Jedro

S tem, ko je Komisija za razlago KP dejavnosti sprejela razlago, da se tudi po uveljavitvi novega ZDR višina odpravnine delavcu, kateremu je PZ prenehala iz poslovnega razloga, izračuna po določbah KP za kmetijstvo in živolsko industrijo, je presegla svoja pooblastila. Čeprav 2. odstavek 7. člena ZDR določa, da se s KP lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih daje ZDR, se morata o tem dogovoriti stranki KP, ne more pa tega dogovora nadomestiti razlaga Komisije za razlago KP dejavnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

"Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v znesku 483.771,74 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.5.2003 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka, se zavrne.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 94.830,00 SIT, v roku 8 dni."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova razlike v odpravnini plačati znesek 483.771,74 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.5.2003 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 30.400,00 SIT, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi eden od novih institutov, ki jih je uvedel novi ZDR in ga kot takšnega kolektivna pogodba dejavnosti ne ureja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je po svoji pravni naravi drugačna od prenehanja delovnega razmerja iz naslova trajno presežnih delavcev, zaradi česar instituta odpravnine po novem ZDR in KP dejavnosti nista primerljiva. Poleg tega KP dejavnosti ni usklajena z določbami novega ZDR. KP dejavnosti se tako uporablja le za primere, ko se je postopek prenehanja delovnega razmerja začel pred uveljavitvijo novega ZDR. Tudi mnenje Komisije za razlago KP dejavnosti glede uporabe

18. čl. ne more spremeniti takšnega dejstva. V skladu z navedenimi pravnimi razlogi tožnik ni upravičen do izplačila odpravnine po KP dejavnosti, ker mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po določbah novega ZDR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikov zahtevek zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano izpodbijano sodbo ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je glede odločitve, da je tožnik upravičen do izplačila zahtevane razlike odpravnine po določbah KP dejavnosti, ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi, kar utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Med strankama ni sporno, da je tožniku dne 10.5.2003 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka mu je dne

19.6.2003 izplačala odpravnino v znesku 415.784,96 SIT na podlagi določbe 109. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Tožnik uveljavlja v tem sporu še razliko do odpravnine, ki naj bi mu pripadala v skladu z določbo 13. odst. 18. čl. Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 58/01), po kateri pripada presežnemu delavcu za vsako dopolnjeno leto dela pri delodajalcu eno polovico bruto plače iz zadnjega tromesečja, ko je delavec delal. Tožnik je pri toženi stranki do odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnil več kot 14 let delovne dobe. Sodišče prve stopnje je pri ugoditvi tožnikovemu zahtevku sprejelo stališče, da navedena določba KP dejavnosti ni v nasprotju z določbo 109. čl. ZDR. Glede tega je izhajalo tudi iz stališča Komisije za razlago KP dejavnosti (Ur. l. RS, št. 118/03), ki ni izvzela uporabe navedene določbe KP dejavnosti, kar utemeljuje pravo pogodbeno voljo strank, da se določba uporablja tudi po uveljavitvi novega ZDR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je Komisija za razlago KP dejavnosti presegla svoje pristojnosti, ko je sprejela razlago, da se tudi po uveljavitvi novega ZDR še naprej uporablja določba

13. tč. 18. čl. KP dejavnosti glede višine odpravnine presežnim delavcem. Za presojo je odločilno, da instituta odpravnine, predvidenega za primer prenehanja delovnega razmerja iz naslova trajno presežnih delavcev, ni mogoče kar tako prenesti na institut odpravnine, ki gre delavcu, kateremu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Res je, da lahko kolektivna pogodba predpiše več pravic kot jih določa zakon. Vendar bi morale stranke KP dejavnosti v konkretnem primeru sprejeti določbo glede pravice do odpravnine po uveljavitvi novega ZDR, saj tega namesto strank ne more storiti Komisija za razlago KP dejavnosti.

Glede na tako izkazane pravne razloge je lahko podlaga za določitev višine odpravnine delavcu le zakon, ki ga je v konkretnem primeru tožena stranka spoštovala in tožniku pravilno iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga določila odpravnino po določbi 109. čl. ZDR. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožnikov zahtevek v celoti stroškovno zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker tožnik v sporu z zahtevanim izplačilom razlike odpravnine ni uspel, je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z zastopanjem po pooblaščencu pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo po predloženem stroškovniku v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03). Tako ji je v skladu z vrednostjo spora priznalo za odgovor na tožbo 300 točk, za udeležbo pooblaščenca na naroku glavne obravnave dne 13.12.2004 300 točk, za trajanje naroka 50 točk, to je skupno 650 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko, 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV znaša 87.230,00 SIT. Poleg tega ji je priznalo tudi stroške sodne takse v znesku 7.600,00 SIT, to je skupaj stroške postopka v znesku 94.830,00 SIT, ki jih je naložilo v plačilo tožniku, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Odločitev o stroških ima podlago v določbi 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, ker jih stranka v pritožbi ni priglasila.