Jedro

Podana je t.i. legislativna oziroma normativna protipravnost države Republike Slovenije, ker le-ta v razumnem roku po sprejetju URS, ki določa pravico do zdravega življenjskega okolja, ni sprejela ustreznih predpisov na področju proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki in je v posledici tega tožniku zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu nastala škoda na njegovem zdravju (naplastitev oziroma zadebelitev plevre).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki in 2. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v višini 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.041,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2,041,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo v ugodilnem delu in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bo tožniku na podlagi sodbe DSS opr. št. I Pd 1704/2008 z dne 9. 12. 2009 in na podlagi izpodbijane sodbe v izvršbi omogočeno, da uveljavlja odškodnino, in sicer zoper prvotoženo stranko V. d.o.o., ... v višini 17.000,00 EUR in po izpodbijani sodbi zoper drugotoženo stranko prav tako v višini 17.000,00 EUR in to zato, ker je sodišče zgolj v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da sta obe toženi stranki solidarno odgovorni. S tem, ko je sodišče tudi v izpodbijani sodbi odločilo, da je drugotožena stranka dolžna tožniku plačati 17.000,00 EUR, je prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožena stranka ugovarja ugotovitvam, da naj bi bila le-ta odgovorna zaradi t.i. normativne protipravnosti. Navaja, da se je Republika Slovenija priključila Evropski uniji 1. maja 2004, zato so brezpredmetne trditve v obrazložitvi sodbe, da je šlo pri legislativni zamudi za dve desetletji dolgo obdobje, ko bi morala Republika Slovenija sprejeti obstoječo zakonodajo, s katero bi zmanjšala proizvodnjo azbesta oziroma jo prepovedala. Sklicevanje sodišča na pravo Evropske unije je brezpredmetno. Sodišče neupravičeno zaključuje, da pomeni nepravočasen sprejem ustrezne zakonodaje nedopustno ravnanje. Poudarja, da je Republika Slovenija dne 25. 6. 1991 z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o osamosvojitvi in neodvisnosti Republike Slovenije, kakor tudi s sprejetjem deklaracije o neodvisnosti formalno, uvedla samostojnost šele tega dne, mednarodno priznana kot pravna oseba v mednarodni skupnosti pa je postala še kasneje. Sklepanje sodišča, da v kolikor bi bil ustrezen zakon, ki je bil izdan ob koncu leta 1996 in je takoj prepovedal proizvodnjo azbestnih izdelkov na območju Republike Slovenije, sprejet npr. v letu 1992, morda celo v letu 1993 ali 1994, bi to pomembno doprineslo k temu, da do poklicne bolezni, ki je bila ugotovljena pri tožniku in posledic, ki jih tožnik ima, ne bi prišlo. Sama prepoved izdelave azbesta še ne pomeni, da pri opravljanju različnih poklicev zaposleni ne bi več prihajali v stik z azbestom. Tudi odstranjevanje azbesta in njegovo nadomeščanje z drugimi materiali, pomeni kvaren vpliv na ljudi, pa ne samo na tistega, ki azbest odstranjuje, temveč za vse v okolici, če odstranjevanje ni izvedeno v skladu z vsemi varnostnimi ukrepi. Nadomeščanje azbesta in njegovo odstranjevanje iz okolja ni proces, ki bi bil lahko izveden v nekaj letih po sprejetju ustrezne zakonodaje, saj je splošno znano, v kako veliki meri se je azbest uporabljal v pretekih desetletjih. Izpodbija višino odškodnine zaradi ugotovljene bolezni pri tožniku, ki ni primerljiva višinam odškodnin za azbestozo. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da je pri tožniku prisotna nižja stopnja bolezni, tj. zadebelitev na porebrni mreni pljuč, plevri, medtem ko višino odškodnine utemeljuje z azbestozo. Sodišče se pri tem sklicuje na izvedenko, ki je na zaslišanju povedala, da se ji postavlja sum, da je pri tožniku ugotovljena azbestoza. Tožena stranka poudarja, da je sum po pravnih standardih najnižja stopnja verjetnosti, ki nikakor ne more biti podlaga za popolno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi interdisciplinarna komisija, ko je razpolagala z enakimi podatki, kot izvedenka v svojem mnenju iz leta 2007, pri tožniku ni ugotovila bolezni azbestoze. Izvedenka je na glavni obravnavi na vprašanje, kako je ugotavljala zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika, odgovorila le pavšalno, in sicer, da mu je verjela na besedo, njene ugotovitve pa ne temeljijo na podrobnejših specialističnih medicinskih pregledih tožnika. Tožena stranka opozarja, da je sodišče v sodbi opr. št. I Pd 1704/2008 z dne 9. 12. 2009 glede bolezni zavzelo jasno stališče in sicer je na podlagi izpovedi izvedenke zaključilo, da izvedenka ni mogla potrditi, da je pri tožniku prisotna bolezen azbestoza. Sodišče je torej v sodbi zoper eno solidarno odgovorno toženo stranko subsumiralo drugačno dejansko stanje kot za drugo solidarno odgovorno toženo stranko, pa čeprav gre za istega tožnika in iste tožbene navedbe, isto izvedeniško mnenje in isto pričevanje izvedenke in tožnika. Sodišče pri dovolitvi spremembe tožbe toženi stranki ni dalo na razpolago časa za pripravo in obravnavanje o spremembi tožbe, kot to zahteva 5. odstavek 185. člena ZPP. V tem primeru gre za bistveno kršitev postopka, saj je bila toženi stranki kršena pravica do kontradiktornosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je bil zoper prvotoženo stranko V. d.o.o., ki tožniku dolguje na podlagi sodbe opr. št. I Pd 1704/2008 z dne 9. 12. 2009 s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju začet postopek prisilne poravnave. Tudi v primeru, ko bi tožnik dvakrat terjal odškodnino, tako od prvotožene stranke kot tudi od drugotožene stranke, so le-tem na voljo obligacijska določila o neupravičeni obogatitvi. Nadalje navaja, da izhaja normativna protipravnost drugotožene stranke, ne glede na to, kdaj so začeli predpisi Unije veljati v Republiki Sloveniji, iz dejstva, da je bila škodljivost azbesta drugotoženi stranki dobro znana, zato bi morala skladno z določili 72. člena Ustave Republike Slovenije, ki je bila sprejeta že leta 1991, pravočasno sprejeti ustrezne predpise.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in prvilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko drugotoženi stranki pri dovolitvi spremembe tožbe ni pustilo časa za pripravo in obravnavanje o spremembi tožbe. V skladu z določbo 5. odstavka 185. člena ZPP mora sodišče, kadar dovoli spremembo tožbe, pustiti toženi stranki čas, ki ji je potreben, da se lahko pripravi za obravnavanje po spremenjeni tožbi, če za to ni imela dovolj časa. Enako ravna sodišče, če tožena stranka, ki ne nasprotuje spremembi, zahteva, naj se ji pusti potreben čas za pripravo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik med postopkom v vlogi z dne 28. 10. 2009, katero je drugotožena stranka prejela na naroku za glavno obravnavo dne 28. 10. 2009, zvišal primarni in podredni zahtevek, s katerim je zahteval plačilo odškodnine od toženih strank v višini 10.745,87 EUR na znesek 19.239,62 EUR. Iz podatkov v spisu izhaja tudi, da je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo, res pa drugotoženi stranki, ki je spremembi tožbe nasprotovala, ni dalo roka za pripravo za obravnavanje po spremenjeni tožbi in je v nadaljevanju izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko drugotoženi stanki ni dalo čas, da bi se pripravila na obravnavanje po sprememenjeni tožbi, res kršilo določilo 5. odstavka 185. člena ZPP, kar bi lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev pravil postopka. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je v skladu z določilom 339. člena ZPP podana takrat, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča pa bistvena kršitev v obravnavanem primeru ni podana, saj takšna odločitev sodišča prve stopnje ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik je na glavni obravnavi dne 28. 10. 2009 pojasnil, da je sprememba tožbe, torej zvišanje zneska odškodnine, zgolj posledica ugotovitev izvedenke v izvedenskem mnenju. Glede na to, da se pravna podlaga tožbenega zahtevka ni spremenila in je bilo zvišanje tožbenega zahtevka zgolj posledica ugotovitve izvedenca v izvedenskem mnenju, pri čemer sta bila tako tožnik kot tudi drugotožena stranka s podanim izvedenskim mnenjem že predhodno seznanjena in je drugotožena stranka imela možnost podaje pripomb na takšno mnenje, dejstvo, da sodišče drugotoženi stranki ni dalo roka, da se pripravi na obravnavanje po spremenjeni tožbi, po oceni pritožbenega sodišča ne vpliva na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in zato zatrjevana relativna bistvena kršitev po 1. odstavku 339. členu ZPP ni podana.

Tožnik v tem delovnem sporu uveljavlja plačilo odškodnine v višini 19.239,62 EUR zaradi izpostavljenosti azbestu zoper bivšega delodajalca, to je prvotoženo stranko, in zoper drugotoženo stranko na podlagi njune solidarne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že odločalo in sicer je tožbenemu zahtevku pretežno ugodilo. Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati odškodnino v višini 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila le drugotožena stranka in je sodba v delu, ki se je nanašala na prvotoženo stranko, postala pravnomočna. V delu, ki se je nanašala na drugotoženo stranko pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem sporu je sporna še odškodninska odgovornost drugotožene stranke.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, na podlagi listinske dokumentacije, predložene s strani obeh pravdnih strank, zaslišanja tožnika in na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke za medicino – interno medicino, prof. dr. A.S., dr. med., katero je v postopku tudi zaslišalo, ugotovilo, da je podana tudi odškodninska odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo tožniku. Tožniku je prisodilo odškodnino v višini 17.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da drugotožena stranka ni storila vse za zavarovanje tožnika pred škodljivimi vplivi azbesta na delu v skladu z ustavno dolžnostjo, to je skrbjo za zdravo življenjsko okolje, saj ni pravočasno sprejela ustreznih pravnih aktov na področju proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki, zaradi česar je tožniku nastala škoda na zdravju. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so za presojo odločilnega pomena, pa dodaja naslednje: Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti drugotožene stranke je v danem primeru podana v 131. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ) kjer je določeno, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za priznanje odškodnine morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi štirje pogoji za obstoj odškodninskega delikta: nastanek škode, da ta izvira iz protipravnega ravnanja (opustitve), vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem (opustitvijo) ter odgovornost povzročitelja škode (krivda).

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podana t.i. legislativna oziroma normativna protipravnost države Republike Slovenije, ker le-ta v razumnem roku po sprejetju Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91, s spremembami, v nadaljevanju Ustava Republike Slovenije), ni sprejela ustreznih predpisov na področju proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki in je v posledici tega tožniku zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu nastala škoda na njegovem zdravju. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 72. člena Ustave Republike Slovenije, kjer je urejena pravica do zdravega življenjskega okolja, in v zvezi s tem presojalo, ali je država storila vse, kar ji nalaga navedeni člen. V 72. členu Ustave Republike Slovenije je določeno, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, da država skrbi za zdravo življenjsko okolje in v ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Ustava Republike Slovenije torej s to določbo daje državi nalogo, da odgovorno prevzame skrb za zdravo življenjsko okolje, torej da sprejema normativne in druge ukrepe na tem področju. Vrhovno sodiče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da je normativna protipravnost ravnanja države podana med drugim takrat, ko ta v očitnem nasprotju z dolžnostjo izdaje predpisa, neposredno izvirajoč iz direktive Evropskega parlamenta in sveta ali Ustave Republike Slovenije ali zakona ali odločbe Ustavnega sodišča, predpisa ne izda, pa je ta opustitev v vzročni zvezi z nastalo škodo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri prvotoženi stranki zaposlen do 21. 6. 1998 in je skupaj 29 let opravljal delo ključavničarja v proizvodnji protipožarnih vrat in v stanovanjski izgradnji, pri čemer je bil v stiku in izpostavljen azbestu. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožniku škoda na zdravju nastala zaradi dela pri prvotoženi stranki, ki je v svojem proizvodnem procesu uporabljala azbest do leta 1996, ko je bil sprejet Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestninim izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Ur. RS, št. 56/1996, v nadaljevanju ZPPPAI). Interdisiciplinarna skupina strokovnjakov, ki v skladu z 9. členom Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (Ur. l. RS, št. 38/2006, s spremembami, v nadaljevanju ZOPDA) opravlja verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in oceno zmanjšanja življenjskih funkcij, je pri tožniku dne 15. 1. 2007 na osnovi izpolnjenih kriterijev po Pravilniku o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu verificirala poklicno bolezen “bolezen plevre” z dodatkom “minimalne zadebelitve diafragmalne plevre obojestransko”. Glede na ugotovitve o velikem obsegu proizvodnje z azbestom v Republiki Sloveniji in strokovna spoznanja v svetu o škodljivih učinkih azbesta na zdravju že v šestdesetih oziroma sedemdesetih letih 20. stoletja ter predvsem glede to, da je bil ZPPAI, ki je v Republiki Sloveniji prepovedal proizvodnjo azbesta, sprejet šele 27. 9. 1996 ter je bil v veljavi do 12. 4. 2006, ko je pričel veljati ZOPDA, je zaključek sodišča prve stopnje, da bi sprejem ustreznega zakona že pred letom 1996 pomembno doprinesel k temu, da do poklicne bolezni, kot je bila ugotovljena pri tožniku in do nastalih posledic, ne bi prišlo, pravilen. Kot že rečeno, je pravico do zdravega življenjskega okolja in skrb države za to določila že Ustava Republike Slovenije, katera je bila sprejeta dne 23. 12. 1991. Do sprejema predpisa, ki je prepovedal proizvodnjo azbesta pa je prišlo šele v letu 1996. Izdaja navedenega predpisa šele v letu 1996, pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v vzročni zvezi s škodo, nastalo na tožnikovem zdravju zaradi izpostavljenosti azbestu. Pritožbene navedbe, ki grajajo takšen zaključek sodišča prve stopnje, so neutemeljene. Drugotožena stranka se tudi ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti z navajanjem, da sama prepoved izdelave azbesta še ne pomeni, da zaposleni pri opravljanju različnih poklicev ne bi več prihajali v stik z azbestom in da nadomeščanje azbesta in njegovo odstranjevanje iz okolja ni proces, ki bi bil izveden v nekaj letih po sprejetju zakonodaje. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljevalo tudi na zakonodaji Evropske skupnosti, čeprav je Slovenija članica EU šele od 1. 5. 2004, vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve, saj je sodišče prve stopnje protipravnost opustitve sprejema ustreznih aktov na področju zaščite delavcev zaradi izpostavljenosti azbestu izvajalo iz pravice do zdravega življenjskega okolja, kot je določena v 72. členu Ustave Republike Slovenije in kot je bilo že večkrat poudarjeno, državi nalaga izdajo ustreznih aktov in ukrepov na tem področju.

Sodišče prve stopnje je obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti drugotožene stranke pravilno ugotovilo in jih ustrezno obrazložilo. Protipravno ravnanje drugotožene stranke se kaže v nepravočasnem sprejemu ustreznega predpisa na področju zaščite delavcev zaradi izpostavljenosti azbestu po sprejetju Ustave Republike Slovenije, katera v 72. členu državi izrecno nalaga skrb za zdravo življenjsko okolje. Opustitev pravočasnega sprejema ustreznega akta je v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala na tožnikovem zdravju, zaradi izpostavljenosti azbestu v času njegove zaposlitve pri prvotoženi stranki, kar pomeni, da je podan tudi element vzročne zveze. Dokazan je tudi obstoj škode na tožnikovem zdravju zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu, kar izhaja iz mnenja interdisciplinarne skupine, ki je pri tožniku verificirala poklicno bolezen “bolezen plevre”, naplastitev plevre je ugotovila tudi sodna izvedenka za interno medicino prof. dr. A.S., dr. med. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno sodišča prve stopnje, da opustitev pravočasne izdaje predpisa predstavlja malomarno ravnanje države.

Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje glede višine odškodnine, in sicer navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo glede obsega škode, ki jo je sodišče upoštevalo pri določanju višine odškodnine. Vztraja, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila pri tožniku podana tudi bolezen azbestoza, ugotovljena višina pa tudi ni primerljiva višinam odškodnin za azbestozo. Pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je glede obsega škode pri tožniku zaradi izpostavljenosti azbestu sledilo ugotovitvam sodne izvedenke v izvedenskem mnenju. Le-ta je ugotovila, da je pri tožniku podana naplastitev plevre, podan pa je tudi sum na obstoj azbestoze, ki je nekoliko težja prizadetost pljuč. Glede na ugotovitve sodne izvedenke je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre pri tožniku za naplastitve oziroma zadebelitve plevre, ne more pa s prepričanjem zaključiti, da tožnik nima tudi azbestoze. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je z gotovostjo pri tožniku ugotovljena le naplastitev oziroma zadebelitev plevre, kar je bilo ugotovljeno tako s strani sodne izvedenke kot s strani interdisciplinarne komisije. Ni pa moč pritrditi zaključku sodišča prve stopnje o obstoju azbestoze, saj obstoja le-te sodna izvedenka tudi na zaslišanju z gotovostjo ni mogla potrditi. Zgolj sum na to bolezen ne zadostuje dokaznemu standardu prepričanju o obstoju določenega dejstva. Navedeno pa na odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, ne vpliva, saj tudi ob upoštevanju ugotovljene bolezni, naplastitve plevre, znesek v višini 17.000,00 EUR, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, predstavlja pravično odškodnino v skladu z merili določenimi v 179. členu OZ, ki ureja pravično odškodnino.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede primerljivosti odškodnin pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZOPDA v 6. členu res določa pavšalno odškodnino za posamezne vrste poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, vendar le-ta v konkretnem primeru ne predstavlja pravne podlage za določitev višine odškodnine. ZOPDA je namreč specialni zakon, ki je uporabljiv samo v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (1. člen ZOPDA v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA), do katerega pa v konkretnem primeru ni prišlo. Glede na to, da je bila v tem sporu ugotovljena krivdna odgovornost države Republike Slovenije za nastalo škodo v skladu s 131. členom OZ, pravno podlago za določitev višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, katero v tem sporu vtožuje tožnik, predstavlja 2. odstavek 179. člena OZ, kjer je določeno, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v citirani določbi, sta torej načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic, vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo pravično odškodnino zaradi pretrpljenih in bodočih možnih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5.000,00 EUR, odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 7.000,00 EUR in odškodnino za prestani in bodoči strah v višini 5.000,00 EUR, skupno torej 17.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je v znesku 5.000,00 EUR tudi ustrezno ovrednotilo obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih tožnik trpi in jih bo trpel zaradi zmanjšanih zmožnosti za težja dela in športne aktivnosti v prostem času. Opirajoč se na izvedensko mnenje je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ne more opravljati težjih del, ni več sposoben hoje navkreber, daljše hoje po ravnem terenu več kot 500 metrov in vožnje s kolesom. Pritožbeni očitek, da ugotovitve izvedenke ne temeljijo na podrobnejših specialističnih medicinskih pregledih, kot je pojasnila sodna izvedenka na zaslišanju, navedenega zaključka ne uspejo omajati.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče v izreku sodbe ni odločilo o solidarni odgovornosti drugotožene stranke, saj je tožnik v tožbenem zahtevku od obeh toženih strank, to je od prvotožene stranke in drugotožene stranke solidarno uveljavljal plačilo odškodnine. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo solidarno odgovornost drugotožene stranke za plačilo odškodnine, kar je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno, o tem pa ni odločilo v izreku sodbe. Glede na to, da je sodišče prve stopnje že v prejšnjem postopku odločilo o odgovornosti tožnikovega delodajalca, to je prvotožene stranke, za povzročeno škodo na tožnikovem zdravju, in je takšna odločitev postala pravnomočna, v tem postopku pa je pravilno ugotovilo tudi odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo, je njuna odgovornost za nastalo škodo v skladu z določbo 186. člena OZ solidarna. Po 1. odstavku 186. člena OZ za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Na podlagi 3. odstavka 161. člena ZPP pa so sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, nerazdelno odgovorni tudi za stroške prisojene nasprotni stranki.

V skladu z navedenim je zato pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alinee prvega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki in 2. točki izreka spremenilo tako, da je dodalo besedilo nerazdelno.

V preostalem je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena ter navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo vsebinsko uspela le v neznatnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.