Jedro

Tožnik je državljan Republike Hrvaške. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je Republika Slovenija že s sprejetjem Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS dne 25. 6. 1991, omejila pridobivanje lastninske pravice osebam, ki nimajo slovenskega državljanstva. Enako tudi z Ustavo Republike Slovenije (68. člen s spremembami in dopolnitvami). Šele Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah (Ur. list RS, št. 61/2006), je hrvaškim državljanom omogočil pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, vendar le na podlagi pravnega posla, dedovanja ali odločbe državnega organa, ne pa tudi na podlagi zakona (torej tudi ne na podlagi priposestvovanja).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik solastnih deležev toženk na nepremičninah ..., vse k. o. X, zavrnilo pa tudi predlog za povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da toženki na tožbo nista odgovorili, zato bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo, s katero bi tožbenemu zahtevku ugodilo. Izpodbijano sodbo bi lahko izdalo le po opravljenem postopku. Zaključki sodišča prve stopnje, da gre za zahtevek po tretjem odstavku 3. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), so preuranjeni, najmanj pa zmotni in pravno zgrešeni. Tožnik je sporne nepremičnine kupil leta 1990. Res do 25. 6. 1991, ko je v veljavo stopil Ustavni zakon, še ni pridobil lastninske pravice na originaren način, jo je pa pridobil po 1. 7. 2013, ko so hrvaški državljani lahko pridobili lastninsko pravico, tudi na kmetijskih zemljiščih. Zato bi sodišče prve stopnje moralo odločati po stanju na dan izdaje sodbe, ne pa po stanju leta 2000, ko hrvaškim državljanom ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice. Na dan izdaje sodbe je bil tožnik v posesti nepremičnin že 24 let in je izpolnil vse pogoje za priznanje lastninske pravice s priposestvovanjem. To mu očitno priznavata tudi toženki, ki na tožbo nista odgovorili. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da priposestvovalna doba od 25. 6. 1991 do 1. 7. 2013 ni tekla. Ta je tekla, ne glede na Ustavni zakon in 68. člen Ustave RS. Tek dobe ni bil prekinjen, le pridobitev lastninske pravice je bila v tem obdobju omejena s kogentnimi predpisi. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, kar velja zlasti za točki 10 in 11 sodbe, saj gre očitno za prepis iz neke druge sodbe, pri čemer ta del utemeljuje ugoditev tožbenemu zahtevku.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v tožbi navedel, da je solastnik spornih nepremičnin do 2/5, toženki pa vsaka do 1/5. Leta 1990 je od toženk kupil njuna solastninska deleža in od takrat ju ima v dobroverni posesti. Kupoprodajna pogodba se je izgubila. Ker je hrvaški državljan, po osamosvojitvi Slovenije v letu 1991 prepisa ni mogel urediti, saj tujci lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji niso mogli pridobiti, ta ovira pa je odpadla z vstopom Republike Hrvaške v Evropsko unijo 1. 7. 2013. Ker ima od leta 1990 nepremičnine v dobroverni lastniški posesti, je lastninsko pravico pridobil na podlagi priposestvovanja v skladu z določbo drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

6. Toženki na tožbo nista odgovorili. Sodišče ni izdalo zamudne sodbe, saj je ocenilo, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in je v posledici tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna (čeprav iz nekoliko drugačnih materialnopravnih razlogov).

7. Tožnik zatrjuje, da ima v dobroverni posesti solastne deleže toženk od leta 1990, ko je od obeh kupil njima lastne deleže.(1) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi se v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), veljavnem v tem obdobju, priposestovalna doba iztekla že leta 2000. Posest je bila zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, dobroveren posestnik pa je bil tisti, ki je bil prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last (72. člen ZTLR). SPZ (v veljavi od 1. 1. 2003) pa v drugem odstavku 43. člena določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po poteku desetih let. Lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova (prvi odstavek 27. člena SPZ). Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ). Po SPZ je torej dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj bil v upravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice.

8. Tožnik je državljan Republike Hrvaške. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je Republika Slovenija že s sprejetjem Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS dne 25. 6. 1991, omejila pridobivanje lastninske pravice osebam, ki nimajo slovenskega državljanstva. Enako tudi z Ustavo Republike Slovenije (68. člen s spremembami in dopolnitvami). Šele Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah (Ur. list RS, št. 61/2006), je hrvaškim državljanom omogočil pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, vendar le na podlagi pravnega posla, dedovanja ali odločbe državnega organa, ne pa tudi na podlagi zakona (torej tudi ne na podlagi priposestvovanja). Sodišče prve stopnje tako pravilno ugotavlja, da državljani Republike Hrvaške od leta 1991 do vstopa te v EU s 1. 7. 2013, v Republiki Sloveniji niso mogli pridobiti lastninske pravice na nepremičninah na podlagi priposestvovanja. To pa pomeni, da tožnik v tem obdobju ni mogel biti prepričan, da so nepremičnine (v obsegu kot jih je posedoval izven svojega solastninskega deleža) njegova last, niti ni mogel misliti, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. V vsem tem obdobju torej njegova posest ni mogla biti dobroverna posest. Ta pa je predpostavka za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. V dobri veri je bil tako lahko le od leta 1990 do 25. 6. 1991 in po 1. 7. 2013, to pa je obdobje, ki za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini ne zadostuje.

9. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi torej utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja, in ker gre za neodpravljivo nesklepčnost, je potrebno tožbeni zahtevek že na tej podlagi zavrniti (četrti odstavek 318. člena ZPP).(2)

10. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je neutemeljen. Kot ugotavlja že pritožnik sam gre v obsegu sodbe v točkah 10 in 11 obrazložitve, za očitno pomoten prepis dela besedila iz druge sodbe, torej za očitno pisno pomoto, ki jo sodišče prve stopnje samo lahko kadarkoli odpravi (328. člen ZPP).

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodišču druge stopnje se glede na razloge odločitve, ni bilo potrebno opredeljevati do vprašanja, ali je v konkretnem primeru sploh možno priposestvovanje idealnega dela nepremičnine.

Op. št. (2): 2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP kot predpostavko za izdajo zamudne sodbe določa, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Test dovoljenosti razpolaganja poteka v dveh fazah. V prvi mora sodišče opraviti preizkus sklepčnosti – ugotoviti, ali iz dejstev, ki jih tožnik navaja v tožbi, sploh izhaja utemeljenost zahtevka. V drugi fazi pa je treba oceniti, ali razmerje, kot bi bilo urejeno z zamudno sodbo, morda ne nasprotuje prisilnim predpisom ali morali. Ni namreč izključeno, da zaradi nesklepčnosti tožbe sploh ne bo težav z nedovoljenim razpolaganjem (glej J. Zobec, komentar k 318. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba).