Jedro

Zgolj kratek zaključek, da je sodišče sprejelo trditve, dokazne predloge in natančno argumentacijo tožene stranke v njenih vlogah, s katero je argumentirala zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen, zaradi česar ni podan temelj tožbenega zahtevka, ne dosega minimalne zahteve po obrazloženosti sodbe. Sodišče prve stopnje namreč trditev tožnika v sodbi sploh ni povzelo, posledično pa do njih tudi ni zavzelo nobenega stališča, zato ostaja odprto vprašanje ali se je z njimi sploh seznanilo. Končno sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo razlogov, zakaj je sprejelo trditve tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine 292.386,54 EUR, v petih obrokih po 58.576,31 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in (II.) naložilo tožniku, da toženi stranki povrne pravdne stroške 9.132,36 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pravočasno vložil pritožbo tožnik, ki najprej opozarja, da sodba sploh ne vsebuje obrazložitve, torej argumentacije sodišča in obrazložitve dokazne ocene. Od točke 1 do 33 (razen točke 8, v kateri je govora o izvedenih in zavrnjenih dokazih) je namreč le dobeseden prepis vlog tožene stranke. Edina opredelitev sodišča je v 34. točki obrazložitve v vsega 14 vrsticah, pri čemer je jasno, da na podlagi tega ni mogoče preizkusiti pravilnosti in zakonitosti sodbe. Tožnik zato meni, da je sodba obremenjena z absolutno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje razlogov oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Od sodišča se pričakuje, da se bo vsebinsko opredelilo do navedb pravdnih strank in argu7mentirano zapisalo, zakaj sledi navedbam ene stranke, navedbam druge pa ne. Že na tej podlagi predlaga tožnik razveljavitev sodbe. Poleg tega pritožba izpostavi tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje zavrnilo ključni dokazni predlog tožnika, zaslišanje priče A. A., pri čemer je odločitev pojasnilo, da je bilo že z do sedaj (do kdaj?) izvedenimi dokazi dejansko stanje dovolj razjasnjeno in zrelo za odločitev. Zaradi narave odločitve pritožbeno sodišče nadaljnjih (vsebinskih) pritožbenih navedb ne povzema in nanje ne odgovarja.

3. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka povsem utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba praktično nima prave obrazložitve, saj je v točkah 5. in 6. obrazložitve (2. do 6. stran sodbe) dobeseden prepis vloge tožene stranke z dne 20. 4. 2020, v točki 7. (6. do 11. stran sodbe) dobeseden prepis vloge tožene stranke z dne 7. 10. 2020, sledi 8. točka, ki pojasnjuje dokazni sklep (pri čemer je dokaz z zaslišanjem priče A. A. zavrnjen brez konkretnega pojasnila), nato je v točkah 10. do 17. (11. do 14. stran sodbe) dobeseden prepis vloge tožene stranke z dne 11. 12. 2020, v točkah 19. do 33. (14. do 19. stran sodbe) pa dobeseden prepis vloge tožene stranke z dne 10. 2. 2021. V točki 34. je zelo kratka (povsem abstraktna) ožja obrazložitev, v kateri sodišče ne pove zakaj sprejema trditve tožene stranke, ne pa trditev tožnika (ki jih v sodbi praktično tudi nikjer ne povzame). Na koncu sledita le še zadnji dve točki (35. in 36.) obrazložitve o stroških.

6. Sodba mora biti obrazložena. Šele iz obrazložitve je namreč marsikdaj razvidno, ali je pravdno sodišče zagotovilo pošteno sojenje in spoštovalo načelo kontradiktornosti, da prouči strankine navedbe. Obenem sodba ne sme biti nerazumljiva, kar je posledica pomanjkanja obrazložitve ali nezadostne obrazložitve.1 Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Za zagotovitev poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je zelo pomembno, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih je obravnavalo, in da ne ostane dvom, ali jih sodišče morda ni preprosto prezrlo. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic po 2. členu Ustave RS, oz. pravice do kontradiktornega postopka.2 Z opustitvijo te dolžnosti sodišča je kršena pravica stranke do izjavljanja. To pa seveda pomeni absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.3

7. Zgolj kratek zaključek, da je sodišče sprejelo trditve, dokazne predloge in natančno argumentacijo tožene stranke v njenih vlogah, s katero je argumentirala zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen, zaradi česar ni podan temelj tožbenega zahtevka, ne dosega minimalne zahteve po obrazloženosti sodbe. Sodišče prve stopnje namreč trditev tožnika v sodbi sploh ni povzelo, posledično pa do njih tudi ni zavzelo nobenega stališča, zato ostaja odprto vprašanje ali se je z njimi sploh seznanilo. Končno sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo razlogov, zakaj je sprejelo trditve tožene stranke.

8. Ker se torej sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnika, je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,4 hkrati pa izpodbijana sodba sploh nima razlogov, kar pa pomeni tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker gre za tako hude procesne kršitve, zaradi katerih izpodbijane odločitve sploh ni mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti teh kršitev. V primeru, da bi pritožbeno sodišče samo odpravljalo ugotovljene kršitve, bi se namreč šele na pritožbeni stopnji prvič opredeljevalo do navedb tožnika, hkrati pa bi moralo izvesti tudi kompleten dokazni postopek. Po opravljanjem tehtanju po strogem testu sorazmernosti med pravico do pritožbe, ki je v našem pravnem redu zagotovljena v 25. členu Ustave RS, in pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu EKČP pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi dokončno sojenje pred sodiščem druge stopnje nesorazmerno poseglo v pravico udeležencev postopka do pravnega sredstva. Navedene okoliščine so zato narekovale razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje seznaniti z dejanskimi navedbami in dokaznimi predlogi obeh pravdnih strank, do njih zavzeti jasno stališče in ga potem v obrazložitvi sodbe tudi ustrezno pojasniti, tako da bo po eni strani odgovorjeno na trditve obeh strank, po drugi strani pa, da bo sodbo sploh mogoče preizkusiti. V primeru, da bo določen dokazni predlog zavrnilo, bo moralo takšno odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 A. Galič v Komentar Ustave RS, komentar k 22. členu, točka 38, objavljeno na spletu www.e-kurs.si 2 A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, komentar k 5. členu, 1. knjiga, str. 61-62, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana 2005 in tam navedene odločbe US RS Up 39/95, US RS Up 321/96, US RS Up 373/97 in US RS Up 33/98. Enako tudi J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, komentar k 339. členu, 3. knjiga, str. 300, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009. 3 J. Zobec, prav tam. 4 Prim. I Cp 1791/2016.