Jedro

Po četrtem odstavku 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških postopka odloči le po temelju - katera stranka in v kakšnem deležu jih krije. V tem primeru izda sklep o višini stroškov po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Tak sklep ni samostojen izvršilni naslov, saj je vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. To pomeni, da mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi:

"Stroški tožeče stranke, ki jih je na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 599/2022 z dne 28. 2. 2024, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1488/2024 z dne 19. 12. 2025, dolžna plačati tožena stranka, se odmerijo na 9.744,03 EUR. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti znaša 15 dni. V primeru zamude bo tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

V preostalem delu se pritožba zavrne.

II.Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je sodba II P 599/2022, ki jo je izdalo 28. 2. 2024, z idajo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1488/2024 postala 19. 12. 2025 pravnomočna, na podlagi četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sklepa povrniti pravdne stroške v višini 10.668,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Pritožuje se tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Meni, da je izrek sklepa napačen, saj bi moralo sodišče stroške tožeče stranke le odmeriti in ne ponovno naložiti v plačilo toženi stranki. Kdo je dolžan povrniti potrebne stroške in v kakšnem deležu je odločeno že v odločbi, s katero se je postopek končal. Pojasnjuje, da je bil zoper končno sodbo vložen predlog za dopustitev revizije, in če bo ta dopuščena ter uspešna, bo odpadla podlaga za plačilo odmerjenih stroškov. Če bo izpodbijani sklep postal pravnomočen v obstoječi obliki, pa bo tožena stranka kljub morebitnemu uspehu v revizijskem postopku dolžna plačati v sklepu odmerjene stroške.

Pri odmeri stroškov je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je vrednost spornega predmeta in vrednost točke upoštevalo ob vložitvi tožbe, za storitve, opravljene po 6. 4. 2019, pa ob enaki vrednosti spora uporabilo vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo seštevek vseh storitev pomnožiti z vrednostjo točke 0,459 EUR, saj je glede na to vrednost tudi vrednotilo storitve. Odločitev o stroških je zato v nasprotju z določili 12. in 13. člena Odvetniške tarife (OT).

Neutemeljeno je sodišče tožeči stranki priznalo stroške za ustavno pritožbo. Ne gre za potrebne stroške te pravde. V postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec nosi svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da so pritožbena stališča zmotna. Ne gre za dvakratno naložitev plačila stroškov toženi stranki, pač pa je odločeno le, koliko stroškov je dolžna tožena stranka povrniti tožeči. Vrednost odvetniške točke je sodišče prve stopnje odmerilo skladno z ustaljeno sodno prakso. Ravnalo je pravilno, ko je priznalo tudi stroške ustavne pritožbe, saj je bilo to pravno sredstvo odločilnega pomena za uspeh tožeče stranke v tem postopku in gre za potreben strošek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Po četrtem odstavku 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških postopka odloči le po temelju - katera stranka in v kakšnem deležu jih krije. V tem primeru izda sklep o višini stroškov po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Tak sklep ni samostojen izvršilni naslov, saj je vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. To pomeni, da mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova.1 Pritožbeno sodišče je zato izrek izpodbijanega sklepa oblikovalo tako, da je odločitev o višini stroškov (odmeri stroškov) povezana z odločitvijo o temelju stroškovne obveznosti, ki je vsebovana v odločbi o glavni stvari. Če izpodbijanega sklepa višje sodišče ne bi preoblikovalo, bi tožeči stranki omogočal izterjavo v sklepu odmerjenih stroškov, čeprav bi temelj za njihovo priznanje odpadel.

6.Pritožbena stališča glede izračuna vrednosti odvetniških storitev so zmotna. Cena storitve je vsota točk za vsako posamezno storitev, pomnožena z vrednostjo točke (prvi odstavek 12. člena OT). Sodišče prve stopnje je pravilno do 6. 4. 2019 vrednost storitve preračunalo na vrednost točke 0,459 EUR, od 6. 4. 2019 dalje pa ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR. Do 4. 6. 2022 se je uporabljala OT iz leta 2015, vrednost točke je bila 0,459 EUR, 6. 4. 2022 pa je začela veljati nova OT z vrednostjo točke 0,60 EUR. Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Ločiti je treba nastanek terjatve za povrnitev stroškov in nastanek stroškov. Stroški nastanejo v trenutku, ko odvetnik opravi posamezno storitev - ko vloži vlogo oziroma opravi drugo procesno dejanje, npr. pristopi na narok. Takrat odvetnik opravi svoje delo. Pri obračunu stroškov pa se skladno z materialnopravno določbo drugega odstavka 12. člena OT upošteva vrednost točke, ki velja v času, ko je potrebno opraviti plačilo.2

7.Utemeljeno pa pritožba opozarja na zmotno presojo, da so stroški ustavne pritožbe del stroškov tega postopka. Odločitev o stroških postopka vedno sprejme organ, ki vodi postopek; v primeru ustavne pritožbe Ustavno sodišče. Pravila v zvezi s povrnitvijo stroškov v postopku ustavne pritožbe so zato predpisana v Zakonu o ustavnem sodišču.3 Redno sodišče v pristojnosti Ustavnega sodišča ne sme posegati. Višje sodišče je zato od priznanih 10.500 odvetniških točk odštelo 1.250 točk, kolikor je prvostopenjsko sodišče priznalo za ustavno pritožbo. Materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV je odmerilo od priznanih 9.250 odvetniških točk (10.500 - 1.250). Ob vrednosti točke 0,60 EUR priznani odvetniški stroški znašajo 1.234,53 EUR (5.550 EUR + 49,50 EUR materialnih stroškov + 1.234,53 EUR DDV-ja). K stroškom postopka je treba prišteti še strošek sodnih taks 2.898 EUR. Vse skupaj je to 9.744,03 EUR.

8.Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano odločitev (3. točka 365. člena ZPP), v ostalem pa pritožbo zavrnilo.

9.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je deloma uspela s pritožbo, tožeča stranka pa deloma z odgovorom na pritožbo, zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Gl. dopolnilni sklep VS RS II Ips 52/2022, sklepe VSL II Cp 1064/2022, V Cp 197/2026, VSM I Cp 743/2025, I Cp 845/2025, idr.

2Gl. sodbe UP RS I U 831/2022, I U 1383/2021, sklep VSC III Cpg 2/2025, sklep VSL I Cp 758/2024, idr.

3Zakon o ustavnem sodišču v 34. členu določa, da v postopku pred ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, razen če ustavno sodišče določi drugače.