Jedro

Sodišče prve stopnje je posamezne dokaze pravilno ovrednotilo; njegovi zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevalo posamezne dokaze in uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje rezultatov izvedenih dokazov in njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Dokazne ocene sodišča prve stopnje tožena stranka zato tudi ne more izpodbiti z navedbami, da je sodišče odločitev oprlo zgolj na izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke.

Protispisnost bi bila podana le, če bi sodišče vsebini dokaza (priloženih listin) pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo oziroma tožena stranka niti ni konkretizirala, za katero listino in nepravilen prenos katerega podatka naj bi šlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne, sklep in sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu potrdita.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), v celoti je razveljavilo 1. in 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 47276/2013 z dne 4. 4. 2013 (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati 26.587,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, ki se glasi: „po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila“ (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti izvršilne in pravdne stroške v znesku 1.418,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 36,00 EUR od 17. 4. 2013 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.382,08 EUR od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper I., III. in V. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Smiselno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je tožena stranka v pritožbi nasprotovala odločitvi sodišča prve stopnje, da se sprememba tožbe z dne 2. 9. 2013 dopusti oziroma navajala, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka spremembi tožbe ni nasprotovala. Navedeno ne drži. V vlogi, s katero je tožena stranka odgovorila na dopolnitev tožbe tožeče stranke, je namreč tožena stranka argumentirano nasprotovala zgolj tožbenemu zahtevku, spremembi tožbe pa ne. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, ker se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi (list. št. 44, drugi odstavek), ne da bi pred tem nasprotovala spremembi tožbe (drugi odstavek 185. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor zastaranja, ker je ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke do K. d.d. zapadla s potrditvijo začasne situacije z dne 5. 3. 2012 in je najprej takrat nastala terjatev tožeče stranke do naročnika (tožene stranke), predlog za izvršbo pa je bil vložen 30. 3. 2013, to je pred iztekom triletnega zastaralnega roka. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja upoštevati določbe Gradbene pogodbe za širitev .... pokopališča z dne 11. 3. 2010 (v nadaljevanju Gradbena pogodba – A1) ter izdane gradbene situacije, ki imajo naravo fakture oziroma računa. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Glede na dejstvo, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine 30. 3. 2013 in da je zastaralni rok 3 leta, bi bil pritožbeni očitek utemeljen le, če bi tožena stranka trdila in dokazala, da je njena obveznost do plačila del K. d.d., ki je predmet tega spora, v katerem tožeča stranka kot podizvajalec K. d.d. od naročnika zahteva neposredno plačilo zase, zapadla v plačilo pred 30. 3. 2010. Tega pa ni niti trdila niti dokazala.

7. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje določena dejstva napačno štelo za nesporna zlasti, da je štelo za nesporno, da so dela, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, predstavljala dodatna dela. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo dokazni postopek in na njegovi podlagi ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo izkazati njenih obrambnih trditev, da je s plačilom končne situacije plačala vsa dela, ki jih je tožeča stranka kot podizvajalka K. d.d. izvedla na podlagi Gradbene pogodbe in aneksov k njej. Celo več, ugotovilo je, da je tožena stranka ob izplačilu končne situacije G. d.d. vedela, da vsa dela po Gradbeni pogodbi še niso zaključena in se je zavezala ta dela plačati, saj sicer na odredbi za plačilo (B12, B5) navedene končne situacije ne bi označila, da ne gre za zadnje plačilo. Prav tako je ugotovilo, da tožena stranka ob plačilu končne situacije G. d.d. ni preverila, ali so poravnane tudi vse obveznosti do podizvajalcev drugega izvajalca K. d.d. Izvedeni dokazni postopek je torej pokazal, da tožena stranka s plačilom G. d.d. ni plačala tisto, kar bi bil od nje upravičen terjati izvajalec K. d.d. oziroma na podlagi 631. člena OZ njegov podizvajalec (tožeča stranka) za dela, ki so bila izvedena in s strani K. d.d. potrjena šele marca 2012. Sodišče prve stopnje torej odločitve ni temeljilo na ugotovitvi, da so sporna dela dodatna dela, temveč na ugotovitvi, da tožena stranka s plačilom končne situacije G. d.d. ni plačala vseh izvedenih del s strani K. d.d. oziroma njegovega podizvajalca – tožeče stranke. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče dodaja še, da iz 18. točke obrazložitve sodbe izhaja, da se je izkazalo, da so bili h Gradbeni pogodbi sklenjeni še trije dodatni aneksi, ki jih tožena stranka tekom postopka ni predložila. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da obstaja velika verjetnost, da se je z njimi povečal obseg del po osnovni Gradbeni pogodbi, kot je to trdila tožeča stranka. Kot močan indic, da je temu tako je štelo tudi, da je tožeča stranka s K. d.d. sklenila aneks k Podizvajalski pogodbi, s katerim se je povečal njen obseg del. Nobeno od teh dejstev pa ne potrjuje trditev tožene stranke, da je svojo obveznost plačila opravljenih del že izpolnila v celoti.

8. V zvezi z vprašanjem ali sporna dela, ki jih je izvedla tožeča stranka pomenijo dodatna dela, ali ne, ne držijo pritožbeni očitki, da naj bi zakoniti zastopnik tožeče stranke J. M. izpovedal, da je šlo za dodatna dela, ko je trdil, da je bilo treba ta dela izvesti naknadno, čeprav je tožeča stranka trdila, da sporni znesek predstavlja 10 % zneska po zadnji situaciji oziroma 10 % pogodbene vrednosti. Tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke je namreč na izrecno vprašanje, na podlagi kakšnih del je izstavil sporno situacijo, izpovedal, da na podlagi pogodbenih del (list. št. 161), zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. V nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene trditve, s katerimi je tožena stranka grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje. Očitala mu je, da je na podlagi pričanja D. L. in B. S. ter zakonitega zastopnika tožeče stranke zmotno zaključilo, da odredba za izplačilo končne situacije G.d.d. z dne 24. 11. 2011 naj ne bi zajemala tudi plačila tožeči stranki.

10. Sodišče prve stopnje je na izpoved prič L. in S. v delu, v katerem sta izpovedala, da je situacije izdajal le G. d.d., v obrazložitvi sodbe navedlo, da dejstvo, da je končno situacijo izdal G. d.d. (in ne K. d.d.) še ne pomeni, da ni vključevala del, ki so jih za K. d.d. opravili podizvajalci oziroma tožeča stranka. Vendar pa je sodišče prve stopnje po izvedbi drugih dokazov, zlasti odredbe za plačilo (B12, B5) iz katere izhaja, da plačilo končne situacije G. d.d. ni bilo zadnje plačilo po Gradbeni pogodbi (in aneksih), in da s tem plačilom ni bila izčrpana vsota, ki jo tožena stranka dolguje podizvajalcu (tožeči stranki) K. d.d. za dela, ki so bila potrjena šele marca 2012, ter izpovedi prič1, iz katerih izhaja, da so se dela nedvomno izvajala tudi po pridobitvi uporabnega dovoljenja (18. 8. 2011), zaključilo, da ta izvedena dela podizvajalca K. d.d. (tožeče stranke) niso bila plačana G. d.d. 11. Sodišču prve stopnje je nadalje pritožnica očitala, da neutemeljeno ni sledilo izpovedi priče L., da v odredbi za plačilo v kvadratku označena besedica „ne“, ki naj bi pomenila, da ne gre za zadnje plačilo po pogodbi, pravzaprav pomeni obratno, da gre za zadnje plačilo. Enako je trdila glede vprašanja, ali znesek vsebuje DDV ali ne. L. je izpovedala, da je bil DDV obračunan zgolj informativno. Nedvomno je torej DDV bil obračunan, pa tudi če le informativno, zato je bilo v odredbi za plačilo v rubriki Vstopni DDV označeno »je« in ne »ni«. Povsem nelogična je razlaga tožene stranke, da bi se na odredbi za plačilo glede vključenosti DDV-ja in vprašanja ali gre za zadnje plačilo, označevalo ravno obratno od tistega kar je napisano. Z neživljenjskimi in posledično neprepričljivimi pritožbenimi navedbami tožena stranka zato ne more uspešno izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje.

12. V zvezi s pritožbenimi očitki, da se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do odločilnih dejstev, ki izhajajo iz izpovedi priče B. S., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da z izvedenimi dokazi ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage strank. Sodišče prve stopnje zato lahko upošteva oziroma se opredeljuje le do tistega dela izpovedi posamezne priče, ki je glede na podano relevantno trditveno podlago stranke odločilna. Tožena stranka trditev v zvezi z vsebino izvedenih del tožeče stranke ni podala, prav tako ni trdila, da uporabno dovoljenje pomeni, da so bila dela končana. Šele priča S. je izpovedala, da uporabno dovoljenje pomeni, da so dela končana vsaj v takem obsegu, da tehnična komisija odobri uporabno dovoljenje (da je objekt varen za uporabo), ni pa nujno, da so vsi detajli končani. Sodišče prve stopnje je upoštevalo njegovo izpoved, da so se dela izvajala tudi po pridobitvi uporabnega dovoljenja, ni pa mu sledilo v delu, ko je trdil, da so ta naknadna dela, ki so se izvajala po pridobitvi uporabnega dovoljenja pomenila zgolj odpravo napak, saj zgolj za dela za odpravo napak ne bi imeli podlage za izdajo in potrditev končne situacije G. d.d., ki je bila izdana za dela v obdobju od 1. 8. 2011 do 18. 10. 2011, torej po pridobitvi uporabnega dovoljenja z dne 18. 8. 2011. Navedeno vendarle kaže na to, da je šlo za pogodbena dela, pri čemer je kot že rečeno, sodišče prve stopnje ugotovilo, da več indicev kaže na to, da je bilo h Gradbeni pogodbi za dodatna dela sklenjenih več aneksov.

13. Tudi pritožbene navedbe v zvezi z oceno verodostojnosti priče Z. K. niso utemeljene. Le-ta namreč primarno temelji na prepričanju, ki si ga je sodišče prve stopnje v skladu z načelom neposrednosti ustvarilo glede na stanje na glavni obravnavi. Glede na neposredno zaznavo vedenja navedene priče pri zaslišanju, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo zakaj navedena priča ni verodostojna. Tožena stranka pa s pavšalnimi pritožbenimi navedbami dokazne ocene sodišča prve stopnje ni uspela omajati.

14. V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da so bila dela, katerih plačilo vtožuje tožeča stranka, izvedena, saj tožena stranka glede vsebine situacije tožeče stranke ni podala nobenih ugovorov, potrdil pa jo je tudi izvajalec K. d.d. Sporno je bilo v tej pravdi torej le, ali so bila s strani naročnika ta dela že plačana s plačilom končne situacije G. d.d. Glede na to predstavljajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino situacije oziroma računa, na katerem temelji zahtevek tožeče stranke, nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Enako velja za trditev o vsebini s strani tožeče stranke K. d.d. dane garancije za odpravo napak, ki jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, zato gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razloga za zamik del (slabo vreme), saj po njenem ni logično, da se fugiranje namesto poleti opravi v jesenskem oziroma zimskem času. Prvič iz razlogov izpodbijane odločbe ne izhaja, da so se roki zamikali, ker zaradi slabega vremena v poletnem času ne bi mogli opraviti fugiranja. Logično je namreč, da se fugiranje opravi na koncu. Posledično pa, če se je izvedba ostalih del zaradi slabega vremena poleti zamikala, se je zamaknil tudi zaključek del, ki je med drugim zajemal fugiranje. Drugič pa je za odločitev v zadevi odločilno, da iz izvedenih dokazov izhaja, da so se dela (ne glede na razlog za zamik del) nedvomno izvajala tudi po izdaji uporabnega dovoljenja (18. 8. 2011), in da je tožena stranka na podlagi 631. člena OZ dolžna tožeči stranki plačati dela, ki jih je izvedla, pa zanje še ni prejela plačila. Zato pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali je slabo vreme lahko razlog za zamik del, niso utemeljene.

17. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede na navedeno po stališču pritožbenega sodišča popolnoma prepričljiva. Sodišče prve stopnje je posamezne dokaze pravilno ovrednotilo; njegovi zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevalo posamezne dokaze in uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje rezultatov izvedenih dokazov in njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Dokazne ocene sodišča prve stopnje tožena stranka zato tudi ne more izpodbiti z navedbami, da je sodišče odločitev oprlo zgolj na izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke.

18. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala tudi pritožbeni razlog protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar zgolj pavšalno (list. št. 225, točka 30 pritožbe). Protispisnost bi bila podana le, če bi sodišče vsebini dokaza (priloženih listin) pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo oziroma tožena stranka niti ni konkretizirala, za katero listino in nepravilen prenos katerega podatka naj bi šlo. Zato navedeni pritožbeni razlog ni podan.

19. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Dejstvo, da so se dela izvajala tudi po izdaji uporabnega dovoljenja izhaja iz izpovedi Z. K. (najprej je to potrdil, nato sicer zanikal), in B. S.