Jedro

ZGim (Ur. l. RS, št. 12/96, 59/2001) ne predvideva upravnega spora zoper dokončno oceno komisije iz določila 2. odstavka 40. člena ZGim. Zavrženje tožbe, ker tožeča stranka nima možnosti vložiti tožbe zoper izpodbijana akta v upravnem sporu, hkrati pomeni, da tožeči stranki ni bilo poseženo v pravico iz 25. oziroma 23. člena Ustave, saj tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravno zavarovanih interesih tožeče stranke. Po načelu subsidiarnosti je sodno varstvo v upravnem sporu v zadevah varstva človekovih pravic zagotovljeno, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (157. člen URS in 3. odstavek 1. člena ter 2. člen ZUS).

Izrek

Postopka s tožbo zoper dve odločbi tožene stranke, obe z dne 20. 1. 2003, se združita.

Tožba zoper odločbi tožene stranke z dne 20. 1. 2003 se zavrže. Prošnji za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka na podlagi določil 40. člena Zakona o gimnazijah (ZGim) in 12. člena Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v gimnazijah (Pravilnik) zavrnila ugovora A. A. zoper zaključni oceni dijaka BB v letnem spričevalu iz predmeta zgodovina in iz predmeta francoščina in je odločila, da ostaneta odločitvi o zaključni oceni v letnem spričevalu v veljavi. V zvezi z oceno iz predmeta francoščine je tožena stranka izdala spričevalo za BB za opravljeni 3. letnik gimnazije, zoper katero pa ima dijak po veljavni zakonodaji pravico do ugovora. Še pred izdajo spričevala pa je tožena stranka izdala sklep z dne 8. 11. 2002, s katerim je na podlagi odločbe Inšpektorata RS za šolstvo in šport z dne 25. 9. 2002 ponovno preverjala ocenjevanje znanja pri predmetu francoščina. Inšpekcijski organ je toženi stranki naložil ponovno preverjanje znanja pri predmetu francoščina in da ponovno odloči o zaključni oceni, ker pristojna komisija ugovora učenca B. B. ni obravnavala tako, da bi navedla, katero dokumentacijo je komisija pregledala, ni se opredelila do konkretnih navedb iz ugovora, ni utemeljila na podlagi katerih dejstev in dokazov je prišla do zaključka, da je ocena ustrezna, ni opravila podrobne analize končne ocene in vseh posameznih ocen in ni obravnavala vprašanja kriterijev; s tem je kršila določili 40. člena ZGim in 12. člena Pravilnika. Iz prvostopenjskega sklepa o ponovnem preverjanju znanja iz predmeta francoščina je razvidno na podlagi česa je komisija potrdila zaključno oceno zadostno. Zoper oceno v spričevalu iz predmeta francoščina se je pritožila pooblaščenka tožeče stranke iz razloga, ker je odločba inšpekcijskega organa z dne 25. 9. 2002 pravnomočno razveljavila oceno zadostno iz predmeta francoščina in bi lahko tožena stranka vpisala katero koli drugo pozitivno oceno, ne pa ponovno ocene zadostno. Poleg tega pa tožeča stranka ni prejela nikakršne obrazložitve ocene zadostno iz francoščine. Tožeča stranka pa je z isto pritožbo ugovarjala tudi oceni zadostno v spričevalu za predmet zgodovina zaradi kršitve 22. člena Pravilnika, saj je čas spraševanja pri ustnem izpitu tožena stranka prekoračila za 60 minut. Tožena stranka pa naj bi kršila tudi 3. člena Pravilnika v delu, ki se nanaša na osebnostno integriteto dijakov. Dijak naj bi bil prevaran, da bo vprašan samo manjkajočo snov 3. semestra. V pritožbi je tožeča stranka tudi pozvala toženo stranko, da ji v 8 dneh izroči sklep, s katerim je zavrnila pritožbo zoper pisni opomin zaradi domnevnih 13 ur neupravičenih zaostankov s pravilnim pravnim podukom. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanaša na oceno v letnem spričevalu pri predmetu francoščina izhaja, da je tožena stranka pritožbo obravnavala na podlagi določila 1. in 3. odstavka 12. člena Pravilnika. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, kaj je komisija v postopku preverjanja ocene upoštevala in na podlagi česa meni, da je ocena zadostno ustrezna. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanaša na oceno v letnem spričevalu pri predmetu zgodovina pa izhaja, da je tožena stranka pritožbo obravnavala na podlagi določila 1. in 3. odstavka 12. člena Pravilnika. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, katero dokumentacijo je komisija v pritožbenem postopku upoštevala, na podlagi česa se je komisija odločila, da je ocena zadostno ustrezna. V zvezi z zatrjevano kršitvijo trajanja izpraševanja pa je tožena stranka zaslišala člane prve komisije in prišla do ugotovitve, da je izpraševanje trajalo 30 minut. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper obe odločbi z dne 20. 1. 2003. V zvezi z odločbo, ki se nanaša na oceno iz predmeta francoščine na podlagi argumenta iz pritožbenega postopka uveljavlja, da je tožena stranka s samovoljnim ravnanjem kršila pravico do enakega obravnavanja (14. člen Ustave) in 23. ter 25. člen Ustave. V zvezi z odločbo, ki se nanaša na oceno iz predmeta zgodovine, pa uveljavlja kršitev določila 22. člena Pravilnika in predlaga zaslišanje priče AA. Pri spraševanju iz predmeta zgodovine je bila napadena tudi osebnostna integriteta tožeče stranke (3. člen Pravilnika), ker je bila tožeča stranka prisiljena v spraševanje proti volji s prevaro.

Tožeča stranka predlaga tudi združitev s sporom, ki je bil sprožen s tožbo v upravnem sporu dne 19. 2. 2003. Ta upravni spor se nanaša na pisni opomin zaradi domnevnih 13 ur neopravičenih izostankov, ki so bili posledica "rasističnega preganjanja" tožeče stranke. Tožeča stranka predlaga, da sodišče razpiše obravnavo in pozove pričo. Predlaga, da sodišče odloči o primerni odškodnini po 26 . členu Ustave.

Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je sodišče zavrnilo s sklepom št. U... z dne 5. 3. 2003, ki je postal pravnomočen dne 14. 3. 2003. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je dijak brez svojih sredstev.

V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da je sodišče tožbo zoper odločbo, ki ni imela pravnega pouka že zavrglo (U... z dne 18. 9. 2002) in je Vrhovno sodišče pritožbo zoper to sodbo zavrnilo. V prvem delu odgovora tožena stranka utemeljuje, da ni podana nobena kršitev zakona ali podzakonskih predpisov in da naj, če je potrebno, sodišče zasliši priče v ta namen. Sklep ali odločba, ki nimata izrecno v pravnem pouku napisano, da je dovoljena tožba v upravnem sporu, pa nista nezakonita, ker to pravico zagotavlja Zakon o upravnem sporu (ZUS), zato ni podana kršitev 14., 22. ali 23. člena Ustave. Zanika tudi obstoj škode in pravi, da je tožena stranka ponudila in omogočila tožeči stranki sklenitev pedagoške pogodbe zaradi lažjega opravljanja izpitov. V zvezi z domnevnim nasiljem pa tožena stranka pravi, da je že v odgovoru na tožbo v upravnem sporu opr. št. U ... pojasnila, da je pričela z disciplinskim postopkom, vendar pa zadeve še ni končala zaradi nesodelovanja tožeče stranke v postopku. Tožena stranka na koncu navaja, da je sodišče že enkrat odločalo o taki zadevi in je odločilo, da samo ocenjevanje oziroma preverjanje znanja ni upravna stvar. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Sodišče je v prvi točki izreka v skladu z določilom 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) zaradi ekonomičnosti upravnega spora s sklepom odločilo o združitvi postopkov proti odločbama tožene stranke z dne 20. 1. 2003. Sodišče pa ni sledilo pobudi tožnice, da združi ta postopek s postopkom, ki se vodi pod opr. št. U... , ker ne gre za postopke o istem predmetu v smislu 41. člena ZUS. V skladu z določilom 2. odstavka 41. člena ZUS zoper sklep o združitvi postopkov ni pritožbe. Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožba se zavrže. ZGim (Uradni list RS, št. 12/96, 59/2001) ne predvideva upravnega spora zoper dokončno oceno komisije iz določila 2. odstavka 40. člena ZGim. To izhaja iz sistematične razlage ZGim, kajti zakonodajalec je v določilu 28. člena ZGim izrecno navedel, da je zoper dokončno odločitev pristojnega organa šole o pridobitvi oziroma izgubi statusa dijaka možen upravni spor. Ker je zakonodajalec izrecno predvidel sodno varstvo v upravnem sporu v zvezi z pridobitvijo oziroma izgubo statusa dijaka, je pravilna razlaga določila 40. člena ZGim ta, da bi stranka imela možnost sprožiti upravni spor zoper dokončno oceno komisije samo, če bi zakonodajalec to izrecno določil. Takšna razlaga ZGim je skladna tudi z razlago določila 157. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003) v kontekstu spornega razmerja med strankama, ki pa se nanaša na ocenjevanje v pedagoškem procesu v srednjem šolstvu. Pri ocenjevanju predmetov v zaključnem spričevalu po ZGim namreč ne gre za odločanje o pravicah ali obveznostih in pravnih koristih dijakov v smislu določila 157. člena Ustave ali pa določila 1. oziroma 2. člena ZUS. Zakonodajalec je kot mehanizem nadzora nad izvajanjem izobraževalne dejavnosti v zvezi z ocenjevanjem dijakov po ZGim predvidel inšpekcijski postopek in je v okviru inšpekcijskega postopka zagotovljena zaščita pravic dijakov glede načina in postopka ocenjevanja (1. člen, 2. alineja 12. člena Zakona o šolski inšpekciji (ZSolI, Uradni list RS, št. 29/96). Dijak lahko sproži tak postopek v okviru izrednega nadzora (3. odstavek 11. člena ZSolI). Takšno razlago ZGim in Pravilnika je potrdila tudi upravno-sodna praksa (sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1229/2002-2 z dne 23. 10. 2002). V konkretnem primeru torej ne gre za akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, in je zato sodišče tožbo zavrglo v skladu z določilom 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Zavrženje tožbe, ker tožeča stranka nima možnosti vložiti tožbe zoper izpodbijana akta v upravnem sporu, pa hkrati pomeni, da tožeči stranki ni bilo poseženo v pravico iz 25. oziroma 23. člena Ustave, saj tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravno zavarovanih interesih tožeče stranke. Ker v pedagoškem procesu v dejavnosti ocenjevanja znanja dijakov po ZGim ne gre za odločanje o pravnih interesih dijakov, tudi ni bilo kršeno splošno načelo enakosti pred zakonom iz določila 2. odstavka 14. člena Ustave. Ker izpodbijana akta nista akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, tožnik pa v tožbi uveljavlja tudi kršitev osebne integritete tožeče stranke, kar bi bilo možno v primeru ustrezne utemeljitve te navedbe umestiti v okvir pravice iz 35. člena Ustave RS, v zvezi s tem tožbenim ugovorom in uveljavljanjem škode po določilu 26. člena Ustave, sodišče ugotavlja, da je treba uporabiti načelo subsidiarnosti sodnega varstva v upravnem sporu. Po tem načelu je sodno varstvo v upravnem sporu v zadevah varstva človekovih pravic zagotovljeno, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (157. člen Ustave in 3. odstavek 1. člena ter 2. člen ZUS). V konkretnem primeru je zagotovljeno sodno varstvo pred civilnim sodiščem.

Obrazložitev k tretji točki izreka: Tožnik je zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks, ker je dijak in je brez svojih sredstev. Tožbi je priložil potrdilo A. d.o.o. o bruto plači za tožnikovega očeta C. C. za mesece avgust, september in oktober 2003, potrdilo o zadnjem rednem prilivu na osebni račun tožnikove mame pri A banki z dne 20. 11. 2003, potrdilo o višini katastrskega dohodka z dne 21. 11. 2003, odločbo o dohodnini za tožnikovo mater za leto 2001 in potrdilo Davčnega urada RS o tem, da tožnikova mati v letu 2002 ni vložila napovedi za odmero dohodnine, potrdilo pa izkazuje njene prejemke v letu 2002. Pooblaščenka je v vlogi navedla, da je tožnik na šolanju v tujini in da ni mogel v 8 dnevnem roku pridobiti svojega potrdila DURS, da ni davčni zavezanec in da nima osebnih dohodkov in je prosila podaljšanje roka za dostavo tega potrdila za 15 dni. Sodišče je na podlagi predloženih listin ocenilo, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik oziroma njegovi družinski člani, zato je v tretji točki izreka ugodilo prošnji za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami).