Jedro

Določba o obvezni notifikaciji odjemalca toplotne energije o prekinitvi odjema v primeru pavšalnega ugotavljanja obračunavanja dobavljenih količin toplotne energije, ni nična. Dejansko podlago za zavrnitev uporabe določil iz splošnih pogojev, mora stranka navesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Pritožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stanke tako, da je v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. III Ig 1649794 z dne 12.9.1994, zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi na plačilo zneska 356.901,17 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.1993 do plačila ter toženo stranko obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 19.069,50 SIT. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 338. čl. ZPP (pravilno: 1. odst. 353. čl. ZPP/77) in predlagala ugoditev pritožbi ter razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločilo na podlagi določb starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ker je bila izpodbijana odločba izdana pred uveljavitvijo novega Zakona o pradnem postopku (1. odst. 498. čl. ZPP/99). Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, nato pa o zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Svoje ugotovitve in odločitev je zelo izčrpno, jasno in pravilno obrazložilo. S stališči, izraženimi v obrazložitvi prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi trditvami k razlogom napadene sodbe dodaja: Ni mogoče pritrditi očitku pritožnika, da prvostopno sodišče izjav z dne 15.3. in 22.3.1995 (prilogi B 22 in B 23) ni ustrezno dokazno ocenilo. Ne glede na to, ali se nanašata na sporno obdobje ali ne, je bistvenega pomena dejstvo, da sta sestavljeni v času teka postopka pred sodiščem prve stopnje in ju je za potrebe pravde tožena stranka tudi predložila dne 14.4.1999 (pripravljalna vloga na redni št. 8 spisa). Kot takšni, sestavljeni in tožeči stranki po sodišču vročeni tekom spora, ne moreta nadomestiti zanj bistvene okoliščine, to je, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, opuščene notifikacije o prekinitvi odjema toplotne energije v skladu z določilom 40. čl. Pogojev za dobavo in odjem toplotne energije iz vročevodnega omrežja ljubljanskih občin v upravljanju javnih Javnega podjetja Energetika Ljubljana, kot sestavnim delom pogodbe med pravdnima strankama (točka 3.1. pogodbe št. 160/93-177 z dne 10.2.1993 - priloga A 2 v zvezi s 142. členom ZOR). Prav zato je sodišče prve stopnje ob skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj povsem korektno odreklo dokazno moč obema izjavama (8. čl. ZPP/77). Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabljene splošne pogoje v delu, ki se nanašajo na učinke odjemalčeve notifikacije bodisi spoznati kot nične, ali pa odreči njihovo uporabo, je nedovoljena pritožbena novota (glej 1. odst. 496.a čl. ZPP/77). Tožena stranka namreč dejanske podlage za uporabo 143. čl. ZOR ni zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Materialnopravno pa glede določbe 40. čl. uporabljenih splošnih pogojev sodšče prve stopnje ni imelo nikakršnega razloga za ugotovitev njene ničnosti po uradni dolžnosti (primerjaj 1. odst. 109. čl. ZOR). Iz podatkov v spisu in dokazni listin (račun št. 356152 - priloga A 1 in pogodba med pravdnima strankama - priloga A 2) je razvidno, da je šlo v konkretnem primeru za pavšalno ugotavljanje in obračunavanje dobavljenih količin toplotne energije, kar pomeni, da tožeča stranka, kot dobavitelj, brez predpisanega obvestila tožene stranke, kot odjemalca, ni mogla slediti dejanski količini dobavljene (porabljene) toplotne energije v kritičnem času. Prav zato je tudi bilo osnovno vprašanje predmetnega spora prav to, ki si ga je zastavilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek na peti strani izpodbijane sodbe) in ne vprašanje dejanske dobave, kakor zmotno meni pritožba. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev odločb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba z razlogi v tej odločbi pritožbo zavrniti in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77). Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77).