Jedro

Ker obdolženec pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist izvršuje s predlogom za izvedbo posameznega dokaza, pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave ni kršena, če obramba izvedbe dokaza sploh ne predlaga.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta. II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo sta bila obsojena T.P. in B.S. spoznana za kriva kaznivega dejanja prenašanja nalezljive bolezni po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 188. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena jima je bila denarna kazen 2.000 EUR vsakemu.

2. Zahtevi za varstvo zakonitosti vlagata zagovornik obsojenega T.P. in zagovornik obsojenega B.S. Zagovornik obsojenega T.P. ne opredeli razlogov, iz katerih vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obsojenega B.S. vlaga zahtevo iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vrhovni državni tožilec M.V. meni, da nista utemeljeni.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

5. Zagovornik obsojenega T.P. v zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje izdalo sodbo brez resnih vsebinskih razlogov oziroma da se ni opredelilo do trditev pritožbe o tem, da naj bi izvedenec presegel pooblastila oziroma obdolženca v svojem mnenju "obsodil"; o stopnji suma, ki je potrebna za obveščanje po 6. členu Pravilnika; o tem, ali je šlo v konkretnem primeru za epidemijo ter o navedbah glede razlike med dolžnostjo obveščanja po 6. členu Pravilnika in prijave po 8. členu Pravilnika. Vendar pa je razloge o zgoraj povzetih pritožbenih očitkih (ki so v zahtevi za varstvo zakonitosti v pretežni meri ponovljeni) sodišče druge stopnje navedlo na 3. oziroma 4. strani sodbe, nenazadnje pa jih deloma povzema že vložnik v zahtevi. Po vsebini uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP, po katerem sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, torej glede na navedeno ni podana.

6. Zagovornik obsojenega T.P. v zahtevi neutemeljeno navaja, da je mnenje izvedenca prim. dr. J.B. nezakonito in da se sodba nanj ne bi smela opreti. Tega očitka zahteva pravno ne opredeli oziroma ne pove, katera določba zakona naj bi bila prekršena. Glede na navedbo, da naj bi izvedenec "sodil namesto sodišča", je Vrhovno sodišče štelo, da s tem zatrjuje kršitev določbe 248. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, po kateri se izvedenstvo odredi le takrat, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid ali mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Vendar pa odredba Okrajnega sodišča v Piranu z dne 4.3.2004 od izvedenca ne terja odgovorov na pravna vprašanja, prav tako to ni razvidno iz samega izvedenskega mnenja. Na katero pravno vprašanje naj bi izvedenec v tej zadevi odgovoril oziroma katerega takšnega vprašanja zato ni presodilo sodišče, zahteva nenazadnje niti ne pove, zato teh navedb podrobneje ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Splošno je mogoče odgovoriti le, da je bilo v tej zadevi izvedensko delo na podlagi navedene odredbe opravljeno v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, da bi državni tožilec lahko sprejel odločitev, ali bo vložil obtožni predlog ali kazensko ovadbo zavrgel (tretji odstavek 431. člena ZKP). Zahteva zato sicer pravilno navaja, da so zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 188. člena KZ v obtožnem predlogu in nato v izreku sodbe konkretizirani tudi z ugotovitvami izvedenca o tem, ali so 18.11.2003 obstajale dejanske okoliščine, na podlagi katerih je obsojeni T.P. lahko ugotovil epidemijo črevesne bolezni. Vendar pa navedeno ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka, kar velja enako glede tega, da se na izvedensko mnenje izpodbijana sodba opira tudi v razlogih. Poleg tega sodišče izvedenskega mnenja v nasprotju s trditvijo zahteve v obrazložitvi ni zgolj povzelo, temveč ga je tudi dokazno ocenilo na četrti strani sodbe (zgoraj).

7. Zagovornik v zahtevi navaja, da je "izvedenec ugotovil vse relevantno za obsodilno sodbo, ne da bi se seznanil z drugo stranjo" ter da zato obramba ni imela nobene možnosti za izvedbo dokaza v svojo korist. Kot je pojasnjeno zgoraj, odreditev izvedenstva kot posameznega preiskovalnega dejanja na predlog okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 1.3.2004 zaradi odločitve o vložitvi obtožnega predloga ni nezakonita (431. člen ZKP). Če pa obramba meni, da je bilo izvedensko delo opravljeno nepopolno ali pomanjkljivo, lahko predlaga, da se izvedenca (znova) neposredno zasliši oziroma da se dokazovanje z istim ali drugim izvedencem dopolni ali ponovi (257. in 258. člen ZKP). Ker obdolženec pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist izvršuje s predlogom za izvedbo posameznega dokaza, pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave ni kršena, če obramba izvedbe dokaza sploh ne predlaga. Glede na navedeno pa mora vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP najprej trditi, da je bil določen dokaz predlagan, sicer očitka kršitve pravice do obrambe v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče preizkusiti. Vložnik v obravnavani zahtevi sicer trdi, da obrambi ni bila dana možnost za izvedbo dokaza v korist, ne navaja pa ničesar o tem, kateri dokazi so bili sploh predlagani in s kakšno utemeljitvijo. Očitku kršitve tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 372. člena ZKP zato ni mogoče pritrditi. Kolikor pa vložnik meni, da je izpodbijana sodba (ker se opira na mnenje izvedenca prim dr. J.B.) nepravilna v dejanskem pogledu, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

8. Prijavljanje nalezljivih bolezni in epidemij predstavlja enega od ukrepov za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni, ki so urejeni v II. poglavju Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB). V skladu s 14. členom tega zakona mora zdravnik pristojnemu zavodu za zdravstveno varstvo med drugim prijaviti tudi vsako epidemijo ali sum na epidemijo nalezljivih bolezni, določitev načina prijavljanja pa je na podlagi drugega odstavka 14. člena ZNB prepuščena Pravilniku o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje (Ur. l. RS, št. 16/1999 - Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 6. člena Pravilnika mora zdravnik v roku treh do šestih ur po ugotovitvi suma na epidemijo oziroma epidemije nalezljivih bolezni obvestiti zavod za zdravstveno varstvo in sodelovati pri obvladovanju epidemije.

9. Zagovornik v zahtevi (podobno kot v pritožbi) izpostavlja vprašanje, katera stopnja suma je tista, ki zahteva, da zdravnik na podlagi 6. člena Pravilnika obvesti ZZV o epidemiji. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po oceni zagovora obsojenega T.P. in mnenja izvedenca prim. dr. J.B. predvsem na 4. strani sodbe navedlo dejstva, na podlagi katerih je zaključilo, da je pri obsojencu sum kot najnižja stopnja verjetnosti o dejstvu obstajal, sodišče druge stopnje pa je razumno in jasno odgovorilo na podobne pritožbene očitke (3. stran sodbe). Z obširnim navajanjem okoliščin, ki naj jih sodišče pri tem ne bi upoštevalo in s ponavljanjem obsojenčevega zagovora (tudi dela, v katerem je obsojenec povedal, da je posumil na salmonelo) pa zahteva ponuja drugačno videnje dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Navedeno velja tudi glede navedb, da so pri obsojencu istočasno obstajali sumi na različne epidemije, kar njegove obveznosti iz 6. člena Pravilnika v zvezi s 3. točko prvega odstavka 14. člena ZNB tudi sicer v ničemer ne spreminja.

10. Sodišče prve stopnje je na zadnji strani sodbe obrazložilo zaključek, da sta obsojenca ravnala malomarno, zato so neutemeljene tudi (na več mestih zahteve ponovljene) navedbe o tem, da naj bi sodišče "ugotovilo objektivno in ne subjektivne odgovornosti". Uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne (in deloma nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja glede na vsebino zahteve predstavljajo tudi navedbe, da je obsojenec ravnal v opravičljivi dejanski zmoti. Zahteva v zvezi s tem sicer trdi, da je bil kršen kazenski zakon (20. člen KZ). Vendar pa očitka ne argumentira, opirajoč se na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, temveč izpostavlja posamezne okoliščine (netipično obolevanje, zimski čas, prihodi in odhodi gostov), ne sprejema ugotovitev, ki jih je sodišče napravilo na podlagi izvedenskega mnenja in se sklicuje na izpovedbo priče dr. M.K. Tako ponuja lastne dejanske zaključke, s katerimi utemeljuje navedeni očitek in s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Zagovornik v sklepnem delu zahteve navaja, da je bilo materialno pravo uporabljeno zmotno zato, ker sodišči ne razlikujeta med institutom prijave nalezljive bolezni iz 8. člena Pravilnika in obveščanjem iz 6. člena Pravilnika. Vendar pa izpodbijana sodba obsojenemu T.P. v opisu kaznivega dejanja povsem jasno očita, da ni ravnal v skladu s 6. členom Pravilnika. Poleg tega pojmov "prijava" in "obvestilo" niti ZNB niti Pravilnik tudi sicer striktno vsebinsko ne ločujeta. Določba 14. člena ZNB namreč glede posameznih bolezni in epidemij kot tudi stikov z na steklino sumljivimi živalmi enotno uporablja edino termin "prijava", Pravilnik v 6. členu govori o obveščanju, v 9. členu (kjer predpisuje podatke, ki jih mora zajeti prijava epidemije) pa zopet govori o prijavi. Določba 8. člena Pravilnika, ki jo omenja zahteva, nenazadnje predpisuje vsebino prijave nalezljive bolezni in ne epidemije. Čeprav zahteva v tem delu formalno očita kršitev določb kazenskega zakona, takšne trditve po vsebini predstavljajo očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (to je da je izrek nerazumljiv oziroma sam s seboj v nasprotju), ki pa glede na navedeno ni utemeljen.

12. Izrek izpodbijane sodbe obsojenemu B.S. očita, da kot direktor Hotela ni ravnal v skladu s 3. členom Pravilnika o posebnih ukrepih pri zastrupitvah in infekcijah oseb s hrano in o njihovem preprečevanju (Ur. l. SRS, št. 24/81 - Pravilnik o posebnih ukrepih) v zvezi z 58. členom ZNB, ker kot zakoniti zastopnik hotela ni takoj obvestil Zdravstvenega inšpektorata RS in Zavoda za zdravstveno varstvo K. o sumu, da je v njihovem hotelu prišlo do zastrupitve oziroma infekcije s hrano.

13. Pravilnik o posebnih ukrepih je bil sprejet na podlagi Zakona o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi (Ur. l. SRS, št. 7/77) in se po izrecni določbi 19. točke drugega odstavka 58. člena ZNB uporablja do izdaje novih izvršilnih predpisov ministra za zdravstvo. V zvezi s tem ni pravilno stališče zahteve zagovornika obsojenega B.S., da se ta pravilnik od uveljavitve Pravilnika o prijavi nalezljivih bolezni ne uporablja več oziroma da se izrek izpodbijane sodbe sklicuje na akt, ki v času storitve kaznivega dejanja ni več veljal. Ta pravilnik namreč na novo ureja le dolžnosti zdravnika v zvezi s prijavljanjem nalezljivih bolezni in epidemij ipd., medtem ko Pravilnik o posebnih ukrepih podrobneje opredeljuje dolžnosti vseh tistih subjektov, ki proizvajajo in dajejo v promet hrano. Predmeta urejanja obeh pravilnikov sta torej različna, poleg tega pa prehodna določba 20. člena Pravilnika o prijavi nalezljivih bolezni izrecno določa, kateri akti se z njegovo uveljavitvijo prenehajo uporabljati in med njimi ne našteva Pravilnika o posebnih ukrepih. Glede na navedeno je napačno tudi stališče zahteve, da je bila z uveljavitvijo Pravilnika o prijavi nalezljivih bolezni ta obveznost prenesena izključno v sfero strokovno usposobljenih oseb (očitno zdravnikov); nenazadnje večina subjektov, ki proizvajajo in dajejo v promet hrano, nima organizirane zdravniške službe. Očitek, ki ga zahteva pravno opredeli kot kršitev določb kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, glede na navedeno ni utemeljen.

14. V zvezi s trditvijo zahteve zagovornika obsojenega B.S., da je družba, katere direktor je obsojeni, "v izogib laičnim ocenam" pogodbeno angažirala prvoobsojenega, Vrhovno sodišče ugotavlja, da se očitek izpodbijane sodbe ne nanaša na organizacijo zdravstvene službe v hotelu. Nadaljnje navedbe zahteve, da je bil obsojenec glede ocene, ali obstaja sum zastrupitve oziroma infekcije s hrano, vezan na podatke, ki mu jih je kot strokovnjak dal soobsojeni T.P. in da je le upošteval strokovne ocene soobsojenca, predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. To določbo sicer pravilno povzema tudi zahteva, vendar pa napačno meni, da se ta omejitev ne nanaša na (večkrat ponovljeno) izpodbijanje ugotovitev glede tega, ali je sum infekcije 18.12.2002 sploh obstajal in da je bil obsojeni vezan na takrat dostopne informacije. V zvezi s tem tudi ni jasno, v čem naj bi bila razlika med "vsakršnim sumom" in "vsakim sumom" (na kar posebej opozarja zahteva), ob upoštevanju načela proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) pa je neutemeljena tudi trditev zahteve, da obstoja tega dejstva ni mogoče dokazovati z mnenjem v tem postopku postavljenega izvedenca.

15. Pravilna je trditev zahteve obsojenega B.S., da mora med opustitvijo ravnanja po predpisih in razširitvijo bolezni obstajati vzročna zveza. Obramba tega vprašanja v postopku sicer ni posebej izpostavljala, vendar pa je sodišče prve stopnje tudi ta element ugotovilo in o tem navedlo razumne razloge na 5. in 6. strani sodbe (to je za oceno obsojenčevega zagovora, ki v nasprotju s trditvijo zahteve ni "pavšalna"). Med drugim je zapisalo, da so se okužbe v hotelu pojavljale tudi po poteku najdaljše inkubacijske dobe in da bi, če bi bila epidemija prijavljena prej, zboleli le še gostje, ki so bili do tedaj že okuženi. Navedbe zahteve, da se izpodbijana sodba ni opredelila glede razširitve same bolezni, temveč le glede razširjanja znakov bolezni (kar po vsebini predstavlja očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) zato niso utemeljene. Kolikor pa se zahteva v tem delu sklicuje na izpovedbo priče dr. M.K., ponovno uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno.

16. Zagovornik obsojenega B.S. v sklepnem delu zahteve navaja, da se sodba višjega sodišča do vrste spornih okoliščin sploh ne opredeljuje, da so bile vsebinske pritožbene navedbe zavrnjene s pavšalnimi stavki in da obrazložitve drugostopenjske sodbe ne razume. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da se v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče povzeto določbo razlaga tako, da ne zadošča, da vložnik v zahtevi zgolj navede, katero kršitev uveljavlja, temveč mora obrazložiti, v čem naj bi bila podana oziroma mora vsak očitek konkretizirati. Zgoraj povzete trditve niso dovolj določne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Tudi sicer višje sodišče, kolikor ne odgovori na vse (pomembne) pritožbene očitke, s tem ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot trdi zagovornik v zahtevi, temveč kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, po katerem mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

17. Uveljavljane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, poleg tega pa sta zahtevi vloženi tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov obsojenih T.P. in B.S. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

18. Na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP sta zato obsojenca dolžna plačati sodno takso kot strošek postopka, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.