Jedro

Četudi je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in tožnica v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni imela prejemkov iz tega naslova, to še ne pomeni, da je zaradi tega, ker je bila v tem času kot dolžnica udeležena v postopku izvršbe, v zvezi s katero so ji nastali stroški, podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki bi bilo v vzročni zvezi z zatrjevano premoženjsko škodo. Tudi ne drži pritožbena navedba, da že zgolj dikcija nezakonita odpoved kaže na to, da gre za protipravno ravnanje tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke z dne 18. 6. 2014 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 10. 9. 2014 odpravita (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici iz naslova plač za obdobje od januarja 2011 do maja 2011 obračunati in izplačati zneske, razvidne iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 do plačila, v roku 15 dni. V presežku je tožbeni zahtevek iz naslova plač (za čas od decembra 2009 do aprila 2009 v celoti, za čas od januarja 2011 do maja 2011 nad prisojenimi zneski ter zakonske zamudne obresti za čas do 18. 6. 2011) zavrnilo (II. točka izreka). Razsodilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti od zneskov in datumov, razvidnih iz izreka sodbe. V presežku pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 102,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2015 do plačila ter še 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 do plačila (IV. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 397,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper I., II., IV. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da se sodišče razlogov, zaradi katerih ni podpisala ponujene pogodbe o zaposlitvi, ni niti dotaknilo. Z invalidsko odločbo ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto. Tožena stranka invalidske odločbe ni realizirala, sodišče ustreznosti delovnega mesta niti ni preverjalo. Sklep o premestitvi je nezakonit, saj jo razporeja na delovno mesto, za katero skladno z invalidsko odločbo ni zmožna. Glede na to, da se lahko javni uslužbenec premesti na ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje in ga je sposoben opravljati, bi sodišče moralo ugotavljati, če že ne na podlagi listin ugotoviti, da ga tožnica ni sposobna opravljati. Sodišče je razloge za ustreznost novega delovnega mesta črpalo kar iz izpodbijanega sklepa ter zaključilo, da je delovno mesto ustrezno zato, ker je tako navedeno v sklepu, v katerem so navedene omejitve pri delu tožnice. Tožnica se strinja s podlago zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, nasprotuje pa višini prisojenih zneskov. Sodišče je namreč izhajalo iz listine pod B2 in izračuna tožene stranke pod B29, v katerem je sicer navedeno, da izračun vsebuje dodatek na delovno dobo, a je tožnica ta izračun prerekala. Dodatek ni specificirano razviden - ni možno vedeti, ali je res vsebovan v izračunu ali pa je morda tako zgolj navedeno. V IV. točki izreka je sodišče zavrnilo zahtevek zaradi škode, ki je tožnici nastala v posledici nezakonite odpovedi. Tožnica zaradi prenehanja delovnega razmerja ni prejemala denarnih sredstev iz naslova plače oziroma nadomestila plače. Že zgolj dikcija nezakonita odpoved kaže na to, da gre za protipravno ravnanje tožene stranke kot povzročiteljice škode, tožnica pa je izkazala tudi ostale elemente odškodninskega delikta. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo temu delu zahtevka ugoditi. Ker je sodišče napačno odločilo o navedenih delih zahtevka, je posledično tudi odločitev o stroških postopka napačna. Sodišče se tudi napačno sklicuje na zastopanje po brezplačni pravni pomoči, saj je bila ta tožnici odobrena le glede razlike v plači, ne pa tudi glede premestitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v okviru razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Predmetni spor je povezan z individualnim delovnim sporom, ki se je vodil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Pd 1068/2014 med istima strankama, v katerem sta bila s pravnomočno sodbo z dne 2. 4. 2014 sklep o izredni odpovedi z dne 18. 2. 2011 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 4. 5. 2011 razveljavljena, ugotovljeno je bilo, da je tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami, ki ji gredo na podlagi delovnega razmerja, ter toženi stranki naloženo, da je dolžna tožnico v roku 15 dni pozvati nazaj na delo. V zvezi z izvršitvijo te sodbe je tožena stranka tožnici poslala poziv na delo z dne 11. 6. 2014 ter jo obvestila, da ji bodo poravnane terjatve za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je vložila tožbo, ker je menila, da ji prejemki iz časa nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (poleg določenih prejemkov iz časa pred sporno odpovedjo, kar je povezano s pravico do delne invalidske pokojnine in posledično z zavrnitvijo denarnega zahtevka za čas od decembra 2009 do aprila 2010, česar pa pritožba niti ne problematizira1) niso bili v celoti priznani, da ni bila reintegrirana na ustrezno delovno mesto (izpodbijanje premestitve), ter da je upravičena do povračila škode (t.j. povračila plačanih zneskov 102,49 EUR in 30,00 EUR iz naslova stroškov izvršbe) iz časa nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

6. Tožnica je v večjem delu reparacijskega zahtevka uspela. Pritožuje se le zoper zavrnitev presežka v II. točki izreka sodbe ter zoper zavrnitev zahtevka glede navedenih dveh plačanih zneskov. V zvezi s slednjo odločitvijo je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da odškodninska terjatev ni utemeljena, pri čemer je posebej izpostavilo, da ni podano protipravno ravnanje tožene stranke. Upoštevalo je, da se glede odškodninske odgovornosti delodajalca po 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) se upoštevajo splošna pravila civilnega prava, kar pomeni, da morajo biti kumulativno podani vsi elementi odškodninskega delikta: protipravno ravnanje, krivda povzročitelja škode (se domneva), škoda ter vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem. Četudi je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in tožnica v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni imela prejemkov iz tega naslova, to še ne pomeni, da je zaradi tega, ker je bila v tem času kot dolžnica udeležena v postopku izvršbe, v zvezi s katero so ji nastali stroški, podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki bi bilo v vzročni zvezi z zatrjevano premoženjsko škodo. Tudi ne drži pritožbena navedba, da že zgolj dikcija nezakonita odpoved kaže na to, da gre za protipravno ravnanje tožene stranke. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava temu delu zahtevka ugoditi.

7. Glede zavrnitve dela zahtevka v II. točki izreka sodbe tožnica v pritožbi navaja zgolj to, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo izračun tožene stranke, v katerem je navedeno, da bruto znesek zajema dodatek na delovno dobo, ni pa jasno specificirano, koliko znaša. Vendar pa tožnica v pritožbi ne izpostavlja dokazov, ki bi morali biti izvedeni za dokazovanje tega, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki resda temelji predvsem na podatkih listine tožene stranke pod B29 ter listine pod B2 (gre za tožničin dopis z dne 9. 5. 2014), napačna - da ne zajema tudi dodatka za delovno dobo.

8. Največji del pritožbenih navedb se nanaša na očitek, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 18. 6. 2011 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 10. 9. 2014 glede tožničine premestitve. Predmet sklepa z dne 18. 6. 2014 sicer ni zgolj premestitev, ampak je bil ta sklep izdan predvsem v zvezi s problemom reintegracije tožnice v delovno razmerje k toženi stranki. V sklepu je pojasnjeno, da se izdaja zaradi izvršitve sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1068/2011, s katero je bila toženi stranki naložena reintegaracija tožnice v delovno razmerje ter tudi v posledici tega, da je tožnica zavrnila podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi z obrazložitvijo, da se ne strinja s ponujenim delovnim mestom svetovalec in tudi ne s področjem dela, saj meni, da bi ji morali ponuditi v podpis pogodbo za delovno mesto drugačne zahtevnosti oziroma isto delovno mesto, na katerem je bila zaposlena pred odpovedjo. Iz sklepa z dne 18. 6. 2014 izhajajo naloge spornega delovnega mesta: vodenje upravnega postopka na prvi stopnji na podlagi Zakona o ..., vodenje uradne evidence vpisov in izbrisov pooblaščenih oseb v ..., koordiniranje vladnih gradiv, prispelih v medresorsko usklajevanje v direktorat, skrbnik šifrantov upravnih nalog s področja direktorata, itd. 9. Kot je upoštevalo sodišče prve stopnje, reintegracija tožnice na njeno delovno mesto (svetovalec v Direktoratu A.) ni bila možna zaradi drugačne organizacije ministrstva in ukinitve delovnega mesta. V času, ko je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je bila zaposlena na Ministrstvu B.. Po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS-F, Ur. l. RS, št. 8/2012) je bilo to ministrstvo z delovnimi področji vključeno v Ministrstvo F., ki je 14. 3. 2012 sprejelo nov akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Iz čistopisa akta z dne 12. 11. 2014 je razvidno, da pri toženi stranki ne obstaja več notranja organizacijska enota Direktorat A. in s tem tudi ne tožničino delovno mesto, ki je bilo predmet izredne odpovedi. Zato je tožena stranka tožnico s spornim sklepom premestila na delovno mesto svetovalec, v nazivu svetovalec II, v Sektorju C., v Direktoratu D..

10. Po 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) se lahko javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na drugo delovno mesto tudi brez soglasja, pri čemer je mogoča premestitev na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Premestitev zaradi delovnih potreb se opravi med drugim, če so podani poslovni razlogi (1. točka prvega odstavka 149. člena ZJU). Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje so bili takšni poslovni razlogi v konkretnem primeru podani – reorganizacija, spremembe notranjih organizacijskih enot in posledično ukinitev delovnega mesta, ki ga je tožnica zasedala pred odpovedjo.

11. Tega pritožba niti ne izpodbija, pač pa poudarja, da je sklep o premestitvi nezakonit zato, ker jo razporeja na delovno mesto, za katero skladno z invalidsko odločbo ni zmožna. Tožnica ne pojasni po vsebini, v čem naj omejitve iz naslova invalidnosti ne bi bile upoštevane. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo ugotavljati, če ne že zgolj na podlagi listin ugotoviti, da del delovnega mesta, na katero je premeščena, ni sposobna opravljati. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo in v okviru izvedenih dokazov (pritožba tudi s tem v zvezi ne navaja npr., kateri dokaze bi bilo treba še izvesti) tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožnica premeščena na delovno mesto, ki ga je sposobna opravljati - v zvezi s katerim so torej bile upoštevane omejitve zaradi invalidnosti.

12. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta stranki v okviru Ministrstva B. sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 8. 2008 za delovno mesto svetovalec. Z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 27. 11. 2009 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo na ergonomsko urejenem delovnem mestu z oporo za podlahti in zapestja, na računalniku 1 uro, na katerem bi prenašala bremena do treh kilogramov, s polovico delovnega časa od 18. 11. 2009. 13. Tožnica je najprej zavračala, nato pa sprejela aneks z dne 27. 3. 2010 za delovno mesto svetovalec v Sektorju E. v Direktoratu A. od 19. 12. 2009, s polovičnim delovnim časom, upoštevaje omejitve iz naslova invalidnosti. Nato je invalidska komisija 18. 6. 2010 izdala dopolnilno mnenje, da je tožnica zmožna za delo svetovalca v Sektorju za E. v Direktoratu A.. Z dopisom z dne 12. 7. 2010 je tožena stranka tožnico obvestila, da je njeno delovno mesto sistemizirano v Direktoratu A. z enakimi omejitvami (ne več v Sektorju za E.). Dne 30. 8. 2010 je tožnica podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi za to delovno mesto. Nato je invalidska komisija 4. 10. 2012 podala dopolnilno mnenje, da to delovno mesto po opisu del in nalog z dne 20. 9. 2012 ni ustrezno, ker ni razvidno, ali je ergonomsko urejeno z oporo za podlahti in zapestja, pa tudi zato, ker naj bi tožnica na tem delovnem mestu delala z računalnikom 3,5 ure. Ta dopis je bil izdan v času, ko je tekel spor zaradi nezakonite odpovedi.

14. Sledilo pa je še pojasnilo ZPIZ Slovenije z dne 12. 1. 2015 (kot odgovor na dopis tožene stranke z dne 10. 12. 2014), ki ga sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja kot ključni dokaz za presojo ustreznosti spornega delovnega mesta. Iz te listine izhaja, da je invalidska komisija 29. 12. 2014 izdala dopolnilno mnenje, da je delovno mesto, na katero je bila tožnica premeščena, za tožnico ustrezno, ker se lahko zagotovi podlaga za miško z oporo za zapestje, poleg upoštevanja pogojev dela in ergonomske ureditve glede na priznane omejitve od 18. 11. 2009. Ne drži torej pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri preverjanju ustreznosti delovnega mesta, na katero je bila tožnica premeščena, zgolj sledilo obrazložitvi sklepa z dne 18. 6. 2014, kot tudi ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje že zgolj na podlagi listinskih dokazov ugotoviti, da tožnica dela na spornem delovnem mestu ni sposobna opravljati.

15. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Nerelevantno je pritožbeno izpostavljanje odločbe BPP 419/2014, s katero je bil tožnici za nudenje brezplačne pravne pomoči določen odvetnik G.G.. Drži sicer, da je bil v tej odločbi spor opredeljen le kot spor iz naslova razlike v plači, ne tudi kot spor iz naslova premestitve, kar pa za presojo pravilnosti odločitve o stroških postopka niti ni bistveno. Sodišče prve stopnje je v sodbi resda omenilo, da je tožnico v sporu iz naslova premestitve zastopal odvetnik dodeljen v okviru brezplačne pravne pomoči, kar pa ni relevantno, saj o stroških v zvezi s tem ni odločalo. Tožnica je namreč odvetniku, ki ji je bil določen za brezplačno pravno pomoč, pooblastilo odpovedala in odvetnik stroškov zastopanja niti ni priglasil. Sodišče prve stopnje je tako odločalo le o stroških postopka, ki jih je za tožnico priglasila odvetnica H.H.. Ta tožnice ni zastopala na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, ampak zgolj na podlagi pooblastilnega razmerja, sklenjenega s pooblastilom z dne 30. 8. 2016. Nenazadnje so tovrstni stroški zastopanja višji, kot stroški zastopanja po brezplačni pravni pomoči, tako da opozarjanje pritožbe na navedeno odločbo BPP niti ni logično. Prav tako tožnica v sporu glede premestitve ni uspela in do povračila stroškov v zvezi s tem ni upravičena, glede preostalega dela spora pa je sodišče prve stopnje uspeh strank ocenilo kot polovičen (154. člen ZPP). Teh pravilnih izhodišč za odmero stroškov tožnica v pritožbi niti ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tako toženi stranki v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. Rs, št. 67/2008 in nasl.) pravilno priznalo celotne priglašene stroške glede premestitve, stroške strank v zvezi s preostalim delom spora pa je glede na polovični uspeh utemeljeno pobotalo.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

1 Z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 9. 8. 2010 je bila tožnici priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 21. 5. 2010 dalje. S sodbo Psp 199/2014 z dne 2. 11. 2014 je bilo tožnici izplačilo delne invalidske pokojnine priznano že od 9. 4. 2010 dalje, z obrazložitvijo, da je tožnica pravico realizirala že z 19. 12. 2009.