Jedro

Predmet izpodbijanega akta je odločitev o zavrženju tožnikove pritožbe zoper odločitev o odobritvi BPP njegovi bivši ženi. Tožnik zato tožbe zoper izpodbijani sklep ne more utemeljiti z razlogi, ki se nanašajo na oporekanje odločitvi o odobritvi BPP. Ne gre torej za to, da bi tožnik s pritožbo uspel, če bi dokazal resničnost dejstev, ki jih je navajal v pritožbi in v svojih prejšnjih vlogah, temveč za to, da pritožba zoper odločitev o BPP ni mogoča. Zgolj nezadovoljstvo z zavrženjem njegove pritožbe pa ne more utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti take odločitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odločbo št. Bpp 167/2010 z dne 17. 3. 2010 o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilki A.A. Iz obrazložitve je razvidno, da je organ tožnikovo pritožbo zavrgel, ker zoper odločbe pristojnega organa BPP v skladu s četrtim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni pritožbe, hkrati pa je pojasnil, da tožnik ni bil stranka v postopku, saj ni prosilec za BPP niti ne zastopa interese državnega pravobranilstva. V nadaljevanju opisuje, da je tožnik vložil več neuspešnih pobud za (ponovno) ugotavljanje dejanskega stanja finančnega kriterija prosilke za BPP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre v obravnavani zadevi za BPP, ki naj bi bila neupravičeno dodeljena njegovi bivši ženi. Organ za BPP naj ne bi upošteval vrednosti polovice hiše in njene dejavnosti, hkrati pa naj bi napačno ugotovil, da ni zaposlena. Sklicuje se na stališče državne pravobranilke in na sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 607/2006 z dne 11. 5. 2006, da je treba premoženjsko stanje preverjati tudi v primerih, ko že iz vloge prosilca izhaja, da ima neko premoženje. V nadaljevanju navaja razloge, s katerimi utemeljuje, da prosilka ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih za izdajo izpodbijanega sklepa. Dodaja še, da bi bila pritožba, tudi če bi se smiselno štela kot tožba v upravnem sporu, nedovoljena, ker tožnik nima te pravice in ker je prepozna. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, hkrati pa pojasnjuje, da je po uradni dolžnosti sprožen postopek preverjanja po 41. členu ZBPP, ali je prosilka še vedno upravičena do BPP.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi, s katerimi je upravni organ utemeljil, da tožnikova pritožba ni dovoljena. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa dodaja: Predmet izpodbijanega akta je odločitev o zavrženju tožnikove pritožbe zoper odločitev o odobritvi BPP njegovi bivši ženi. Tožnik zato tožbe zoper izpodbijani sklep ne more utemeljiti z razlogi, ki se nanašajo na oporekanje odločitvi o odobritvi BPP. Ne gre torej za to, da bi tožnik s pritožbo uspel, če bi dokazal resničnost dejstev, ki jih je navajal v pritožbi in v svojih prejšnjih vlogah, temveč za to, da pritožba zoper odločitev o BPP ni mogoča. Zgolj nezadovoljstvo z zavrženjem njegove pritožbe pa ne more utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti take odločitve.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in utemeljen na zakonu.