Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 3.odst. 322.čl. ZGD-1, saj bi moral predlagatelj kot imetnik delnic nasprotnega udeleženca te delnice deponirati pri klirinško depotni družbi le tedaj, če bi šlo za še nedeponirane delnice v materializirani obliki. Ker pa so delnice nasprotnega udeleženca izdane v nematerializirani obliki in se kot take itak nahajajo v deponiji pri klirinško depotni družbi (ki jih vodi v imenu in za račun izdajatelja, to je nasprotnega udeleženca), ne more biti nobene dileme o tem, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi povsem pravilno uporabilo omenjeno zakonsko določbo, pri čemer pritožba niti ne zatrjuje, da je predlagatelj te delnice odsvojil ali z njimi kako drugače razpolagal do odločbe o predlogu za izredno revizijo.

Izrek

Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se v izpodbijanem delu (ugoditev predlogu za izredno revizijo) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi predlagatelja se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izreku o predlagateljevih stroških postopka s p r e m e n i tako, da mora nasprotni udeleženec v roku 15 dni povrniti predlagatelju njegove stroške postopka na prvi stopnji v znesku 598,83 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 156,31 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku določenega 15-dnevnega roka za prostovoljno povrnitev teh izdatkov.

Predlagatelj nosi sam svoje stroške za odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu predlagatelja za imenovanje izrednega revizorja glede ugotovitve, ali je pri nasprotnem udeležencu v računovodskih izkazih za leto 2006 prišlo do bistvene podcenitve, in sicer postavke zemljišča (v okviru sredstev) in postavke presežka iz prevrednotenja (v okviru obveznosti do virov sredstev) v bilanci stanja na dan 31.12.2006, pri čemer je bila za izrednega revizorja imenovana revizijska družba B. d.o.o.; v preostalem delu (glede postavk naložbene nepremičnine in zaloge oziroma nedokončana proizvodnja) pa je sodišče prve stopnje predlog za imenovanje izrednega revizorja zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora nasprotni udeleženec založiti predujem za kritje stroškov izredne revizije v višini 5.000 EUR, razen tega pa je nasprotni udeleženec dolžan kriti tudi stroške sodnega postopka v zvezi z imenovanjem izrednega revizorja. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da se zavrne predlog predlagatelja za povračilo njegovih stroškov postopka.

Zoper del tega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za imenovanje izrednega revizorja, se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil nasprotni udeleženec po svojem pooblaščencu. V pritožbi opozarja, da predlagatelj v predlogu sploh ni določil, katere posamezne postavke iz bilance stanja nasprotnega udeleženca so podcenjene. Predmet izredne revizije torej ni opredeljen, sodišče pa bi moralo soditi v mejah zahtevka (2.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 21.čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Prav tako je sodišče prve stopnje glede obveznega deponiranja delnic napačno uporabilo določbo 3.odst. 322.čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Tudi posamezni računovodski standardi niso bili pravilno uporabljeni, saj sodišče z imenovanjem izrednega revizorja ne sme poseči v računovodske usmeritve nasprotnega udeleženca.

Predlagatelj je po svojem pooblaščencu podal odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca, v katerem je predlagal sodišču druge stopnje, da v tem izpodbijanem delu pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Zoper odločitev prvostopnega sodišča, s katero je bil zavrnjen predlog predlagatelja za povrnitev njegovih stroškov postopka, pa se je iz pritožbenih razlogov po 3.tč. 1.odst. 338.čl. ZPP pritožil predlagatelj po svojem pooblaščencu in predlagal sodišču druge stopnje, da v tem delu izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagatelju v breme nasprotnega udeleženca prisodi njegove stroške, skupaj s stroški pritožbenega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da v tem delu izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo specialne določbe 3.odst. 52.čl. ZGD-1, kjer je določeno, da predlagateljeve stroške krije družba, kadar je predlog utemeljen.

Pritožba predlagatelja je utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa ni utemeljena.

K pritožbi nasprotnega udeleženca: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katero opozarja pritožba, niti take, na katero mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Izrednega revizorja zaradi podcenitve postavk v letnem poročilu imenuje sodišče na predlog manjšine delničarjev (1.odst. 322.čl. ZGD-1) v nepravdnem postopku po določbah Zakona o gospodarskih družbah (6.alineja 1.odst. 50.čl. ZGD-1). Za odločanje v tej zadevi se uporablja zakon, ki ureja nepravdni postopek (1.odst. 52.čl. ZGD-1). Ta zakon (ZNP) v 21.členu določa, kakšna mora biti vsebina predloga, da ga je mogoče obravnavati. Za razliko od tožbe, v kateri mora tožnik postaviti točno določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih dajatev, mora predlog v nepravdnem postopku vsebovati samo opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, zahtevek pa ni bistvena sestavina predloga. Iz tega razloga pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni kritiki v smeri, da je sodišče prve stopnje prekršilo zakon, ker je odločalo o predlogu, čeprav predlagatelj predmeta izredne revizije (v obliki zahtevka) sploh ni opredelil. Takšna pritožbena navedba kratko malo ne drži, saj je predlagatelj v predlogu za izredno revizijo natančno opredelil podcenjene postavke (zemljišče in presežek iz prevrednotenja) v bilanci stanja družbe nasprotnega udeleženca na dan 31.12.2006 in v tej zvezi podal tudi konkretne in argumentirane vzroke za predlagano izredno revizijo. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede obstoja vzroka za domnevo, da so navedene postavke v računovodskem izkazu bistveno podcenjene, podalo nadvse prepričljive razloge, ki jih pavšalna pritožbena zatrjevanja (ki jih je mogoče šteti tudi kot nedovoljeno novoto v skladu z določbo 1.odst. 337.čl. ZPP) v smeri povzemanja vsebine posameznih, za zadevo celo nerelevantnih računovodskih standardov, ne morejo omajati. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tudi ni z ničemer posegel v računovodske usmeritve nasprotnega udeleženca, kot to zmoto ocenjuje v pritožbi nasprotni udeleženec.

Sodišče prve stopnje je ravno tako pravilno uporabilo določbo 3.odst. 322.čl. ZGD-1, saj bi moral predlagatelj kot imetnik delnic nasprotnega udeleženca te delnice deponirati pri klirinško depotni družbi le tedaj, če bi šlo za še nedeponirane delnice v materializirani obliki. Ker pa so delnice nasprotnega udeleženca izdane v nematerializirani obliki in se kot take itak nahajajo v deponiji pri klirinško depotni družbi (ki jih vodi v imenu in za račun izdajatelja, to je nasprotnega udeleženca), ne more biti nobene dileme o tem, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi povsem pravilno uporabilo omenjeno zakonsko določbo, pri čemer pritožba niti ne zatrjuje, da je predlagatelj te delnice odsvojil ali z njimi kako drugače razpolagal do odločbe o predlogu za izredno revizijo.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. ZNP).

V tej zvezi pa pritožbeno sodišče predlagatelju ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca, ker v njem predlagatelj ni navedel nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.

K pritožbi predlagatelja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagatelj s predlogom za izredno revizijo zaradi podcenitve posameznih postavk v letnem poročilu (bilanca stanja na dan 31.12.2006) v relevantnem delu uspel, zato je upravičen zahtevati od družbe (nasprotnega udeleženca) povrnitev svojih stroškov postopka (3.odst. 52.čl. ZGD-1). Izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča torej v tem delu ni zakonita, kajti uporaba splošnega pravila, določenega v 1.odst. 35.čl. ZNP, je izključena zaradi posebnega pravila iz 3.odst. 52.čl. ZGD-1. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi predlagatelja ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izreku o predlagateljevih stroških postopka spremenilo tako, da je dolžan nasprotni udeleženec v roku 15 dni povrniti predlagatelju njegove stroške postopka na prvi stopnji, kot tudi stroške pritožbenega postopka. V primeru teh stroškov je pritožbeno sodišče odločalo v mejah specificiranega stroškovnika predlagatelja, pri čemer je stroške odmerilo v skladu s Tarifo sodnih taks in Odvetniško tarifo (predvsem tarifna št. 26). Tako je v okviru stroškov na prvi stopnji predlagatelju priznalo za sestavo predloga 500 odvetniških točk, za obvestilo stranki o odločitvi sodišča 20 odvetniških točk, za dopolnitev predloga 500 odvetniških točk, 2% oziroma 1% za pavšalne stroške in 20% DDV ter sodno takso za predlog v znesku 7,93 EUR in za sklep v znesku 15,86 EUR. V okviru stroškov za pritožbo pa je sodišče druge stopnje predlagatelju priznalo 250 točk za sestavo pritožbe, pavšal v višini 2% in 20% DDV ter sodno takso za pritožbo v višini 15,86 EUR. V skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006, začnejo teči zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za njihovo prostovoljno povrnitev.