Jedro

V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da gradbenega dovoljenja za sporne objekte tožnika nista pridobila, zato je ugotovitev, da so obravnavani objekti nelegalna gradnja, pravilna, saj je brez gradbenega dovoljenja mogoče graditi le enostavne objekte, tožnika pa ne trdita, da bi šlo za take vrste objektov. Ugotovitvi upravnega organa, da gre za manj zahtevne objekte, ugovarjata, ker menita, da gre za nezahtevne objekte. Presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve pa po prej navedenem ni odvisna od vprašanja, ali so obravnavani objekti manj zahtevni ali nezahtevni, saj je za obe vrsti objektov treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odpravil odločbo z dne 17. 7. 2012 in sklep z dne 6. 2. 2013, ki ju je izdal v tem inšpekcijskem postopku (1. in 2. točka izreka), ter tožnikoma naložil, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo zidanega lesenega objekta, ki je zgrajen na zemljišču s parc. št. 3999/1 k. o. ... (3. točka izreka), in do 17. 4. 2014 odstraniti zidano-lesen objekt tam navedenih dimenzij skupaj z armiranobetonskim podstavkom, prizidek na nivoju pritlične etaže tam navedenih dimenzij in dva oporna zidova tam navedenih dimenzij ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (4. točka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (7. točka). Za navedeno nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 5. točka izreka), odločeno pa je bilo še, da morata tožnika pristojnega inšpektorja obvestiti o izvršitvi odrejenega dejanja, da posebni stroški v postopku niso zaznamovani in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6., 8. in 9. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbeni inšpektor odločbo z dne 17. 7. 2012 in sklep z dne 6. 2 2013 odpravil, ker je v postopku po sodbi I U 317/2013 z dne 3. 10. 2013 ugotovil, da sta investitorja oba tožnika in ne le drugi tožnik. Inšpekcijske ukrepe je izrekel na podlagi 152. člena ZGO-1, ker je ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo. Med drugim je pojasnil, da tožnika za obravnavano gradnjo manj zahtevnega objekta nista pridobila gradbenega dovoljenja, kot to določa 3. člen ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je ob reševanju pritožbe tožnikov v 1. in 2. točki izreka prvostopenjske odločbe številko „24412“ nadomestil s številko „8203“ (prva alineja 1. točke izreka), ker je ugotovil, da je prišlo do pisne pomote pri navajanju zadnjega dela številk odločbe in sklepa; v 3. točki izreka prvostopenjske odločbe je besedilo „ki je zgrajen na zemljišču s parc. št. 3999/1 k. o. ...“ nadomestil z besedilom „opornega zidu razvite dolžine cca 6 m, višine od 1,2 m do 1,6 m in opornega zidu dolžine cca 2,3 m, višine od 1 m do 1,6 m, vse na zemljišču parc. št. 3999/1 k. o. ...“, ker iz 4. točke izreka izhaja, da se inšpekcijska odločba ne nanaša le na gradnjo zidanega lesenega objekta, pač pa tudi na gradnjo opornih zidov na istem zemljišču, ki ju je prvostopenjski organ očitno pozabil navesti tudi v 3. točki izreka; v 5. in 6. točki izreka prvostopenjske odločbe pa je besedilo „iz druge točke“, nadomestil z besedilom „iz četrte točke“, saj je nelegalna gradnja opisana v 4. in ne v 2. točki izreka. V preostalem delu je pritožbo zavrnil. Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je bilo dejansko stanje glede opornega zidu nepopolno ugotovljeno, saj naj njegova višina ne bi presegala 1,50 m, kar ga po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) uvršča med nezahtevne objekte, za gradnjo katerih po njegovem mnenju gradbeno dovoljenje ni potrebno. Stavba naj bi bila po videzu skedenj, torej objekt, ki ga je po njegovih dimenzijah (manj kot 150 m2) po Uredbi prav tako mogoče uvrstiti med nezahtevne (pomožne kmetijsko-gospodarske) objekte. Navajata, da sta vložila že več zahtev za legalizacijo objektov, enakih kot v obravnavani zadevi, pa inšpekcijski organ pri večini gradenj inšpekcijskega postopka ni uvedel. Tudi v tem primeru čakata na spremembo prostorskih aktov oziroma spremembo namembnosti zemljišč, gradbeni inšpektor pa tega ni upošteval in ni ugotavljal okoliščin, pomembnih z vidika 156.a člena ZGO-1. Trdita, da zemljišča ni mogoče vzpostaviti v prejšnje stanje, saj je že pred spornim objektom na njem stal skoraj enak objekt. Rok za rušitev objekta naj bi bil nerazumno kratek, le 13 dni po prejemu izpodbijane odločbe, kar utemeljujeta z navedbo, da inšpektorji običajno določajo daljše roke (90 in občasno 180 dni). Menita tudi, da bi moral inšpektor upoštevati, da je betonsko-lesen objekt predviden za občasno bivanje, da ni enostaven objekt in da so v njem naprave večjih dimenzij in teže, ki jih je treba pred rušitvijo odstraniti. V konstrukciji naj bi se nahajali materiali, ki jih je treba pazljivo odstraniti, za rušenje pa naj bi bila potrebna gradbena mehanizacija, ki je v tako kratkem roku ni mogoče najeti, saj so vse naprave že v uporabi za odpravljanje posledic žledu in spravila lesa. Prejemala naj bi nizke dohodke, ki ne zadoščajo za zahtevano odstranitev objekta. Zato zahtevata, da se določi daljši razumen rok. Navajata tudi razloge, ki se nanašajo na njun predlog za odlog izvršitve po 156.a členu ZGO-1. Vztrajata pri predlogu za odlog izvršbe, ker o njem še ni bilo odločeno. Drugostopenjskemu upravnemu organu očitata kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker bi napake v prvostopenjski odločbi lahko popravil le prvostopenjski organ in ker je odločil v njuno škodo v nasprotju z 253. členom ZUP. Sodišču predlagata, naj odpravi odločbi prve in druge stopnje ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, oziroma izpodbijani odločbi spremeni „v smeri pritožbenih navajanj“.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske, s katerimi je utemeljeno, da bi morala tožnika kot investitorja spornih objektov na zemljišču parc. št. 3999/1 k. o. ... razpolagati z gradbenim dovoljenjem že v času gradnje. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: V skladu s 3. členom ZGO-1 se gradnja ali rekonstrukcija lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja. Brez gradbenega dovoljenja se lahko začne le gradnja enostavnega objekta, ki ni v nasprotju s prostorskim aktom (3.a člen ZGO-1). To pomeni, da je tudi za gradnjo nezahtevnih objektov treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Ker v obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da gradbenega dovoljenja za obravnavane objekte tožnika nista pridobila, je torej tudi po presoji sodišča ugotovitev, da so obravnavani objekti nelegalna gradnja, pravilna, saj je brez gradbenega dovoljenja mogoče graditi le enostavne objekte, tožnika pa ne trdita, da bi šlo za take vrste objektov. Ugotovitvi upravnega organa, da gre za manj zahtevne objekte, ugovarjata, ker menita, da gre za nezahtevne objekte. Presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve pa po prej navedenem ni odvisna od vprašanja, ali so obravnavani objekti manj zahtevni ali nezahtevni, saj je za obe vrsti objektov treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da zemljišča ni mogoče vzpostaviti v prejšnje stanje, ker je na njem že pred gradnjo spornih objektov na istem mestu stal skoraj enak objekt. Glede na to, da je bila inšpekcijska odločba izdana zaradi nelegalne gradnje objekta, je njen namen v vzpostavitvi zakonitega stanja, to je v odstranitvi spornega objekta, zato je tudi prejšnje stanje zemljišča tako, da na njem ni nelegalno zgrajenega objekta.

Za presojo v tej zadevi ni pomembno, ali gradnja izpolnjuje pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja, oziroma da bodo ti pogoji izpolnjeni, ko bo Občina Črnomelj sprejela odlok o spremembi namembnosti zemljišč, saj je bistveno, da tega investitorja pred začetkom del nista imela. Morebiti kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje bo zato imelo vpliv le na morebitni izvršilni postopek.

Na pravilnost in zakonitost inšpekcijskih ukrepov, izrečenih s prvostopenjsko odločbo, tudi ne vpliva odločitev drugostopenjskega upravnega organa o popravi pisnih pomot v 1., 2., 5. in 6. točki izreka prvostopenjske določbe. Pisne pomote namreč niso razlog, ki bi lahko utemeljeval nezakonitost upravne odločbe. To pomeni, da tudi morebitna kršitev 223. člena ZUP, ki določa, da pisne pomote v odločbi popravlja organ, ki je odločbo izdal, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izrečenih inšpekcijskih ukrepov.

Neutemeljen je tožbeni ugovor o nezakonitosti dopolnitve 3. točke izreka izpodbijane inšpekcijske določbe. Na podlagi drugega odstavka 253. člena ZUP sme drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe izpodbijano odločbo spremeniti tudi v škodo pritožnika, med drugimi iz razlogov, ki so določeni v 274. členu ZUP. Po drugem odstavku tega člena lahko pristojni organ po nadzorstveni pravici razveljavi odločbo, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

Po presoji sodišča je drugostopenjski organ za spremembo 3. točke izreka inšpekcijske odločbe imel podlago v navedeni določbi ZUP, saj 152. člen ZGO-1 določa, da mora gradbeni inšpektor za nelegalno gradnjo odrediti tako ustavitev gradnje kot odstranitev že zgrajenega objekta. Po presoji sodišča je šlo torej za očitno kršitev navedene določbe ZGO-1, ker je prvostopenjski organ v 3. točki izreka odredil le ustavitev gradnje zidano lesenega objekta, ne pa tudi ustavitve gradnje obeh opornih zidov, za katera je bilo v postopku prav tako ugotovljeno, da sta nelegalni gradnji in s 4. točko izreka odrejena njuna odstranitev. Zato je drugostopenjski organ pravilno ta del inšpekcijskega ukrepa dopolnil še z določitvijo ustavitve gradnje obeh opornih zidov.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o nerazumnosti roka za prostovoljno izvršitev odrejenih inšpekcijskih ukrepov. Prvostopenjski organ je ta rok določil z določitvijo datuma, tj. 17. 4. 2014, tožnika pa navajata, da sta zato dejansko imela na voljo le 13 dni.

Okoliščina, da inšpekcijski organi v drugih primerih praviloma določajo daljše roke za prostovoljno izpolnitev, sama po sebi ne pomeni, da je štirinajstdnevni rok za izpolnitev odrejenih inšpekcijskih ukrepov nerazumen. Tudi dejstvo, da ne gre za enostaven objekt, ki ga ni mogoče podreti v enem dnevu, ne utemeljuje očitka o nerazumnosti postavljenega roka. Tožbene trditve o potrebni gradbeni mehanizaciji za odrejeno odstranitev in o nemožnosti njenega najema pa so splošne in ne omogočajo njihovega preizkusa. Tudi če bi tožnika izkazala potrebo po najemu take mehanizacije, to še ne bi utemeljevalo nerazumnosti določitve roka za odstranitev nelegalne gradnje. Tožnika namreč navajata in dokazujeta le višino mesečnih prejemkov (skupaj 1.600 EUR mesečno), zakaj naj bi taki prejemki ne zadoščali za odstranitev obravnavane nelegalne gradnje v postavljenem roku, pa ne pojasnita. Navajata le, da bi v primeru „najema tretje osebe“ nastali „nerazumno visoki stroški“, pri tem pa ne navajata niti kakšni naj bi ti stroški bili, niti zakaj naj bi bili nerazumno visoki. Tega tudi v postopku pred izdajo odločbe nista navajala. Poleg tega iz upravnih spisov izhaja, da je inšpekcijski organ s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 13. 1. 2015 določil naknaden rok za odstranitev objektov, tj. 13. 2. 2015, torej več kot osem mesecev kasneje. To pomeni, da bi v tem času potekel tudi rok, za katerega sama menita, da bi bil razumen (tako 90 kot 180 dni).

Glede na tožbene navedbe o vztrajanju pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe, ki sta ga tožnika vložila skupaj s pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo, pa sodišče pojasnjuje le, da z izpodbijanima odločbama o tem predlogu ni bilo odločeno. Odložitev izvršbe po 156.a členu ZGO-1 torej ni predmet izpodbijane odločitve.

Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.