Jedro

Tožeča stranka je obstoj subjektivnega elementa dokazovala z obstojem dveh domnev iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. V taki situaciji ima tožena stranka dve možnosti: lahko izpodbija tako imenovano domnevno bazo (in s tem domnevo), lahko pa poskuša dokazati, da ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je sopogodbenik insolventen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega po stopka v znesku 1.387,87 EUR, v 15 dneh,v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Ugotovilo je, da je tožena stranka uspela dokazati, da ni bil izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti. Za nakup nepremičnine sta se stranki začeli dogovarjati že poleti 2011, ko tožeča stranka še ni bila insolventna, do prodaje nepremičnine na Hrvaškem je prišlo v okviru poskusa dezinvestiranja tožeče stranke, pokrivanje obveznosti s kompenzacijami je bil običajen način poslovanja pravdnih strank, v obdobju pred sklenitvijo pogodbe tožeča stranka ni imela trajno blokiranih računov, tudi takratna vodja finančno računovodske službe tožeče stranke je izpovedala, da so postopki insolventnosti prišli nepričakovano.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju pritožnika je sodišče napačno ugotovilo, da ni šlo za neobičajen način plačila. Sodišče zapiše, da je tožena stranka s predmetno kompenzacijo zapirala del starejših dobav in nabavo novega materiala, iz obrazložitve pa ni mogoče razbrati, ali je tožena stranka material dobavljala tudi po sklenitvi kompenzacije. Dejansko stanje je tako ostalo nedefinirano. Ugotovitev sodišča, da je bilo že v prodajni pogodbi zapisano, da bo kupnina plačana z medsebojno kompenzacijo, je brezpredmetna, saj je tožeča stranka trdila, da je bila pogodba sklenjena izključno z namenom sklenitve kompenzacije in to na način, da bo tožena stranka pridobila privilegiran položaj glede na ostale upnike. Tožeča stranka ni do tožene stranke imela nobene terjatve, ki bi jo lahko kompenzirala. Napačna je ugotovitev, da je bilo tako poslovanje del rednega poslovanja med strankama, saj tožena stranka nikoli prej od tožeče ni prejela nepremičnine. Tožeča stranka meni, da je sodišče preveliko težo dalo izpovedbam prič. Vsi zaslišani so sodelovali pri spornem poslu, zato je njihova nepristranskost vprašljiva. J.S. je kasneje nehala delati pri tožeči stranki. Po mnenju pritožnika so bile priče bolj naklonjene toženi stranki. Tožena stranka tako z nobenim nepristranskim dokazom ni dokazala, da se je za nakup dogovarjala že poleti 2011 in če se je, zakaj do take kompenzacije ni prišlo že v predhodnih primerih sklepanja kompenzacij. Tožena stranka je med postopkom zatrjevala, da ni vedela za insolventnost, z ničemer pa ni izkazala svoje skrbi v zvezi s tem. Prav tako se pri zaposlenih ni nikoli pozanimala o finančnem stanju tožeče. Zaposleni, zlasti tisti v finančno računovodski službi, so za težave gotovo vedeli, saj je bila prisilna poravna začeta komaj mesec dni po sklenitvi spornega posla, zahteva pa je bila glede na trajanje postopkov pri sodiščih, gotovo vložena že prej.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno dejanje stečajnega dolžnika je med ostalim(1) izpodbojno, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo dejanje opravljeno, vedela, ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Tožeča stranka je obstoj subjektivnega elementa dokazovala z obstojem dveh domnev iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP: dejanje je bilo opravljeno v obdobju treh mesecev pred uvedbo insolvenčnega postopka(2) in dejanje je bilo opravljeno na neobičajen način. V taki situaciji ima tožena stranka dve možnosti: lahko izpodbija tako imenovano domnevno bazo (in s tem domnevo)(3), lahko pa poskuša dokazati, da ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je sopogodbenik insolventen. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo prav zato, ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka ob sklenitvi sporne pogodbe ni vedela in tudi ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Če je tako, ni pomembno, ali sta podani obe domnevi in pritožba zgolj s sklicevanjem na domnevi ne more uspeti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: pravdni stranki sta dlje časa poslovno sodelovali, med ostalim sta 10.3.2011 sklenili kupoprodajno pogodbo št. 02/2011, katere predmet je bilo blago iz prodajnega programa tožene stranke. V tej pogodbi so bile kot način plačila dogovorjene tudi medsebojne kompenzacije, asignacije in verižne kompenzacije. Plačevanje je na ta način tudi potekalo, tožeča stranka je s plačili sicer redno zamujala, tožena pa nikoli ni terjala izpolnitve po sodni poti. Poleti 2012 sta se pravdni stranki začeli dogovarjati za nakup počitniškega stanovanja v Maredi na Hrvaškem. Tožena stranka je želela kupiti počitniško stanovanje na Hrvaškem, tožeča pa se je želela dezinvestirati (v tistem obdobju je imela interes prodati vse poslovno nepotrebne nepremičnine). Tožena stranka bi kupnino za nepremičnino deloma poravnala s kompenzacijo z že odprtimi terjatvami do tožeče, deloma pa je tožena stranka kupnino upoštevala kot avans za bodoče dobave materiala(4). Do dejanske sklenitve pogodbe je prišlo 15.11.2012. Tožeča stranka je imela prvič (pred tem nikoli) blokiran TRR 13 dni v septembru, nato pa ponovno 22. oktobra 2012, pred tem pa je celo leto tožeča stranka poslovala nemoteno. Dne 28.12.2012 je tožeča stranka vložila predlog za prisilno poravnavo, zaslišana priča J.S., takratna vodja finančno računovodske službe pri tožeči stranki, je izpovedala, da v tistem času niti približno niso računali, da bo nad tožečo stranko začet stečaj. V tistem času je tožeča stranka podpisala nove pogodbe in je imela za preko 20 Mio EUR sklenjenih poslov, tudi zanjo je bila vložitev predloga za prisilno poravnavo presenečenje. Priča je izpovedala, da ni bilo plačilne nesposobnosti v pravem pomenu besede. V spornem obdobju tudi ni bilo nobenih sprememb glede poslovanja pravdnih strank, le-to je bilo ves čas dobro, stranki sta poslovali celo še v času glavne obravnave.

Gornjih prepričljivo obrazloženih zaključkov pritožnik zgolj z izražanjem pavšalnega dvoma ne uspe izpodbiti. Sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi dvomilo v verodostojnost zaslišanih prič (ki jih je nenazadnje predlagala tožeča stranka), vse priče (ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za verodostojne) pa so soglasno izpovedale, da so se pogovori o nakupu stanovanja začeli že poleti (ko ni dvoma, da insolventnosti tožeče stranke še ni bilo).

Drži sicer, da je šlo za prvi primer, ko je nasprotna terjatev tožeče stranke nastala s prodajo nepremičnine, vendar to dejstvo samo po sebi še ne pomeni, da sta stranki imeli namen izigrati ostale upnike. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da so v daljšem obdobju medsebojnega poslovnega sodelovanja večino terjatev zapirali z različnimi kompenzacijami in asignacijami, da je tožeča stranka nameravala s kupnino poravnati tudi bodoče dobave in da so se dogovori o nakupu stanovanja začeli že poleti. Vse našteto tudi po mnenju pritožbenega sodišča (ob ostalih zgoraj naštetih dejanskih ugotovitvah, ki kažejo nasprotno) ne zadošča za zaključek, da je tožena stranka vedela, da je tožeča stranka insolventna.

Ostane še vprašanje, ali bi tožena stranka za insolventnost tožeče stranke morala vedeti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi to morala vedeti (točka 32. sodbe) Ne drži torej, da se ni ukvarjalo z vprašanjem dolžne skrbnosti tožene stranke. V zvezi s tem je ugotovilo, da ni bilo nobenih zunanjih znakov, ki bi kazali na insolventnost tožeče stranke in da je bil postopek prisilne poravnave presenečenje še za vodjo finančne službe pri tožeči stranki, da sta stranki ves čas poslovali na enak način. Če ni bilo zunanjih znakov, ki bi kazali na insolventnost, in če je bil postopek prisilne poravnave presenečenje še za osebo, pri kateri bi se tožena stranka lahko pozanimala o finančnem položaju tožeče stranke, potem je ob vseh ostalih opisanih okoliščinah zaključek, kakršnega je sprejelo sodišče prve stopnje, edino možen. Trditev v pritožbi, da so zaposleni v finančno računovodski službi gotov vedeli za insolventnost, pa nima nobene podlage v izvedenih dokazih.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.387,87 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

op. št. 1: Drugi pogoji v tej pravdi niso sporni.

op. št. 2: V predmetni zadevi je bil najprej začet postopke prisilne poravnave, v okviru katere pa je bil nato začet stečajni postopek, roki se zato ugotavljajo na podlagi določbe 287. člena ZFPPIPP.

op. št. 3: Domneva je izpodbojna.

op. št. 4: To dejstvo med postopkom ni bilo prerekano, zato so pritožbeni dvomi v zvezi s tem, ali je do dobav prišlo tudi po sklenitvi sporne kompenzacije, neutemeljeni.