Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je obveznosti, ki jih je prevzela po kupoprodajni pogodbi tudi izpolnila, oziroma da banka ni prijavila terjatve v stečajnem postopku nad tožečo stranko zaradi kakšnega drugačnega dogovora tožene stranke z njo (česar le ta tudi ni trdila), se izkaže, da je tožena stranka prejela nepremičnine, ki so predmet izpodbijane pogodbe, ne da bi za to karkoli plačala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe po predlogu tožeče stranke z dne 08. 04. 2010 in odločilo: - da prodajna pogodba, sklenjena 24. 4. 2007 med K. d.o.o. (kot prodajalcem) in D. GmbH (kot kupcem), za nakup poslovnih prostorov v X. nadstropju poslovne zgradbe na naslovu L., kar predstavlja 36/1000 parc. št. 2128 in 2130/2, obe vpisani pri z.k. vl. št. ..., ter parc. št. 2127 in 2130, vpisani v vl. št. ..., k.o. X nima učinkov napram stečajni masi tožeče stranke; - da je vknjižba lastninske pravice na nepremičninah 36/1000 parc. št. 2128 in 2130/2 vse vpisano pri z.k., vložek št. ..., ter parc. št. 2127 in 2130 vpisani pri vl. št. ..., k.o. X, vpisanih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani na ime tožene stranke D. GmbH neveljavna; - da se izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na temelju navedene prodajne pogodbe z dne 24. 04. 2007 in vzpostavi zemljiškoknjižno stanje v zemljiškoknjižnem vložku št. ..., k.o. X glede nepremičnin parc. št. 2128 in 2130/2, ter vl. št. ..., k.o. X glede parc. št. 2127 in 2130, kakršno je bilo pred sprovedbo prodajne pogodbe z dne 24. 04. 2007, tako da se izbriše lastninska pravica na teh nepremičninah na ime in lastništvo tožene stranke D. GmbH in se hkrati vpišejo navedene nepremičnine na ime in lastništvo tožeče stranke K. d.o.o.; - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 7.278,33 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zamudnimi obrestmi v višini zakonske obrestne mere.

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Po vsebini pritožbe sodeč, se pritožuje tudi zoper sklep. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. Prav tako predlaga, da sodišče tožeči stranki naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo in druge vloge vročalo dr. J. T. na naslov D., nakar je dr. J. T. med postopkom (31. 10. 2008) opozoril, da on ni ne stranka, ne pooblaščenec v postopku ter da se na naslovu D. ne nahaja niti sedež niti poslovni naslov tožene stranke, niti kaj drugega, zaradi česar bi bilo potrebno tožbo vročiti toženi stranki na njen sedež v Avstriji (3. odstavek 139. člena ZPP).

Res je, da dr. J. T. v trenutku vročanja tožbe (30. 10. 2008) še ni bil pooblaščenec tožene stranke, temveč je, kot izhaja iz pooblastila (B1), to postal s 01. 12. 2008. Ker je torej pooblaščenec postal in sta skupaj z odvetnikom T. nato pravočasno odgovorila na tožbo, tudi če bi bila vročitev tožbe napačna, to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost postopka, saj toženi stranki zaradi tega ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

6. Prvostopenjsko sodišče je tožečo stranko pozvalo (s sklepom XI Pg 1016/2008 z dne 26. 08. 2008) k predložitvi overjenega prevoda tožbe z dne 13. 05. 2008, prilog k tožbi, sklepa sodišča z dne 26. 08. 2008 in opozorila toženi stranki ob vročitvi tožbe, v nemški jezik. Vendar pa je tožeča stranka na poziv odgovorila, z vlogo z dne 18. 09. 2008. Zato ni bilo razloga za postopanje sodišča po 2. odst. 146. a člena ZPP. Očitki pritožnika v tej smeri torej niso utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je med postopkom dopustilo spremembo tožbe, s čimer se pritožnik ne strinja. Navaja, da je tožeča stranka spremembo tožbenega zahtevka podala s pripravljalno vlogo 07. 04. 2010, to je skoraj 16. mesecev po začetku stečajnega postopka, kar je izven predvidenega zakonskega roka za izpodbijanje vpisa v zemljiško knjigo. Slednje ne drži. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) namreč ne predvideva več roka za vložitev izbrisne tožbe, saj gre za posebno vrsto stvarno pravnega zahtevka, ti pa niso zastarljivi, zaradi česar dejstvo začetka stečajnega postopka na uveljavitev izbrisa vknjižbe ne vpliva.

Prav tako ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka, češ da bi sodišče moralo o dovolitvi spremembe tožbe, ko toženec temu nasprotuje, izdati poseben sklep. Dejstvo, da poseben sklep ni bil izdan, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bilo toženi stranki omogočeno, da se pred izdajo sodbe izjavi o spremenjeni tožbi in ji torej ni bila odvzeta pravica do izjave. Poleg tega gre za privilegirano spremembo tožbe iz 186. člena ZPP, ko privolitev tožene stranke za spremembo tožbe niti ni potrebna. Tožeča stranka je namreč tožbo spremenila zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitve tožbe (vknjižba lastninske pravice tožene stranke na podlagi sporne prodajne pogodbe tekom pravdnega postopka).

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta izkazana tako objektivni kot tudi subjektivni element izpodbojnosti iz 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Tako je ugotovilo, da je imela sporna prodajna pogodba za posledico zmanjšanje premoženja tožeče stranke.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka trdila, da je z navedeno pogodbo prodala svoje edino nepremično premoženje in da je sklenitev prodajne pogodbe ter v njej dogovorjena kompenzacija kot način plačila kupnine tipičen primer nadomestne izpolnitve, ki je skladno s sodno prakso izpodbojen, saj ima za posledico oškodovanje upnikov (točka V. v povezavi s točko II. tožbe).

10. O nadomestni izpolnitvi govorimo, kadar upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Z vidika izpodbijanja bi v danem primeru to pomenilo, da sta pravdni stranki prodajno pogodbo za nakup nepremičnine sklenili zato, da sta s tem ustvarili denarno obveznost tožene stranke kot upnika in s tem pogoje za pobot s prej nastalo in dospelo denarno terjatvijo upnika nasproti stečajnemu dolžniku.

Tožena stranka je sicer trdila, da je družba K. d.o.o. (torej tožeča stranka) dne 2. oktobra 2000 sklenila z avstrijsko banko B. pogodbo za kredit v višini 218.018,50 EUR, da se je v okviru te pogodbe zavezala, da se bo vknjižila hipoteka za ta znesek tudi v zemljiški knjigi v vl. št. ... katastrska občina B. na 36/1000 idealnih deležev družbe K. d.o.o. ter da je prevzela solidarno odgovornost za kritje tega kredita napram B. Bank tudi družba D. GmbH, ki je skupaj z drugimi solidarnimi dolžniki pretežen del tega kredita poravnala, tako da se je dogovorjena hipoteka tudi zavarovala v korist in na ime D. GmbH. Pogodbeni stranki sta se še 20. 09. 2006 v predpogodbi dogovorili, da se bo nepremičnina prodala in kupila za neto ceno 250.000,00 EUR in da se bo ta kupnina tudi kompenzirala. Kupnina iz predpogodbe in glavne pogodbe v višini 300.000,00 EUR naj bi bila, glede na to, da je tožeča stranka leta 1997 kupila nepremičnino za bruto vrednost 332.952,00 EUR, tako popolnoma realna. S tem, da sta se kupnina na eni strani in pa obveznost prodajalca na drugi strani kompenzirali, pa ni bilo storjeno nobeno pravno dejanje, ki bi se lahko uspešno izpodbijalo.

11. Prvostopenjsko sodišče je presojalo navedene trditve tožene stranke in ugotovilo, da iz kreditne pogodbe (B9), sklenjene 06. 10. 2000 med tožečo stranko kot kreditojemalko in B. Bank kot kreditodajalcem, ne izhaja poroštvena zaveza tožene stranke, ter da tožena stranka tudi ni dokazala trditve, da bi namesto tožeče stranke banki karkoli plačala, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

12. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem dr. J. T., mag. G. M., stečajnih upraviteljev J. G. in Š. V. ter zaslišanja pravdnih strank. Trdi, da bi, v kolikor bi jih izvedlo, ugotovilo, da se je odplačalo posojilo pri B. Bank do vključno 1. januarja 2011 in da tožeča stranka tega posojila ni odplačala sama v pretežnem obsegu, temveč tretja oseba.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo, kdo, kdaj in na kakšen način naj bi odplačal navedeno posojilo. Glede na to, da listinskih dokazov o zatrjevanem plačilu ni predložila, zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da je bilo posojilo odplačano s strani tožene stranke in tretjih oseb, ne more uspeti. Ker pa je dokazovanje namenjeno potrjevanju zatrjevanih pravnoodločilnih dejstev, ki jih tožeča stranka ni konkretizirala, prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno izvajati dokaza z zaslišanjem prič in strank. Očitki pritožnika v tej smeri torej niso utemeljeni.

14. Tudi v kolikor bi tožena stranka izkazala, da je posojilo poravnala namesto tožeče stranke, zatrjevanemu pobotu terjatve tožene stranke s plačilom kupnine ne odvzema značaja izpodbojnosti.

15. Iz prodajne pogodbe z dne 24. 04. 2007, ki je predmet izpodbijanja, izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka v kompenzacijo s kupnino prevzela naslednje obveznosti prodajalca: - še ostali kredit s strani B. Bank, v višini 75.000,00 EUR, - hipoteko, vpisano v zemljiški knjigi v višini 175.000,00 EUR ter - se zavezala, da bo dosedanjim koristnikom poslovnih prostorov, torej odvetniškim pisarnam D. T. in dr. J. T. jun., poravnala njihove investicije v primeru izpraznitve poslovnih prostorov, ki jih do sedaj koristijo.

Tožena stranka je torej namesto plačila kupnine prevzela izpolnitev prej navedenih obveznosti prodajalca.

Izpolnitev se prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznosti nasproti njegovemu upniku (1. odst. 434. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Dolžnik na podlagi prevzema izpolnitve ni razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do upnika in upnik lahko kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja dolžnika. Med prevzemnikom in upnikom pa se ne ustvarja neposredno pravno razmerje in upnik nima pravice terjati izpolnitev od prevzemnika. V razmerju do upnika je še naprej zavezan samo dolžnik.

Upnik stečajnega dolžnika B. Bank torej na podlagi te pogodbe nima zahtevkov do tožene stranke. Tožeča stranka pa je prosta obveznosti plačila do banke, saj le ta v stečajnem postopku nad tožečo stranko do poteka roka za preizkus terjatev, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ni prijavila nobene terjatve do stečajnega dolžnika. Ker tožena stranka ni dokazala, da je obveznosti, ki jih je prevzela po kupoprodajni pogodbi tudi izpolnila, oziroma da banka ni prijavila terjatve v stečajnem postopku nad tožečo stranko zaradi kakšnega drugačnega dogovora tožene stranke z njo (česar le ta tudi ni trdila), se izkaže, da je tožena stranka prejela nepremičnine, ki so predmet izpodbijane pogodbe, ne da bi za to karkoli plačala.

16. To pa so elementi izpodbojnega dejanja po 126. čl. ZPPSL, ki je izpodbojno že, če je podan objektivni element izpodbojnosti, to je, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za neznatno plačilo.

17. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je podan tudi subjektivni pogoj izpodbijanja, pa je sicer pravilna. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi trditev tožeče stranke, da gre med pravdnima strankama za povezani družbi, ugotovilo, da med pravdnima strankama obstaja subjektivna povezava. Slednje je sicer napačno utemeljilo z ugotovitvijo, da sta dva od ustanoviteljev tožeče stranke tudi ustanovitelja tožene stranke, kar iz izpiska sodnega registra Okrožnega sodišča v Celovcu ne izhaja, temveč je pravilen zaključek, da je dr. J. T. ustanovitelj tožeče stranke in družbenik tožene stranke. Tožena stranka nasprotnega ni izkazala. Glede na navedeno je tožena stranka nedvomno vsaj morala vedeti, da je tožeča stranka v slabem ekonomsko finančnem stanju oziroma ni uspela dokazati, da glede na povezanost pravdnih strank tega ni mogla vedeti. Slednjega ne spremeni navedba pritožnika, da je sporno prodajno pogodbo podpisala mag. Š. F. T., saj jo je le ta podpisala v imenu tožene stranke kot njena zastopnica. Zato dejstvo, kdo je podpisnik pogodbe, ni bistveno za odločitev.

18. Ker hipotekarni upnik terjatve in ločitvene pravice v stečajnem postopku ni prijavil (ob začetku stečajnega postopka pa je bila kot lastnik spornih nepremičnin v zemljiški knjigi vpisana še tožeča stranka), niso odločilnega pomena trditve tožene, da bi bil (v kolikor bi terjatev prijavil), izplačan izključno on, ter da ostali upniki ne bi prejeli ničesar iz kupnine za nepremičnino.

19. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je napačno bralo kreditno pogodbo glede odplačila posojila in napačno ugotovilo, da se posojilo odplačuje mesečno in ne četrtletno, zaradi česar naj bi bil kredit odplačan že leta 2004, vendar pa slednje za odločitev, glede na gornje ugotovitve, ni bistvenega pomena.

20. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlago prvostopenjskega sodišča glede pomena učinkov vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo za predmetni postopek in se ji pridružuje.

21. Za opravo pobota po 117. členu ZPPSL v danem primeru niso bili podani pogoji, kot to zmotno meni pritožnik, saj je za izpodbijanje pomembno, na kakšen način sta pravdni stranki ustvarili pogoje za pobot. 22. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Prvostopenjsko sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl ZPP).

23. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

24. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP).

25. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).