Jedro

Iz konteksta zakona izhaja, da sta si postopek določitve sodnih penalov in postopek izterjave sodnih penalov prirejena ter da sta oba predlagalna postopka.

Dolžnik bi lahko zahteval zmanjšanje sodnih penalov samo v postopku, v katerem so bili le-ti določeni, nikakor pa ne v postopku izterjave sodnih penalov. V tem postopku bi lahko morebiti predlagal le odlog izvršbe, če bi v predhodnem postopku predlagal zmanjšanje višine sodnih penalov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ugovoru dolžnika delno ugodilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v delu zaradi izterjave glavnice nad zneskom 35.500,00 EUR in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo; v preostalem delu pa ugovor dolžnika zavrnilo; ter (2.) upnikom naložilo plačilo stroškov v višini 224,27 EUR s pripadki.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

3. Upniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 24. 4. 2012, ki predstavlja sklep o izvršbi sodnih penalov po sklepu o določitvi sodnih penalov In 850/2008 dne 20. 5. 2009. Višje sodišče ugotavlja, da je sklep o določitvi sodnih penalov pravnomočen (glej sklep višjega sodišča I Ip 2234/2009 z dne 7. 10. 2009).

7. Dolžnik tako pred sodiščem prve stopnje kot tudi sedaj v pritožbi izpostavlja, da obveznosti ni bilo mogoče enostavno in takoj izpolniti, ter ponavlja, da so bila sredstva za izgradnjo obvoznice zagotovljena ob graditvi štajerske obveznice, ker pa se upniki niso strinjali z načinom izvedbe priključkov, niso se strinjali z odškodnino za odvzeto zemljišče, so bile vložene različne tožbe; še vedno se vodi pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (I P 3178/2009). Navaja, da je bilo zato potrebno za proračunska sredstva poskrbeti v naslednjem proračunskem obdobju in izpeljati ustrezne upravne postopke v zvezi s pridobitvijo izvajalca - kar vse je podaljšalo roke. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje opozorilo, da se predmetni postopek vodi za izterjavo zapadlih sodnih penalov, gre torej za izvršbo terjatve, natekle po sklepu o določitvi sodnih penalov, zato dolžnik v tej izvršilni zadevi ne more več uspešno uveljavljati, da ni dolžan plačati sodnih penalov, ker v postavljenem roku objektivno (ravnanje dolžnika, glede na pritožbene navedbe) ali subjektivno (ravnanje upnikov v obliki nesodelovanja, glede na pritožbene navedbe) ni bilo mogoče izpolniti obveznosti - s tem smiselno ugovarja zoper dolžino dodatnega izpolnitvenega roka. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi moral dolžnik to uspešno uveljavljati v postopku, v katerem je sodišče odločilo o dodatnem izpolnitvenem roku po določbi 269. člena Obligacijskega zakonika - OZ, to je v postopku In 850/2008. Višje sodišče je z vpogledom v zadevo In 850/2008 ugotovilo, da je dolžnik v pritožbi le na splošno grajal predlagani dodatni rok tako, saj je navedel, da bo realizacija zahtevala več kot 30 dni. Tako pritožbo je višje sodišče zavrnilo (VSL sklep I Ip 2234/2009 z dne 7. 10. 2009). Iz tega razloga je torej zadržanje izpolnitve obveznosti zaradi (upravnih) postopkov, ki so bili potrebni za izpolnitev obveznosti po izvršilnem naslovu, za predmetni postopek nepomembno. Višje sodišče temu dodaja še toliko, da je sodišče o daljšem roku za izpolnitev obveznosti odločalo že v pravdni zadevi I P 119/2007, saj iz izvršilnega naslova izhaja, da je sodišče določilo šest mesečni paricijski rok (v zvezi s tem glej tudi predzadnji odstavek obrazložitve na 5. strani izvršilnega naslova). Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 119/2007 z dne 23. 11. 2007 je postala pravnomočna 21. 1. 2008 in izvršljiva 3. 7. 2008 (potrdili na A2 v zadevi In 850/2008).

8. Dolžnik v pritožbi predvsem izpostavlja, da ni dolžan plačati nateklih sodnih penalov, saj je z gradnjo, po izpeljanih upravnih postopkih, začel pravočasno, vendar je bilo potrebno v času od 16. 12. 2009 do 1. 3. 2010 z deli prekiniti zaradi vremenskih pogojev, ki niso omogočili dela na cesti. V nadaljevanju povzema podatke, ki jih je sporočila Agencija Republike Slovenije za okolje za čas 5. 1. 2010 do 1. 3. 2010, sklicuje pa se še na splošno znano dejstvo, da vreme v januarju in februarju ni primerno za izvajanje gradbenih del. Višje sodišče teh pritožbenih navedb, ki očitno ciljajo na določbo 250. člena OZ, ki določa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja, ne sprejema. V tem postopku - s tem pa višje sodišče odgovarja tudi na pritožbeni predlog, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati drugi odstavek 269. člena OZ in sodne penale zmanjšati zaradi kasnejše izpolnitve obveznosti - sodišče ne odloča o zmanjšanju sodnih penalov temveč le o izterjavi že zapadlih sodnih penalov. Po prepričanju višjega sodišča so namreč navedbe, ki se nanašajo na začasno nezmožnost izpolnitve, v postopku izterjave sodnih penalov nepomembne. V tem postopku se odloča le, ali je bila obveznost, k izpolnitvi katere je bil dolžnik prisiljen s sodnimi penali, izpolnjena ali ne, ne pa tudi zakaj ne in v katerem obdobju naj bi obstajale ovire za izpolnitev.

9. Zakon (tako OZ kot tudi ZIZ) postopka določitve sodnih penalov, velja pa tudi za postopek zmanjšanja sodnih penalov, posebej ne ureja. Gre torej za pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti z razlago zakona. Iz konteksta zakona izhaja, da sta si postopek določitve sodnih penalov in postopek izterjave sodnih penalov prirejena ter da sta oba predlagalna postopka. Da sta prirejena, izhaja iz dejstva, da na podlagi enega sklepa o določitvi sodnih penalov lahko teče več izvršilnih postopkov za izterjavo sodnih penalov, ki zapadejo v različnih časovnih obdobjih. Zato bi, po prepričanju višjega sodišča, dolžnik lahko zahteval zmanjšanje sodnih penalov samo v postopku, v katerem so bili le-ti določeni, nikakor pa ne v postopku izterjave sodnih penalov (1) - tega ne zatrjuje, pa tudi iz zadeve In 850/2008 kaj takega ne izhaja. V tem postopku bi lahko morebiti predlagal le odlog izvršbe, če bi v predhodnem postopku predlagal zmanjšanje višine sodnih penalov. Zato ni utemeljena pritožba, da bi moralo sodišče v tem izvršilnem postopku upoštevati določbo drugega odstavka 269. člena OZ in sodne penale zmanjšati (tudi sicer je to nedovoljena pritožbena novota, glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Po prepričanju višjega sodišča so v tem postopku okoliščine, ki se nanašajo na zimo, neupoštevne, zaradi celostne rešitve zadeve pa višje sodišče dodaja kot sledi. V tem postopku ni bistveno vprašanje, ali se določba 250. člena OZ uporablja tudi v postopku izterjave sodnih penalov po 212. členu ZIZ v zvezi z 269. členom OZ. Vsekakor višje sodišče ne sprejema argumenta, da bi bila zima (dolžnik pravzaprav tako v ugovoru kot tudi sedaj v pritožbi kot čas prekinitve del zatrjuje obseg meteorološke zime - december, januar, februar; koledarska zima traja od 21. 12. do 21. 3.) sama po sebi okoliščina, ki bi jo lahko šteli kot višjo silo. Normalno je, da pozimi sneži, da so nizke temperature. Odločilno je naslednje: da je bilo potrebno dela opravljati pozimi, da se je torej izpolnitev obveznosti pomaknila v zimo, je po prepričanju višjega sodišča le posledica zastoja pri začetku izvedbe del, ki jo je pripisati dolžniku in ne upniku.

11. S tem je višje sodišče odločilo o vseh pravno pomembnih pritožbenih navedbah in se do ostalega, zlasti tega, kar dolžnik meni o izpovedbi priče J., ni bilo potrebno izjasniti. To namreč ne more vplivati na odločitev sodišča v tem izvršilnem postopku.

12. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ.

(1) Primerjaj še 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-181/99 z dne 17. 1. 2000.