Jedro

Glede na priporočilo izvedencev o čim pogostejših stikih je v največjo otrokovo korist, da potekajo stiki mladoletnega otroka z očetom (poleg stikov med tednom) tudi vsako drugo soboto ali nedeljo, torej dvakrat na mesec.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stikih delno spremeni tako, da preživi mld. G. K. pri očetu A. D. vsako drugo soboto ali nedeljo v času od 12. do 18. ure.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17.11.2004 razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, dne 16.8.2002 roj. mld. sina pravdnih strank G. K. D. zaupalo v vzgojo in varstvo materi ter tožencu naložilo plačilo zapadle preživnine za otroka v znesku 668.549 SIT in plačevanje preživnine od 1.12.2004 dalje po 35.000 SIT mesečno. Glede stikov med očetom A. D. in mld. sinom G. K. je odločilo, da potekajo od ponedeljka do petka vsakodnevno po 4 ure, če pa je v tem času toženec na delu, je otrok v varstvu pri tožničini oziroma toženčevi materi v skladu z medsebojnim dogovorom pravdnih strank. Stiki so določeni tudi vsako tretjo soboto ali nedeljo v času od 12. do 18. ure.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Izpodbija odločitev o dodelitvi mld. otroka tožnici, o prisojeni preživnini in o stikih ter uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in novo sojenje, podrejeno pa spremembo odločitve o stikih.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 16/99-2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki. Ta je v odgovoru na revizijo navedla, da so revizijske trditve neutemeljene in je predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je delno utemeljena glede odločitve o stikih, neutemeljena pa je glede odločitve o varstvu in vzgoji mld. otroka in o preživnini.

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/76-16/2004), Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP, Uradni list SFRJ, št. 15/90 in Uradni list RS, št. 35/92) ter Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, Uradni list RS, št. 26/99). Navedeni pravni akti narekujejo posebno skrb za otroke in upoštevanje otrokove koristi kot glavnega vodila v vseh postopkih v zvezi z otroki. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so odločitve nižjih sodišč in utemeljitve odločitev v okvirjih naštetih temeljih pravnih aktov ter so v skladu z dejanskimi ugotovitvami, ki izhajajo iz skrbno opravljenega dokaznega postopka.

Toženčeve revizijske trditve proti odločitvi o dodelitvi mld. G. K. v varstvo in vzgojo materi se omejujejo izključno na okoliščino, češ da sodišče ni ugotavljalo življenjskih oziroma bivanjskih razmer tožnice in s tem mld. otroka, zaradi česar ni ugotovilo, da so te razmere neprimerne, kakor je zatrjeval toženec med postopkom. O teh razmerah naj ne bi bilo ustreznih obrazložitev v sodbah, tožencu pa naj bi bile kršene najosnovnejše pravice do enakopravnosti in kontradiktornosti, ker ni imel možnosti, da bi dokazal svoje trditve. Revizijsko sodišče glede obširnih revizijskih trditev toženca v opisani smeri ugotavlja, da se pretežno nanašajo na dejansko stanje in da so zato glede na tretji odstavek 370. člena ZPP neupoštevne, zaradi česar na take trditve ne bo odgovarjalo. Kolikor pa toženec trditve o pomanjkljivih dejanskih ugotovitvah prikazuje kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je treba take trditve zavrniti, saj imata sodbi nižjih sodišč razloge o odločilnih dejstvih, vključno z odgovori pritožbenega sodišča na tiste pritožbene trditve, ki so odgovor glede na svojo pomembnost zaslužile.

Toženec trdi, da niso bile upoštevane njegove pripombe na bivanjske razmere tožnice mld. otroka in da ni imel možnosti, da bi dokazal svoje trditve, kar naj bi pomenilo kršenje njegovih najosnovnejših procesnih pravic. Te trditve ne držijo. Z obravnavanjem bivanjskih razmer se je ukvarjalo prvostopenjsko sodišče in v zvezi s tem v sodbi navedlo ustrezne razloge, na toženčeve pritožbene trditve o istih okoliščinah pa je pritožbeno sodišče obširno odgovorilo na peti strani svoje sodbe. Nikakor ne drži, da so bili njegovi ugovori in zahteve zavrnjeni brez obrazložitve. Pri tem naj bo poudarjeno, kaj je toženec sploh prikazoval kot neprimerno bivanjsko okolje: trdil je, da se tožničina mati in njen izvenzakonski partner ne razumeta najbolje in je zaradi tega neprestano kreganje in kričanje v hiši (list. št. 95). Nižji sodišči sta ugotovili, da živi tožnica skupaj z mld. otrokom v skupnem gospodinjstvu s svojo babico, ne pa tudi s svojo materjo in očimom, ki živita v drugem delu hiše. Na podlagi spisov Centra za socialno delo N. in izvida sodne izvedenke klinične psihologinje M. G. V. sta nižji sodišči ugotovili, da v tožničini družini ni nikakršnih kritičnih razmer. Zato sta sodišči zavrnili predlog za zaslišanje dveh prič, toženčevih sodelavcev, ki naj bi nekaj slišala od tožničine matere, in pa predlog za ogled. Ti dokazi so bili predlagani z vidika določanja stikov (list. št. 128). Argumentirana zavrnitev predlaganih dokazov in pa argumentirana zavrnitev toženčevih pripomb ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka. Tovrstni revizijski očitki so zato neutemeljeni, kar velja tudi glede upoštevanja mnenja centra za socialno delo. Tudi mnenje takega centra (tretji odstavek 105. člena ZZZDR) je lahko relevanten dokaz in se upošteva v okviru proste presoje dokazov. Revizijska trditev, da je mnenje neverodstojno pa pomeni nedovoljen poseg na področje dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da toženec s trditvami o neustreznih bivanjskih razmerah izpodbija manj pomembni segment izmed vseh okoliščin, ki jih je bilo treba presojati pri ugotavljanju, pri katerem od staršev bo po njuni razvezi zagotovljena največja otrokova korist. Kot je bilo že navedeno, je to izpodbijanje neutemeljeno. Po drugi strani pa je ugotovljeno, da sta oba starša primerna roditelja, da je otrok ob sojenju star dve leti in tri mesece in da ga mati še doji. Otrok je v občutljivem razvojnem obdobju, ko je vez s primarnim objektom, to je materjo, še zelo pomembna in intenzivna. Kvalitetna čustvena navezava, trdnost in sigurnost te navezave, pomeni za otroka temelj za kasnejše odnose in zdrav osebnostni razvoj. Zaradi vsega tega je trenutno pomembnejša materina vloga. Upoštevaje te odločilne ugotovitve in ocene, je po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev nižjih sodišč, ki sta na podlagi 78. člena ZZZDR mld. G. K. D. zaupali v vzgojo in varstvo materi tožnici.

Toženec v reviziji izpodbija tudi odločitev o višini preživnine za mld. otroka. Pretežen del teh trditev govori o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, kar je v reviziji nedopustno. Nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja predstavljajo trditve, da ni ugotovljena višina tožničinih dohodkov, da je pri ugotovitvi o otrokovih potrebah upoštevana nenormalno velika uporaba plenic in da pri otrokovih potrebah ni upoštevano, da ima otrok pri tožencu 1/3 mesečne prehrane. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev nižjih sodišč, da znašajo otrokove mesečne potrebe 48.000 do 50.000 SIT. Dejstvi sta tudi toženčev povprečni mesečni dohodek 226.131 SIT in tožničina plača 86.000 SIT mesečno, ki jo tožnica prejema za polovičen delovni čas do tretjega leta otrokove starosti. Neutemeljen pa je toženčev revizijski očitek, da nižji sodišči nista odgovorili na njegove trditve, da tožnica prejema poleg plače tudi nadomestilo osebnega dohodka za preostalo polovico delovnega časa. Na tako trditev je sodišče druge stopnje pojasnilo, da tožnica ne prejema nobenega nadomestila pač pa ji Republika Slovenija plačuje prispevke za socialno varnost za sorazmerni del plače, kar je skladno z 48. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Uradni list RS, št. 97/2001-76/2003). Odločitev o preživnini v znesku 35.000 SIT mesečno torej ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Glede na določbe 129. in 129. a člena ZZZDR ter že navedene dejanske ugotovitve pa je odločitev o višini preživnine tudi materialnopravno pravilna.

Toženec v reviziji delno izpodbija tudi odločitev o stikih. V sodbah sodišč prve in druge stopnje je odločeno, da potekajo stiki med otrokom in očetom A. D. vsak dan od ponedeljka do petka po 4 ure dnevno in vsako tretjo soboto ali nedeljo od 12. do 18. ure. Toženec nasprotuje le odločitvi o stikih čez vikend. Meni, da bi morali biti določeni vsak drugi vikend.

V tem delu je toženčevi reviziji pritrditi. Po prvem odstavku 106. člena ZZZDR ima mld. otrok, če starša ne živita skupaj, pravico do stikov z obema, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi. V skladu z navedenim je bilo odločeno o otrokovih vsakodnevnih stikih z očetom, kar ni sporno. Sporni pa so stiki ob vikendih. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je bilo priporočilo sodnih izvedenk, naj bo stikov otroka z očetom čim več, čeprav sedaj še za krajši čas in ne čez noč. S tega vidika pa ni pravilna odločitev nižjih sodišč, da otrok preživlja z očetom samo vsako tretjo soboto ali nedeljo. Pomembno je, da otrok ohrani občutek navezanosti in medsebojne pripadnosti tudi z roditeljem, pri katerem ne živi in ker ni dvoma, da so stiki ob vikendu lahko bistveno kvalitetnejši, kot stiki med tednom, revizijsko sodišče glede na priporočilo o čim pogostejših stikih sodi, da je v največjo otrokovo korist, da potekajo stiki mld. G. K. z očetom vsako drugo soboto ali nedeljo v času od 12. do 18. ure, torej dvakrat na mesec. Pravilna uporaba 106. člena ZZZDR zato narekuje revizijskemu sodišču tako delno spremembo sodb nižjih sodišč, ki ima podlago v prvem odstavku 380. člena ZPP. V ostalem pa je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

Ker revizija zoper odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena, kar priznava revident sam, revizijsko sodišče na revizijske navedbe v zvezi s stroški ne odgovarja.