Jedro

Tožnica se je kot izkušena delavka morala zavedati, da je delo z etiketirnim strojem nevarno in da se mora držati pravil, ki so določena za njegovo obratovanje. Ne gre namreč prezreti, da je tožnica zavestno posegla v delujoči stroj in da ni prišlo do nesreče zaradi morebitne nerodnosti, slučaja ali nehotene vključitve stroja, ki bi bila v vzročni zvezi s pomanjkanjem varovalne plošče. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi varovalna plošča povsem preprečevala poseg v stroj. Nasprotno, ugotovljeno je bilo, da poseg kljub plošči ne bi bil izključen, čeprav bi bil težji in bolj rizičen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za škodo, ki jo je pretrpela dne 24.2.1994 ji je prisodilo odškodnino v skupnem znesku 900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1996 dalje do plačila. Pri tem je upoštevalo, da je tudi tožnica 40% soodgovorna za nastanek škodnega dogodka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnice in prve tožene stranke ter prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, to je še za znesek 1.200.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Odločitev izpodbija po temelju in višini. Glede temelja trdi, da stroj, na katerem je prišlo do poškodbe, ni imel pritrjene vse zaščite. Zato je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala. Odstranitev zapreke, ki onemogoča poseg v stroj, je celo krivdno dejanje in kot tako bi moralo tožnico razbremeniti odgovornosti. Sodišči sta tudi materialnopravno zmotno odločili o višini odškodnine, in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Gre za tako velik obseg teh dveh škod, da je tožnica upravičena do celotne zahtevane odškodnine.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili tako o temelju kot o višini tožbenega zahtevka.

Kar zadeva soodgovornost tožeče stranke revizijsko sodišče ugotavlja, da odstranitev druge (večje) varovalne plošče s stroja, na katerem se je tožnica poškodovala, sama po sebi še ne razbremenjuje tožnice vsake soodgovornosti za pravilnost opravljanja njenega dela. Za odločitev o njeni soodgovornosti so namreč pomembna predvsem naslednja na revizijski stopnji neizpodbojna dejstva: - da je z roko segla v stroj med njegovim obratovanjem, čeprav je vedela, da tega ne sme storiti oz. da mora pred tem stroj ustaviti, - da je možnost za ustavitev stroja obstajala, saj je stikalo za ustavitev nameščeno v dosegu rok pri delovnem mestu, - da je bila tožnica seznanjena z obratovanjem stroja z navodili za njegovo uporabo ter da je imela tudi opravljen izpit iz varstva pri delu, - da sta jo nadrejeni delavki O. D. in C. H. tudi konkretno opozarjali, kako je potrebno delati s spornim strojem ter - da tožnica ni bila ne pod pritiskom časa, ne norme.

Na podlagi takšnega dejanskega stanja sta sodišči pravilno presodili, da je tožnica za škodo soodgovorna, ker ni ravnala v skladu z navedenimi navodili. Tožnica se je kot izkušena delavka morala zavedati, da je delo z etiketirnim strojem nevarno in da se mora držati pravil, ki so določena za njegovo obratovanje. Ne gre namreč prezreti, da je tožnica zavestno posegla v delujoči stroj in da ni prišlo do nesreče zaradi morebitne nerodnosti, slučaja ali nehotene vključitve stroja, ki bi bila v vzročni zvezi s pomanjkanjem varovalne plošče. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi varovalna plošča povsem preprečevala poseg v stroj. Nasprotno, ugotovljeno je bilo, da poseg kljub plošči ne bi bil izključen, čeprav bi bil težji in bolj rizičen. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP).

Pravilna je zato presoja, da je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) delno prosta svoje sicer objektivne odgovornosti zaradi delne krivde tožnice. Ob upoštevanju navedenih kršitev pravil o varnem delu je tudi odstotek soodgovornosti tožnice materialnopravno pravilno določen.

Tožeča stranka nadalje neutemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in skaženost. Sodišči druge in prve stopnje sta natančno in popolno raziskali, kakšne posledice so tožnici ostale zaradi nastale poškodbe. Ker gre zgolj za prizadetost pri fini koordinaciji prstov in finem prijemu ter grobi mišični moči leve roke, je odločitev, kljub dejstvu, da je tožnica levičarka, povsem pravilna. Odškodnina v znesku 500.000,00 SIT je v skladu z merili iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Sicer pa tožeča stranka ne pove ničesar konkretnega, kar bi lahko vplivalo na drugačno razsojo. Zgolj pavšalni očitek za poseg v pravnomočno odločitev ne zadošča. Prav tako sodišči nista razsodili v škodo tožeče stranke, ko sta ji prisodili odškodnino za kozmetični defekt v višini 100.000,00 SIT. Gre za neznatne in manjše ter nežne brazgotine na poškodovani roki, za katere je bilo ugotovljeno, da od daleč niso vidne in tudi da ne povzročajo pri okolici, razen morebiti radovednosti, nobenih drugih negativnih občutkov. Tudi v tem delu je revizija povsem pavšalna. Tožeča stranka ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko vzbujalo dvom o višini prisojene odškodnine za to vrsto škode.

Zaradi vsega navedenega je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.

Izrek o stroških je vsebovan v zavrnilnem delu odločitve.