Jedro

Upnik, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika, ki ima sedež v Zvezni republiki Nemčiji, zato bi bilo lahko slovensko sodišče pristojno za odločanje po določbi 5. točke 22. člena Bruseljske uredbe I. Ker pa upnik ni predlagal izvršbe na nobeno dolžnikovo premoženje, ki bi se nahajalo na območju Republike Slovenije, predlagane izvršbe v Republiki Sloveniji ni mogoče opraviti, slovensko sodišče pa ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

2. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje (Centralni oddelek za verodostojno listino) je z izpodbijanim sklepom: v 1. točki izreka: sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo, v 2. točki izreka: zavrglo predlog za izvršbo.

Zoper ta sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 341. in 366. členom ZPP. Navaja, da gre v zadevi za postopek med pravnima subjektoma – gospodarskima družbama, ki pripadata različnim državam članicam Evropske unije (upnik ima sedež v Sloveniji, dolžnik pa v Nemčiji), zato se uporabi pravo Evropske unije (v nadaljevanju: EU), ne pa določila mednarodnega zasebnega prava oz. določila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. list RS, št. 56/1999; v nadaljevanju: ZMZPP), na katera sodišče zmotno opira odločitev v izpodbijanem sklepu. Vprašanje pristojnosti v gospodarskih zadevah ureja Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljska uredba I), ki se neposredno uporablja. V konkretni izvršilni zadevi je pristojno slovensko sodišče na podlagi določila 5, 1. (a) Bruseljske uredbe I – v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji je lahko oseba s sedežem v državi članici tožena v drugi državi članici pred sodiščem po kraju izpolnitve predmetne obveznosti; navedeno velja tudi za izvršilne postopke. Obveznost na podlagi pogodbe med strankama, iz katere izvirajo verodostojne listine, je bila izpolnjena v Sloveniji. Upnik je namreč prodal dolžniku blago po INCOTERMS 2000 klavzuli DDU TRAIN. Ta klavzula pomeni, da je upnik prepustil prodano blago dolžniku, da ga je ta sam naložil na vlak. V skladu s pogodbenim dogovorom je torej bila obveznost upnika izpolnjena, ko je blago pripravil za prevzem v Sloveniji. Kje v Sloveniji je to bilo, niti ni pomembno za določitev pristojnosti slovenskega sodišča po pravilih prava EU. Samo nakladališče blaga je razvidno iz mednarodnih tovornih listov, ki jih upnik prilaga. Pristojnost slovenskega sodišča je upnik utemeljil že ob vložitvi izvršilnega predloga s posebnim spremnim dopisom ter v potrditev navedb iz dopisa priložil tudi ustrezne listine (račune), iz katerih je razviden kraj izpolnitve obveznosti. Kakšne posebne pisne pogodbe med strankama ni bilo. Naročilo je bilo podano ustno, prodajna pogodba je bila sklenjena s potrditvijo naročila – to je s samo prodajo in izstavitvijo računov. Že predloženi računi so torej odločilni dokumenti za presojo vprašanja mednarodne pristojnosti v tej zadevi in zadoščajo. Da je bila obveznost upnika izpolnjena, ko je blago pripravil na prevzem v Sloveniji, je razvidno tudi iz mednarodnih tovornih listov (CMR), ki jih upnik v podkrepitev svojih navedb prilaga pritožbi in sodišču predlaga, da jih v skladu s 337. členom ZPP upošteva, saj prilaganje navedenih listin v dosedanjem postopku v skladu s pravili izvršilnega prava ni predvideno, upniku pa mora biti omogočeno, da pristojnost slovenskega sodišča glede na izpodbijani sklep še dodatno utemelji. V nadaljevanju pojasnjuje, kateri mednarodni tovorni listi se nanašajo na katere račune. Po prejemu sklepa o izvršbi, ki bo moral biti dolžniku pravilno vročen po pravilih prava EU, da bo postal pravnomočen, ter po njegovi pravnomočnosti, bo upnik dosegel izvršitev pravnomočnega sklepa o izvršbi v Nemčiji bodisi v skladu z Bruseljsko uredbo I bodisi z Uredbo št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov. Po obeh navedenih primarnih virih prava EU ima upnik to možnost po tem, ko postane sklep o izvršbi, izdan s strani COVL, pravnomočen. V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj pravil prava EU ni upoštevalo, pač pa je svojo odločitev zmotno oprlo na določila ZMZPP, ki se v zadevah z EU elementom ne uporabi. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje zadeve, ko se je brez potrebe ukvarjalo z iskanjem podatkov v registru transakcijskih računov in z ugotavljanjem, ali ima dolžnik v Republiki Sloveniji premoženje. V tem smislu je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je v sklepu navajalo razloge za zavrženje izvršilnega predloga, ki so nejasni in med seboj v nasprotju ter se na njihovi podlagi sklep ne da preizkusiti. Sodišče je nadalje tudi napačno izračunalo pcto te izvršilne zadeve v glavi sklepa, ko je navedlo za besedama „zaradi izterjave“ znesek 17.675,20 EUR, pravilen znesek pa je 37.072,76 EUR (to je seštevek še odprtih glavnic po posameznih računih). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, dolžniku pa naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZIZ)).

V predmetni zadevi je upnik s sedežem v Republiki Sloveniji dne 16. 12. 2009 predlagal izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika s sedežem v Zvezni republiki Nemčiji, kot edino izvršilno sredstvo pa je predlagal izvršbo na denarna sredstva na računu pri organizaciji za plačilni promet, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji (Banka XXX). V dopisu, ki ga je priložil predlogu za izvršbo, je upnik pristojnost slovenskega sodišča utemeljil s sklicevanjem na 1. (a) točko 5. člena Bruseljske uredbe I - gre za pristojnost po kraju izpolnitve obveznosti, kajti izterjevana obveznost je bila po upnikovih navedbah izpolnjena v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje se je izreklo za nepristojno za odločanje in predlog za izvršbo zavrglo z utemeljitvijo, da je po določbi 63. člena ZMZPP slovensko sodišče izključno krajevno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije, dolžnik pa v Republiki Sloveniji po ugotovitvah sodišča nima nobenega premoženja.

Pritožbeni očitek, da so razlogi v izpodbijanem sklepu nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar se izpodbijani sklep ne da preizkusiti, je protispisen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo pravno podlago in dejstva, ki jih je štelo kot pomembna za svojo odločitev, zaključki sodišča pa med seboj tudi niso v nasprotju.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je v konkretnem primeru uporabilo določbe ZMZPP. V civilnih in gospodarskih zadevah, v katerih sta stranki osebi s prebivališčem ali sedežem v različnih državah članicah EU, se za določitev mednarodne pristojnosti ne uporabljajo določbe ZMZPP, temveč določbe Bruseljske uredbe I (prim. 4. člen ZMZPP). Po 1. 5. 2004, ko je Republika Slovenija postala članica EU, se Bruseljska uredba I neposredno uporablja tudi v Republiki Sloveniji in v celoti nadomešča domačo zakonodajo (ZMZPP).

Ni pa utemeljena nadaljnja pritožbena navedba, da je za določitev mednarodne pristojnosti v konkretnem primeru treba uporabiti 1. (a) točko 5. člena Bruseljske uredbe I (1). V konkretnem primeru namreč upnik dolžnika ni tožil, temveč je zoper njega vložil predlog za izvršbo, zato je za določitev mednarodne pristojnosti treba uporabiti določbo o izključni pristojnosti sodišča v 22. členu Bruseljske uredbe I (2). V 5. točki 22. člena Bruseljske uredbe I je določeno, da so v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb (ne glede na stalno prebivališče) izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila oz. bo izvršena. Glede na to, da je upnik v Republiki Sloveniji zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo (ne pa tožbo), bi bilo torej slovensko sodišče lahko pristojno za odločanje v tej zadevi po določbi 5. točke 22. člena Bruseljske uredbe I (ne pa po 1. (a) točki 5. člena iste uredbe). Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik dejansko ni predlagal, da se izvršba opravi v Republiki Sloveniji, zaradi česar (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) je izpodbijana odločitev pravilna.

Bruseljska uredba I ureja le mednarodno pristojnost, medtem ko za določitev krajevno pristojnega sodišča veljajo pravila domačega prava (3) – v konkretnem primeru pravila ZIZ, saj je bil predlagan izvršilni postopek. Po določbah ZIZ je krajevna pristojnost vezana na izvršilna sredstva in je izključna. (4) Po določbi tretjega odstavka 40. c člena ZIZ je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku na prvi stopnji krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe. Ker je v konkretnem primeru upnik zoper dolžnika, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji, predlagal le izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, se krajevna pristojnost sodišča, ki bo po pravnomočnosti vodilo izvršilni postopek in v njem odločalo, določi po območju, na katerem ima v Republiki Sloveniji sedež dolžnikov dolžnik – t.j. organizacija za plačilni promet, pri kateri so dolžnikova denarna sredstva (136. člen ZIZ v zvezi s 100. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je potemtakem pred odločitvijo o predlogu za izvršbo moralo opraviti poizvedbe o transakcijskih računih dolžnika pri Banki Slovenije, da bi ugotovilo, katero slovensko sodišče bo glede na predlagano izvršilno sredstvo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi vodilo izvršilni postopek in v njem odločalo (v skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZIZ mora sodišče v sklepu o izvršbi navesti tudi krajevno pristojno sodišče za opravo izvršbe).

Sodišče prve stopnje je po opravljenih poizvedbah ugotovilo, da dolžnik nima odprtega transakcijskega računa pri nobeni od organizacij za plačilni promet v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno v konkretnem primeru krajevne pristojnosti slovenskega sodišča, ki bo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi opravljalo izvršbo, ni mogoče določiti, kar pomeni, da predlagane izvršbe v Republiki Sloveniji ni mogoče opraviti. Sicer pa je tudi iz upnikovih navedb v predlogu za izvršbo in v pritožbi razvidno, da upnik kljub vložitvi predloga za izvršbo v Republiki Sloveniji dejansko sploh ne želi, da bi se tu opravila izvršba (v predlogu za izvršbo je upnik navedel št. računa pri banki, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji, poleg tega pa v sektorju 20 ni navedel nobenega sodišča, ki naj bi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi opravljalo izvršbo; v pritožbi pa upnik pojasnjuje, da bo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi dosegel izvršitev tega sklepa v Nemčiji). Sodišče prve stopnje se je tako po uradni dolžnosti upravičeno izreklo za nepristojno za odločanje o upnikovem predlogu za izvršbo in ta predlog zavrglo (tretji odstavek 18. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; prim. tudi 25. člen Bruseljske uredbe I – če naj se predlagana izvršba dejansko opravi v Zvezni republiki Nemčiji, je podana izključna pristojnost tamkajšnjega sodišča).

Kljub temu da je sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeni očitek glede napačne navedbe vrednosti izterjevane terjatve (pcto) je pritožbeno sodišče v svojem sklepu ustrezno upoštevalo, očitno pisno pomoto v uvodu izpodbijanega sklepa pa bo sodišče prve stopnje lahko popravilo z izdajo ustreznega popravnega sklepa (v skladu s prvim odstavkom 328. člena v zvezi s 332. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Po določbi 1. (a) točke 5. člena Bruseljske uredbe I je v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji oseba s stalnim prebivališčem oz. sedežem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici pred sodiščem po kraju izpolnitve obveznosti.

(2) Določbe o izključnih pristojnostih v 22. členu Bruseljske uredbe I se od določb o izključnih pristojnosti v ZMZPP v bistvenem ne razlikujejo (tako dr. Aleš Galič v: Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, letnik 2005, št. 6 (datum objave: 13. 10. 2005), str. 1118, 5. točka).

(3) Tako dr. Aleš Galič v: Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, letnik 2005, št. 6 (datum objave: 13. 10. 2005), str. 1118, 2. točka.

(4) Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 119/2004 z dne 16.12.2004 in I R 81/2006 z dne 14.09.2006.