Jedro

Tožnik, ki je bil v času po plebiscitu in v času, ko je zaprosil za državljanstvo RS, ca 7 mesecev odsoten iz teritorija RS, ker naj bi koristil podaljšani dopust, ne izpolnjuje pogoja "dejanskega prebivanja v RS" po določbi 1. odstavka 40. člena ZDRS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker je bil ta v času od 3.3.1992 do sredine meseca septembra 1992 odsoten iz Republike Slovenije (cca 7 mesecev). Ker torej ni ves čas živel v Republiki Sloveniji, tožnik ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS).

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje ter si zmotno razlagala določbo 40. člena ZDRS. Tožnik je v času plebiscita imel prijavljeno stalno prebivališče in je tudi dejansko stanoval in živel znotraj meja Republike Slovenije. Prav tako je dejansko tudi živel še naprej in še vedno živi pri svojem očetu v Republiki Sloveniji. Zaposlen je bil pri svojem očetu, ki ima obrt. Zaradi pomanjkanja dela pa je obrtnik I.R. svojega sina, to je tožnika, poslal na dopust k svojemu znancu v Poreč, kjer je tožnik tudi priložnostno delal, nikakor pa ni bil tam stalno zaposlen. Tožnik je bil tudi vse do 15.6.1992, ko mu je delovno razmerje pri njegovemu očetu tudi dejansko prenehalo, prijavljen pri SPIZU. Po prenehanju delovnega razmerja pa je po dogovoru s svojim očetom nadaljeval dopust do septembra meseca, ko se je ponovno vrnil k očetu. V času, ko se je tožnik nahajal na podaljšanem dopustu v Poreču, je pristojni upravni organ izdal odločbo, s katero je tožniku priznal državljanstvo Republike Slovenije. Ker pa tožnik ni pravočasno dvignil odločbe, očetu pa je upravni organ ni hotel vročiti, je prav zaradi te nevročitve odločbe, tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Tožena stranka je napačno ugotovila dejansko stanje in nanjo tudi oprla svojo odločitev, saj je šlo v konkretnem primeru le za dopust, nikakor pa ne za daljšo odsotnost oziroma za dejstvo , da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Zato je odločba nezakonita in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena ZDRS, po katerem državljan druge republike (nekdanje SFRJ) pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. V tem primeru tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ker je bil v času od 3.3.1992 do sredine meseca septembra 1992 odsoten iz Republike Slovenije, torej v času od plebiscita pa do izdaje odločbe, dejansko 7 mesecev ni živel v Republiki Sloveniji. Vsebina pogoja "in tukaj tudi dejansko živi" v zakonu ni določneje opredeljena. Zato jo je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine, ki jih upravni organ v upravnem postopku ugotovi. V tem primeru je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik v obdobju po plebiscitu cca 7 mesecev odsoten iz Republike Slovenije, kar tožnik ne zanika. Trdi le, da je bil v tem času na dopustu v Poreču, kjer je tudi priložnostno delal in to ne more pomeniti, da dejansko ni živel v Republiki Sloveniji. Sodišče pripominja, da sta v tem primeru odločujoča predvsem čas v katerem je bil tožnik odsoten iz Republike Slovenije in seveda dolžina te odsotnosti. Pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena ZDS pomeni izjemo od rednih načinov pridobitve državljanstva Republike Slovenije, pri čemer je ob uzakonitvi te določbe zakonodajalec upošteval zatečeno dejansko stanje v Republiki Sloveniji ob plebiscitu in je zato dal državljanom drugih republik tedanje SFRJ možnost, da pod lažjimi pogoji pridobijo državljanstvo Republike Slovenije. Seveda, pa je ob uzakonitvi pogoja, "da oseba, ki prosi za državljanstvo po tej določbi dejansko tudi živi v Republiki Sloveniji", država od prosilcev za državljanstvo po tej določbi pričakovala, da bodo ti v obdobju po plebiscitu, ki je bilo zanjo vsekakor kritično obdobje, dejansko, brez daljših prekinitev zaradi okoliščin na njihovi strani, ves čas živeli na njenem teritoriju in ji s tem tudi izkazali svojo lojalnost. Tožnik, ki pa je prav v tem času, torej v času po plebiscitu in v času, ko je zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije, živel cca 7 mesecev izven območja Republike Slovenije, tega pogoja, po mnenju sodišča, ni izpolnil. Take odsotnosti vsekakor ni mogoče opravičiti z besedo dopust, še posebej ob dejstvu, ki ga priznava tudi tožnik, da je bil v času svojega dopusta ves čas tudi priložnostno zaposlen. Iz navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in odločila v skladu z določbo materialnega zakona.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).