Jedro

Kadar gre za skupno življenje partnerjev v družinski skupnosti z otroki, je treba sproti reševati vprašanja njihovega preživljanja, zato eden od partnerjev (po prenehanju njunega razmerja) od drugega ne more zahtevati povračila izdatkov za preživljanje otrok v preteklem obdobju (sodba II Ips 82/99).

Za opredelitev partnerske zveze kot družinske skupnosti (ta ni pravni institut) ni potrebno, da med staršema obstaja tudi zunajzakonska skupnost, kar je prvo sodišče pravilno upoštevalo in zato utemeljeno ni ugotavljalo obstoja elementov zunajzakonske skupnosti v odnosu med pravdnima strankama.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 5.060,00 EUR nadomesti z zneskom 5.610,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožnici 5.060,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2020 (I. točka). Kar je tožnica zahtevala več je zavrnilo (II. točka). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške (III. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sodbo v izpodbijanem delu ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da skupnega gospodinjstva pravdnih strank nikoli ni bilo. Napačen je zaključek prvega sodišča, da je med pravdnima strankama obstajala skupnost, ki jo je mogoče okvalificirati kot skupno gospodinjstvo. Prvo sodišče sploh ni ugotavljalo, kdaj in če je med pravdnima strankama nastala zunajzakonska življenjska skupnost. Napačne so tudi njegove ugotovitve o prenehanju zunajzakonske življenjske skupnosti pravdnih strank. Ugotovitev, da je tovrstna skupnost pravdnih strank trajala do jeseni 2018, je napačna in neskladna s trditvami toženca. Toženec je imel cel čas zveze s tožnico najeto sobo v stanovanju s sostanovalcem, kjer živi tudi sedaj. Neresnična je njegova izpovedba, da je imela tožnica ključe njegovega stanovanja. Hčerko je šel iskat v vrtec le nekajkrat v času bolniškega staleža. Napačna je ugotovitev, da je tožničin oče prepustil tožencu svoj avto. Napačne so tudi ugotovitve glede skupnega preživljanja dopusta. Nerazumen je zaključek sodišča, da stroški osebnega zobozdravnika za hčerko niso potreben strošek. Pravdni stranki si nista delili stroškov za hrano. Toženec ni dokazal, da je za hčerko kupil kakšne stvari. Tožničina volja nikoli ni bila, da s tožencem živita skupaj kot mož in žena. Za hčerko ni nikoli skrbel. Tožnica in toženec nista nikoli ustvarila zunajzakonske življenjske skupnosti. Toženec ni izkazal svojih stroškov preživljanja. Neizkazani so tudi stroški najemnine za njegovo stanovanje. Tožnica je z listinami dokazala mesečne izdatke za otroka, ki niso znašali zgolj 510,00 EUR. Zahtevane stroške toženec zmore brez škode za lastno preživljanje. Toženec od rojstva hčerke ni prispeval niti enega centa za njeno preživljanje. Napačna je tudi odločitev glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je med drugim ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v obdobju (vsaj) od rojstva hčerke ... 2016 do začetka jeseni 2018 v partnerski zvezi, da sta v tem času skupaj s hčerko prebivali v stanovanju, last tožničine matere, v okviru skupnega gospodinjstva, da so bili vsi trije več časa skupaj predvsem ob vikendih, ko so hodili tudi na izlete, da so skupaj preživljali tudi poletne dopuste, za njihovo organizacijo pa sta se izmenično angažirala oba, da sta v času njunega razmerja oba poskrbela za preživljanje hčerke oziroma stroške prehrane za družino, pri čemer je večji del teh izdatkov krila tožnica, da je toženec občasno kril tudi druge izdatke za hčerko, jo večkrat tudi sam ali pa skupaj s tožnico prevzemal v vrtcu, da je toženec imel ključe tega stanovanja ter posedoval osebno vozilo tožničinega očeta vse do maja 2020 (še po prenehanju njune partnerske zveze v jeseni 2018, v času njunega razmerja pa je tožnica prala tudi toženčeva oblačila) in da je odmera stroškov vrtca temeljila na dohodkih obeh pravdnih strank. Presodilo je, da sta pravdni stranki v svojem partnerskem razmerju oblikovali skupno gospodinjstvo, v okviru katerega sta sporazumno poskrbeli tudi za skupno preživljanje hčerke (tožnica od toženca ni nikoli zahtevala, da ji denarno prispeva za hčerkino preživljanje), zato se šteje, da je bila njuna preživninska obveznost izpolnjena in je povračilo stroškov preživljanja s strani enega starša drugemu izključeno.

6. Dokazna ocena prvega sodišča je celovita, skrbna in prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo zato sprejema kot pravilno ter se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe o naravi medsebojnega razmerja pravdnih strank v navedenem obdobju. Pravdni stranki sta s hčerko v tem času živeli v svojevrstni obliki družinske skupnosti, v kateri sta skrbeli za skupnega otroka, zato tožnica ne more uspešno uveljavljati verzijskega zahtevka za obdobje pred razhodom s tožencem. Kadar gre za skupno življenje partnerjev v družinski skupnosti z otroki, je treba sproti reševati vprašanja njihovega preživljanja, zato eden od partnerjev (po prenehanju njunega razmerja) od drugega ne more zahtevati povračila izdatkov za preživljanje otrok v preteklem obdobju (sodba II Ips 82/99).

7. Za opredelitev partnerske zveze kot družinske skupnosti (ta ni pravni institut) ni potrebno, da med staršema obstaja tudi zunajzakonska skupnost, kar je prvo sodišče pravilno upoštevalo in zato utemeljeno ni ugotavljalo obstoja elementov zunajzakonske skupnosti v odnosu med pravdnima strankama. Pritožba zato neutemeljeno graja, da prvo sodišče ni ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost, ter protispisno zatrjuje, da naj bi prvo sodišče ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank prenehala, saj takšnega zaključka prvo sodišče ni sprejelo. Ugotovilo je, da je partnersko razmerje prenehalo v jeseni 2018, ta čas kot trenutek razhoda s tožencem pa je zatrjevala tudi tožnica. Okoliščina, da je imel toženec v času zveze s tožnico najeto sobo na drugem naslovu, ne vpliva na pravilnost ugotovitve prvega sodišča, da sta pravdni stranki živeli v življenjski skupnosti s hčerko. Nepomembno je tudi vprašanje, ali je tudi tožnica imela ključ te sobe, saj pravdni stranki v njej nista živeli. V izjavi pred centrom za socialno delo (priloga B2) je tožnica tudi povedala, da je toženec v času njunega skupnega življenja prispeval za hrano, da so (s tožencem in hčerko) šli vsako leto skupaj na dopust ter da jima (njej in tožencu) je njen oče ponudil svoje vozilo, ko sta bila s tožencem še skupaj, ker sta delala dvoizmensko in sta (s tožencem) potrebovala dve vozili, zato so brez vsakega pomena drugačne pritožbene trditve, s katerimi tožnica zavrača ugotovitve prvega sodišča o skupnem življenju pravdnih strank.

8. Pritožbena kritika ocene otrokovih mesečnih potreb v višini 510,00 EUR je pavšalna in zato neupoštevna. Glede stroškov storitev zasebnega zobozdravnika je prvo sodišče obrazložilo, zakaj jih ni priznalo. Pritožbeno sodišče se z njegovimi razlogi strinja, pritožba pa tudi v tem delu ne ponuja nobenih argumentov, zakaj naj bi bilo stališče prvega sodišča zmotno. Prvo sodišče je obrazložilo, zakaj ocenjuje, da toženec za najem stanovanja (sobe) in stroške bivanja mesečno plačuje 200,00 EUR, zato je drugačna pritožbena trditev neutemeljena. Neupošteven je tudi pritožbeni očitek, da toženec teh stroškov ni izkazal z nobeno listino, saj ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil. V skladu z načelom proste presoje dokazov je prvo sodišče višino teh stroškov ocenilo na podlagi toženčeve izpovedbe. Pritožbeno sodišče se z njegovim zaključkom strinja, saj je življenjsko in izkustveno sprejemljiv. Pravilna je tudi odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti (v skladu s 193. členom Obligacijskega zakonika od 28. 10. 2020, ko je tožnica vložila verzijski zahtevek), saj tožnica v trditveni podlagi ni pojasnila, zakaj naj bi toženec dolgoval zakonske zamudne obresti od 24. 6. 2020 dalje.

9. Pritožba smiselno še zatrjuje, da bi toženec zmogel plačati več glede na svoje prejemke in stroške lastnega preživljanja. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da se je v obravnavanem obdobju z vsakodnevno skrbjo za otroka ukvarjala le tožnica, saj toženec s hčerko ni imel samostojnih stikov. Pravilna porazdelitev preživninskega bremena zato narekuje, da mora toženec namesto 45 % povrniti tožnici polovico mesečnih stroškov preživljanja hčerke, kar znaša mesečno 255,00 EUR (namesto 230,00 EUR), za 22 mesecev pa skupno 5.610,00 EUR (namesto 5.060,00 EUR).

10. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen in 358. člen ZPP).

11. Tožnica je s pritožbo uspela le v manjšem delu, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).