakršnihkoli omejitev. Za primer kršitve je toženki zagrozilo z denarno kaznijo 5.000 EUR.

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper začasno odredbo.

4. Zoper sklep se pritožuje toženka, ki med drugim navaja, da je sodišče upoštevalo navedbe tožnice in pisne izjave njenih strank, čeprav je toženka ugovarjala, da gre za prirejene izjave. Izjave ne ustrezajo standardu pisne izjave priče po 236.a členu Zakona o pravdnem postopku.1 Toženka je v ugovoru navedla relevantna dejstva in ustrezno obrazložila svoj predlog za zaslišanje prič. Priči B. B. in C. C. sta dnevno vpeti v dogajanje v A. in aktivni v urejanju razmerij v coni A. Pričama je torej dobro znano dejstvo, kako je potekal dostop do poslovne cone in prostorov tožnice. Sodišče ne pojasni, zakaj ni zaslišalo priče D. D. (glede na listine v prilogi B2 pravilno: D.), ki je bil neposredno prisoten v kritičnem obdobju in bi lahko verodostojno izpovedal o dogodkih tega dne. Prav na podlagi zaslišanj prič bi bilo mogoče ugotoviti, da niti tožnica niti njeni uporabniki niso moteni pri dostopu do prostorov. Neverjeten je zaključek sodišča, da je pravno nepomembno, da tožnica zatrjuje zgolj dostop po parceli št. 22/36, ne pa tudi po parceli 22/52. Toženka je izkazala, da tožnica do svojih prostorov ne more dostopati drugače kot po parcelah 22/36 in 22/52, motenje pa se je po navedbah tožnice očitno izvajalo tudi na parceli 22/52 (ker je onemogočen razklad tovora). Tožnica, njeni zaposleni in poslovni partnerji lahko dostopajo do poslovnih prostorov, spremenjen je samo režim dostopa. Pritožba graja tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Toženka je v ugovoru izrecno izpostavila, da tožniku dostop ni onemogočen, dokazna ocena pa zgolj pavšalno ugotavlja, da je onemogočen dostop do poslovnega prostora, brez konkretne opredelitve, kakšna škoda naj bi to bila. Iz elektronskega sporočila z dne 17. 5. 2023 izhaja, da je bil material dostavljen. Denarna kazen je nesorazmerna.

5. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožba obširno pojasnjuje in s citirano sodno prasko utemeljuje, kakšne so podlage za izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe. Toženkina pravna naziranja so pravilna, vendar sodišče prve stopnje teh načel in stališč sodne prakse ni prekršilo. Ustrezno je obrazložilo, zakaj so podani podoji za izdajo regulacijske začasne odredbe, da se prepreči nastanek nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode.

8. Pritožba obširno, vendarle parcialno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s prvim pogojem za izdajo (katerekoli) začasne odredbe, to je izkazom verjetnosti terjatve. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo (13. do 15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je toženka sama v ugovoru potrdila, da je izklopila avtomatsko zapornico in zmanjšala časovno okno vstopa uporabnikom ter da večjih dostavnih vozil ne spušča skozi. Sodišče prve stopnje se pri tem ni oprlo le na pisne izjave prič, katerih verodostojnost polemizira pritožba, temveč tudi na navedbe toženke v ugovoru in elektronsko sporočilo D. D. B. B. (oba očitno zaposlena pri toženki) z dne 16. 6. 2023 (priloga B2). Do teh razlogov se pritožba konkretizirano sploh ne opredeli, temveč le izpodbija verodostojnost pisnih izjav prič, ki jih je (na v naprej pripravljenih obrazcih) predložil tožnik; te izjave glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa niso bile edini (in niti ne glavni) dokaz, na katerega se je sodišče prve stopnje oprlo pri svoji odločitvi pri zavrnitvi ugovora.

9. Pritožba graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da v fazi odločanja o ugovoru ne bo zaslišalo nekaterih predlaganih prič. Neizvedba dokaza z zaslišanjem priče ali stranke je lahko kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ali pa zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje; na nobeno od teh kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora biti v pritožbi ta kršitev konkretizirano zatrjevana. Slednje pomeni, da mora pritožnik, ki sodišču očita, da neutemeljeno ni zaslišalo določene priče, konkretizirano pojasniti, kaj relevantnega v zvezi z zadevo bi zadevna priča lahko izpovedala. Pritožba glede prič B. B. in C. C. pove le, da sta bili »dnevno vpeti v dogajanje v A. in aktivni v urejanju razmerij v coni A.,« kar je nejasno in nerelevantno (za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ali sta bili dve osebi vpeti v [nekakšno] dogajanje in aktivni pri urejanju [nekakšnih] razmerij), in nadalje, da bi vedeli povedati, kako je potekal dostop. Pri tem se pritožba konkretizirano ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje, da je toženka dosedanji način dostopa (ko je tožnica lahko z daljinskim upravljalnikom dvignila rampo ob kateremkoli času, katerikoli dan v tednu in tako vstopala s kakršnimkoli vozilom) spremenila tako, da se je časovno obdobje vstopa skrajšalo in da varnostnik, ki očitno ravna po navodilih toženke, nekaterim vozilom prepoveduje vstop. Vse to je sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi ugovornih navedb in dokazov toženke. Nekonkretizirana je tudi pritožbena graja glede priče D. D., ki naj bi »verodostojno izpovedal o dogodkih tega dne,« saj tudi tu ni jasno, za kakšne oziroma katere dogodke naj bi šlo.

10. Pritožbene navedbe, da bi bilo na podlagi zaslišanj prič mogoče ugotoviti, da tožnica in njeni uporabniki niso bili moteni, niso utemeljene, saj je vprašanje, ali je bila tožničina posest motena ali ne, pravno vprašanje. Res je, kar nadalje navaja pritožba, da ni mogoče pričakovati od toženke, da bo že v vlogi vsebinsko in v celoti navedla izpovedbo priče ali stranke, vendar pa je mogoče pričakovati in zahtevati, da bo navedla bistvena dejstva, o katerih naj bi priča izpovedala. Navedbe, da je bila neka priča »vpeta v dogajanje,« »aktivna v urejanju razmerij« in »prisotna v kritičnem obdobju,« so presplošne in gre za primer dokaznih predlogov za izvedbo informativnih dokazov, ko se bodo (morda) šele s pomočjo izpovedbe priče ugotovila relevantna dejstva.

11. Neutemeljene in tudi nerazumljive so pritožbene navedbe glede neverjetnosti zaključka sodišča, da je pravno nepomembno, da tožnica zatrjuje zgolj dostop po parceli št. 22/36, ne pa tudi po parceli 22/52, »ker je toženka izkazala, da tožnica do svojih prostorov ne more dostopati drugače kot po parcelah 22/36 in 22/52, motenje pa se je po navedbah tožnice očitno izvajalo tudi na parceli 22/52.« Tožnica je zahtevala pravno varstvo na parceli št. 22/36, na kateri stoji vhod v poslovno cono, skozi katerega je prej dostopala brez omejitev, sedaj pa ji toženka postavlja določene omejitve. Tožnica v skladu z načelom dispozitivnosti prosto izbira, kakšno pravno varstvo bo zahtevala. Če je bila morda motena tudi pri posesti parcele 22/52, pa varstva pred tem motenjem (še) ni zahtevala, to ne more vplivati na utemeljenost pravovarstvenega zahtevka glede parcele 22/36. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je vprašanje parcele 22/52 pravno nepomembno, pravilen.

12. Ni jasno, kaj želi pritožba povedati z navedbami v mastnem tisku na 4. strani, da nobena stranka ne more »zahtevati od sodišča, da namesto nje do skrajnosti išče materialno resnico, ker to načelo ni samo sebi namen, marveč je pot za dosego cilja: nudenje pravnega varstva pravdnim strankam in s tem vzpostavitev pravnega reda.« Sodišče prve stopnje pri odločanju v ugovoru ni »do skrajnosti iskalo materialne resnice,« saj celo pritožba očita sodišču, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Poleg tega je cilj, ki ga omenja pritožba, zasledovalo in doseglo: pravdni stranki (tožeči) je nudilo pravno varstvo in s tem vzpostavilo pravni red, ko je toženki naložilo, da se vzdrži samovoljnih posegov v posest tožnice.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nenadomestljive škode. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo, kakšna škoda grozi tožnici, saj je o tem zapisalo obširne in jasne razloge v 16. točki obrazložitve. Med drugim je pojasnilo, da je treba za opravljanje tožničine dejavnosti (servisiranje črpalk, kompresorjev in drugih strojev) vsakodnevno z različnimi vozili dostavljati navedene stroje in naprave, če je to onemogočeno, pa je lahko ogrožena tožničina poslovna dejavnost. Kot možne oblike težko nadomestljive škode je sodišče izpostavilo ogroženost tožničinega poslovnega ugleda, izgubo strank in poslovnih partnerjev, možen bi bil celo propad podjetja. Nenazadnje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je toženka v ugovoru le pavšalno in nekonkretizirano oporekala, da bi tožnici nastajala nenadomestljiva ali težko nenadomestljiva škoda. Z vsemi temi razlogi se pritožba konkretizirano in vsebinsko ne sooči. Sklicuje se le na elektronsko sporočilo, poslano E. E. dne 17. 5. 2023 (priloga A19), ki pa tudi ne potrjuje toženkine teze, da ni bilo motenja, saj v tem sporočilu poslovni partner tožnice med drugim navaja, da mu je bil s strani varnostnika onemogočen dostop skozi zapornico do servisa, zato je moral težko črpalko nositi prek nekega tretjega vhoda do servisa. Ni dvoma, da takšne neprijetnosti (in verjetno obstajajo tudi na servisiranje pripeljani stroji, ki so tako veliki, da jih sploh ni mogoče prenesti v rokah) lahko poslovne partnerje odvrnejo od nadaljnje uporabe tožničinih storitev.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zagrožena denarna kazen (5.000 EUR) nesorazmerna in previsoka. Namen denarne kazni pri začasnih odredbah je prisiliti dolžnika, da bo začasno odredbo spoštoval. Če je kazen premajhna, takega namena ni mogoče doseči. Zagrožena kazen v obravnavanem primeru nikakor ni previsoka, še posebej upoštevaje dejstvo, da je ravnanje, ki ga začasna odredba nalaga toženki, zelo enostavno: le spuščati mora vsa vozila, ki prihajajo k tožnici, skozi vhod brez vsakršnih omejitev, kot je bilo doslej.

15. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

16. Ker gre za sklep o zavarovanju v okviru odprtega pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.