Jedro

Preseganje predpisanih mejnih in še toliko bolj kritičnih vrednosti hrupa pomeni preseganje običajnih mej hrupa v smislu 133. člena OZ.

Presoja višine odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna prvemu tožniku in drugi tožnici plačati po 2.500 EUR, tretji tožnici 1.900 EUR, četrti tožnici pa 1.100 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje. V presežku do skupno zahtevanih 12.800 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa naj prisojeno odškodnino ustrezno zniža. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi ni odgovora na njen ugovor, da porast hrupnosti na cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega in da posledično ne gre za škodo, ki bi presegala običajne meje. Tega ugovora ni upoštevalo niti pri odmeri odškodnine. Iz sodbe niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da ugotovljene emisije hrupa presegajo običajne meje. V sodbi so zgolj povzete navedbe oziroma izpovedbe tožnikov, ni pa dokazne ocene. Ni navedeno, zakaj so tožnikom kljub ugotovitvam izvedenca, da je bil hrup ob sporni cesti bistveno manjši kot ob cesti G1-3 oziroma se je gibal v mejnih vrednostih, prisodilo praktično enake zneske odškodnin, v konkretnem primeru pa celo višje, kot so bili prisojeni primerljivim tožnikom (glede na oddaljenost, obdobje, status tožnikov) ob cesti G1-3. Pri zapolnjevanju pravnega standarda preseganja običajnih mej se je sodba oprla le na 72. člen Ustave in Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, ni pa upoštevala, da so tam navedene vrednosti hrupa namenjene zlasti za presojo ustreznih ukrepov za zmanjšanje oziroma omejitev emisij in za upravno ukrepanje zoper povzročitelja. Poleg tega je zakonodajalec spremenil definicije posameznih vrednosti emisij in na novo uredil odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode (110.a člen Zakona o varstvu okolja – v nadaljevanju ZVO-1). Primerjalni podatki o obremenitvah na cestah G1-3 in G1-1 pokažejo, da je bilo avtobusov in vlačilcev s priklopniki kot glavnih povzročiteljev hrupa na cesti G1-3 dvakrat več kot na cesti G1-1, rast prometa pa je bila na prvi cesti v obdobju od 2005 do 2008 trikrat večja kot na cesti G1-1. Pri presoji o temelju zahtevka bi bilo treba izhajati iz vrednosti emisij v okolju ob primerljivih tranzitnih cestah v Sloveniji in ugotoviti, kakšne negativne vplive so bili tožniki še dolžni trpeti, ker so za okolje ob cestah normalni. Promet se je po osamosvojitvi povečeval, omejitve pa ni mogoče doseči drugače kot s preusmeritvijo na druge ceste. Avtoceste so bile grajene, vendar – zaradi omejenih finančnih sredstev – postopoma in po prioritetah. Premalo je upoštevano, da po zamenjavi oken na hiši tožnikov, ki jo je financirala toženka, vrednosti hrupa v hiši niso več presegale mejnih vrednosti. Pri odmeri višine odškodnine so bile neutemeljeno upoštevane navedbe o prahu na vrtovih in v prostorih ter o tresljajih. Takim vplivom so podvrženi vsi, ki živijo ob cestah in železnicah, ob vpadnicah in v mestnih središčih. V večji meri bi morala biti upoštevana Odredba o omejitvi prometa in primerljivost s primeri, ki se nanašajo na cesto G1-3. Prisojene odškodnine niso primerljive z zadevami I Cp 792/2011, I Cp 443/2011, I Cp 1132/2010, I Cp 240/2011 in I Cp 441/2010. V obravnavani zadevi ni bilo upoštevano, da od izvedbe pasivne zaščite v aprilu 2008 ni prišlo več do prekomernih obremenitev s hrupom in da so bili tožniki od osem do deset ur dnevno odsotni.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Višje sodišče v Ljubljani odloča v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 1581/2014 z dne 2. 10. 2014, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Stališče izpodbijane sodbe o toženkini odškodninski odgovornosti za škodo zaradi prekomernega hrupa temelji na ugotovitvah: - da tožniki živijo ob cesti G1-1 M. – H. na naslovu Z., po kateri poteka promet proti mejnemu prehodu G., - da je bila cesta do preusmeritve prometa na avtocesto obremenjena z gostim prometom, ki se je od leta 1992 do leta 2007 postopno povečeval (v letu 1992 je po tej cesti dnevno peljalo okrog 9.000 vozil, leta 2007 pa skoraj 19.000), v relevantnem obdobju pa je peljalo po tej cesti dnevno več kot 18.000 vozil; da se je povečeval tudi delež tovornih vozil; da se je sicer povečeval postopno, vendar je bila obremenjenost ceste in okolice s hrupom, tresljaji in onesnaženostjo zraka izrazito velika (okrog 1000 vozil na uro), - da so ugotovljene vrednosti dnevnega in nočnega hrupa v vsem obdobju presegale dovoljene mejne (dnevnega 65 dBA, večernega 60 dBA, nočnega 55 dBA, dan-večer-noč 65 dBA) in tudi kritične vrednosti hrupa (dan-večer-noč 69 dBA, noč 59 dBA): v vseh relevantnih letih so ugotovljene vrednosti hrupa dan-večer-noč znašale 70 dBA, v nočnem času pa 63 dBA, razen v letu 2009, ko so znašale 62 dBA, - da je relevantno obdobje izpostavljenosti prekomernemu hrupu, tresljajem in onesnaženosti zraka trajalo od 31. 10. 2006 do odprtja avtoceste 16. 7. 2009, tj. 32,5 mesecev, - da je bila na hiši, kjer živijo tožniki, v obdobju med oktobrom 2007 in aprilom 2008 izvedena zamenjava oken, - da je bil tovorni promet zaradi Odredbe o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji omejen le v krajših časovnih obdobjih v tednu, med prazniki in v poletnem času pa je bil povečan promet osebnih vozil, tako da neugodnosti, ki so jih trpeli tožniki, niso bile nič manjše, - da je hiša tožnikov od ceste G1-1 oddaljena 22 m, da so na glavno cesto obrnjena okna dveh spalnic, kuhinje in otroške sobe, - da sta prva dva tožnika upokojenca, ki sta se ves čas zadrževala doma, da je bila tretja tožnica dnevno odsotna v času zaposlitve, četrta tožnica pa za čas pouka.

7. Po utrjenem stališču sodne prakse preseganje predpisanih mejnih in še toliko bolj kritičnih vrednosti hrupa pomeni preseganje običajnih mej hrupa v smislu 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Na navedeno stališče se opira tudi izpodbijana sodba. Očitek o izostanku razlogov o izpolnjenosti zakonske predpostavke preseganja običajnih meja je tako neutemeljen. Primerjava z obremenitvami ob cesti G1-ne more utemeljevati zaključka, da v obravnavanem primeru ni podana toženkina odškodninska odgovornost. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da za presojo o podlagi toženkine odgovornosti ni odločilna primerjava z ostalimi cestami v državi, temveč ocena obremenitev v obravnavanem primeru v primerjavi s še sprejemljivimi obremenitvami življenja v urbanem okolju.

8. Toženkino sklicevanje na 110.a člen ZVO-1 ne more utemeljevati drugačnega zaključka. Določba šestega odstavka izrecno ohranja uporabljivost pravil o odškodninski odgovornosti povzročitelja škode iz OZ. Podobno velja tudi za toženkino sklicevanje na spremembo zakonskih opredelitev opozorilnih, kritičnih in alarmnih vrednosti imisij. Opredelitve so bile spremenjene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZVO-1 (Uradni list RS, št. 92/2013 - ZVO-1F), ki v obdobju, za katerega je bila ugotovljena toženkina odškodninska odgovornost, še ni veljal. Po določbah ZVO-1, veljavnih v relevantnem obdobju, je bila čezmerna obremenitev opredeljena kot obremenitev, ki presega mejne vrednosti emisije, standarde kakovosti okolja, pravila ravnanja ali dovoljeno rabo naravne dobrine (točka 6.1. 3. člena), za kritično obremenitev pa je veljala s predpisom določena vrednost obremenitve, nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za vse prebivalce verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti in pri kateri so potrebni takojšnji ukrepi (točka 6.4. 3. člena ZVO-1). Ugotovitve o preseganju kritičnih obremenitev dajejo podlago za sklep, da ugotovljena škoda presega običajne meje.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede višine prisojenih odškodnin. Iz sodbe jasno izhaja, da je višina odškodnine odmerjena predvsem na podlagi objektiviziranih okoliščin, ki so se oblikovale v sodni praksi (tj. vrsta in intenzivnost imisij, oddaljenost od vira imisij, celotno obdobje izpostavljenosti imisijam in trajanje dnevne izpostavljenosti), neugodnosti in obremenitve, o katerih so izpovedali tožniki in glede katerih iz sodbe jasno izhaja, da jih sodišče sprejema kot dokazane, pa ne odstopajo od izkustveno pričakovanih posledic ugotovljenih imisij. V prisojenih odškodninah se ustrezno odraža tako zamenjava oken, ki so zmanjšala, ne pa tudi odpravila prekomerne obremenitve s hrupom, kot tudi posledice predpisanih omejitev tovornega prometa. Ugotovitev o obremenitvi s prahom in tresljaji v izpodbijani sodbi ni.

10. Pritožbene navedbe o enakih oziroma celo višjih odškodninah od primerljivih zadev, povezanih z bolj obremenjujočimi imisijami ob cesti G1-3, niso izkazane. Primerjava z zadevami, na katere se sklicuje pritožba, ni mogoča, ker pritožnica sodb ni predložila, v bazi sodnih odločb pa jih ni. Primerjava z dostopnimi sodnimi odločbami pokaže, da odškodnine, prisojene v obravnavani zadevi, ne odstopajo od odškodnin, prisojenih v primerljivih zadevah.(1) Primerjava z zadevami, v katerih je odločilo Vrhovno sodišče kot sodišče, ki skrbi za poenotenje sodne prakse, prav tako pokaže, da prisojeni zneski odškodnin niso previsoki. Tako so bile v zadevah II Ips 257/2010 in II Ips 417/2011 za primerljivo obdobje izpostavljenosti imisijam prisojene odškodnine v višini več kot tri povprečne neto plače, vse v obravnavanem primeru prisojene odškodnine pa so nižje.

11. Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnikov na pritožbo pa ob dejstvu, da gre za enega izmed množice podobnih zadev, ni konkretno izpostavil primerljivih zadev s primerljivo odškodnino, ni bil potreben strošek postopka, vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Prim. sodbe VSM I Cp 705/2014, I Cp 717/2014, I Cp 813/2014 in I Cp 721/2014.