Jedro

Tožeča stranka v primeru umika tožbe, ki je posledica izpolnitve zahtevka, toženi stranki ni dolžna povrniti pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem stroškovnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo nematerialne škode 4.172,92 EUR s pripadki in za plačilo materialne škode 92,72 EUR s pripadki ter razsodilo, da je dolžna toženka tožnici plačati odškodnino v znesku 32,46 EUR s pripadki in 661,05 EUR pravdnih stroškov s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

Pritožuje se tožena stranka zoper odločitev o stroških postopka iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil uspeh tožnice od trenutka, ko so plačali nesporni del odškodnine, le 1,9 %, torej minimalen. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti 3. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, v nadaljevanju ZPP) in tožnici naložiti, da povrne vse stroške postopka. Vsi bistveni stroški postopka so nastali po nakazilu nespornega dela odškodnine. Poleg tega je tožeča stranka očitno po nepotrebnem povzročala stroške s tem, ko je predlagala dopolnitev mnenj šele na narokih, vlagala v spis vedno novo zdravstveno dokumentacijo, in ker zadeva ni bila zaključena zato, ker je tožnica navedla, da bo plačala predujem za dopolnitev izvedenskega mnenja, pa ga potem ni plačala. Če pa bi prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo 2. odstavek 154. člena ZPP, bi odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Če pa pritožbeno sodišče meni, da uporaba 3. odstavka 154. člena oziroma pravilna uporaba 2. odstavka 154. člena ZPP ne bi bila ustrezna, podredno uveljavlja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče za vse stroške tožnice, ki so nastali po nakazilu nespornega dela odškodnine, upoštevati le 1,9 % uspeh oziroma v tem delu celo uporabiti določbo 3. odstavka 154. člena ZPP (tako npr. sklep višjega sodišča II Cp 3948/2008). Neutemeljeno je sodišče tožnici priznalo tudi stroške za sestavo odškodninskega zahtevka v višini 500,00 točk, ker je bil odškodninski zahtevek sestavljen za tri stranke skupaj in so bili stroški za sestavo odškodninskega zahtevka pooblaščencu priznani že v okviru pravdnega postopka tožničine hčerke. Zato bi sodišče v tem postopku lahko priznalo le 10 % od omenjene postavke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po ugoditvi pritožbi spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da ob uporabi ustrezne pravne norme tožnici naloži v plačilo pravdne stroške toženke, podredno pa, da odločitev o stroških razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje odločanje.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pri izračunu stroškov postopka je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 154. člena ZPP. Skladno z njimi je za izračun stroškov postopka odločilen kriterij uspeha v pravdi. V obrazložitvi odločitve o stroških postopka je sicer prvostopenjsko sodišče zapisalo, da temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP. Vendar gre za očitno pomoto v zapisu odstavka člena, saj iz vsebine obrazložitve jasno izhaja, da je dejansko uporabilo 2. odstavek 154. člena. Pravdne stroške je namreč izračunalo ob upoštevanju % uspeha strank v postopku. Ker sta obe stranki v postopku delno uspeli, je tak način razsoje o stroških materialnopravno pravilen.

Tožba je bila v tej zadevi vložena leta 1999, tožena stranka pa je tekom postopka, in sicer šele 6.6.2007 plačala nesporni del odškodnine - glavnico v višini 2.086,46 EUR in zakonske zamudne obresti. Tožeča stranka je zatem tožbo za znesek plačane glavnice umaknila. Čeprav se prvo sodišče ni sklicevalo na 158. člen ZPP, ki določa pravila za izračun stroškov postopka v primeru umika tožbe, pa ga je dejansko uporabilo, in to pravilno. Skladno s 1. odstavkom navedenega člena tožeča stranka v primeru umika tožbe, ki je posledica izpolnitve zahtevka, toženi stranki ni dolžna povrniti pravdnih stroškov. Tožnica pa je tožbo umaknila potem, ko je tožena stranka izplačala nesporni del zahtevane odškodnine. Zato je odločitev prvega sodišča, da znesek 2.086,46 EUR pri izračunu uspeha v pravdi upošteva kot uspeh tožnice, materialnopravno pravilna.

V konkretnem primeru je torej pri izračunu uspeha v pravdi potrebno izhajati iz razmerja med zahtevano odškodnino (5.967,28 EUR) in odškodnino, ki tožnici gre, to je dosojeno in tekom pravde izplačano odškodnino (skupaj 2.118,92 EUR). Za izračun stroškov postopka po fazah postopka, kot se zavzema pritožba, pa v obravnavanem primeru, ko odškodninska odgovornost tožene stranke (temelj) ni bila sporna, ni zakonske podlage (prim. npr. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 940/2009). Izračun prvega sodišča o % uspeha tožnice v pravdi je torej pravilen. Ob več kot 35 % uspehu tožnice pa ni pogojev za uporabo 3. odstavka 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče še pripominja, da odločbe, na katero se sklicuje pritožba, ni v računalniški bazi IESP, pa tudi na drug način je pritožbeno sodišče ni moglo pridobiti, saj je v pritožbi navedena le opr. št. odločbe, ne pa katero višje sodišče naj bi jo izdalo. Zato ni preverljivo, ali iz nje res izhaja to, kar trdi pritožba. Sicer pa posamezna odločba višjega sodišča še ni argument za ustaljeno sodno prakso.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnica povzročila nepotrebne stroške. Tožnica je zdravstveno dokumentacijo v spis vložila, ko je za to imela možnost. V kasnejših fazah postopka je v spis vložila na podlagi dodatnih oziroma novih zdravniških pregledih pridobljeno dokumentacijo, kar je z vidika procesnih predpisov dopustno. Zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja se je nanašala na del tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica umaknila (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), in se je pri izračunu uspeha v pravdi ta del zahtevka štel kot uspeh tožene stranke. Zato neplačilo predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja pri odmeri pravdnih stroškov ni šlo v škodo pritožnice.

Da naj bi bili odvetniški stroški za odškodninski zahtevek, ki je bil poslan toženi stranki pred pravdo, že priznani v drugem postopku, je tožena stranka prvič zatrdila šele v pritožbi. Ker se tekom postopka na prvi stopnji to vprašanje ni obravnavalo, saj za razsojo o glavni stvari ni bilo odločilno, bi glede na določila 337. člena ZPP sicer lahko šlo za upoštevno pritožbeno novoto. Vendar pa bi morala za uspeh s pritožbeno trditvijo tožena stranka dokazati njeno utemeljenost. Temu ni zadostila, saj v spisu ni prav nikakršnega dokaza, da naj bi bili v tem postopku priznani stroški, priznani že tudi v drugem postopku.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, ob uradnem preizkusu izpodbijane odločitve pa višje sodišče tudi ni našlo upoštevnih kršitev, je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP: tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.