Jedro

Kar se tiče tehtanja, ali bi bilo mogoče mejo določiti po drugem kriteriju, zadnji mirni posesti, pa je prav tako pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da za to ni imelo zadostne podlage.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da način in obseg posesti s prostorskega vidika ni omogočal določitve meje po kriteriju zadnje mirne posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka po pravični oceni določilo mejo med parc.št. 1175 k.o. P. v solasti J.M. in L.S. vsake do 1/2 ter parc. št. 1176 k.o. P. v lasti nasprotnega udeleženca D.Š. in sicer v poteku od točke I., ki predstavlja plastično mejno znamenje s kovinskim sidrom (tč. I. je oddaljena 0,70 m od vogala betonskega zidu, 3,05 m od vogala oz. najbližjega vogala stanovanjske hiše P.31 in 7,05 m od najbližjega vogala stanovanjske hiše P.29) v ravni liniji v točko II., ki predstavlja z rumeno barvo označeno znamenje na zidu ob meji s parc.št. 1180/3; točka II. je oddaljena 0,75 m od vogala gospodarskega poslopja predlagateljic in 8,90 m od najbližjega vogala stanovanjske hiše P.29. Nadalje je v 2. točki izreka ugotovilo, da sporni mejni prostor meri 17 m2, njegova vrednost pa da ne presega 200.000,00 SIT (834,59 EUR). Odločilo je, da je skica geodeta sestavni del sklepa (3. točka izreka), da skupne stroške postopka v višini 381.840,50 SIT (1.539,39 EUR) nosijo predlagatelji (nerazdelno) do 1/2 in nasprotni udeleženec do 1/2, stroške zastopanja pa nosi vsaka stranka svoje (4. točka izreka) ter nenazadnje, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljem povrniti nanj odpadli del skupnih stroškov v višini 64.701,15 SIT (269,99 EUR) v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Zoper sklep se je pravočasno pritožil nasprotni udeleženec, s sklicevanjem na vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obrazložitev navaja, da sodišče ni našlo razlogov, da bi mejo določilo po močnejši pravici ali po mirni posesti in je mejo določilo po pravični oceni. V obširni obrazložitvi je pojasnilo svoje ugotovitve, katerih bistvo je, da po smrti starega očeta predlagateljev ti niso več uporabljali spornega mejnega prostora. Ker je stari oče umrl leta 1974, se torej sodišču ni bilo treba ukvarjati s tem, kaj je bilo pred tem, pač pa, kaj se je dogajalo na spornem prostoru zadnjih 30 let. Očitno je, da predlagatelji spornega prostora niso uporabljali. Na to kaže nekaj nezipodbitnih dejstev, predvsem niso nikoli nasprotovali uživanju parc. št. 1176 do zidu stavbe na parc.št. 1175 k.o. P. Kar se tiče barake, je nasprotni udeleženec vprašal za dovoljenje samo za soglasje za naslonitev barake, na pa za dovoljenje, da bi jo sploh smel postaviti. Tudi če bi se štelo za dokazano, da je bila postavitev barake začasna, jo je potrebno razumeti na način, da ko bodo predlagatelji obnavljali steno svoje hiše, bo nasprotni udeleženec moral omogočiti tako obnavljanje. To pa ne pomeni, da je del zemljišča ob steni v posesti predlagatelja. Nenazadnje po smrti očeta predlagatelji niso storili nič, da bi se baraka odstranila niti niso reagirali, ko je po njihovi trditvi zidake odstranil nasprotni udeleženec. Priznavali so mu torej posest, pravico do posesti in s tem lastninsko pravico. Nasprotni udeleženec je torej užival sporni 70 cm pas parcele št. 1176 do hiše na sosednji parceli št. 1175, v tistem delu ob javni cesti pa do suhega zida, katerega ostanki so še vidni in razmejujejo lastnino. Del med tem zidom in novim betonskim zidom služi kot edini možni dostop do parc. št. 1176 in predlagatelji niso zanikali posesti nasprotnega udeleženca. Morda je lahko vprašljiv le tisti del med barako in gospodarskim poslopjem in ki je služil kot nekakšno gnojišče. Ob tem se postavi vprašanje dokazne ocene trditve predlagateljev, da je na spornem mejnem prostoru rasel plevel, saj je šlo za del zemljišča, ki je bil potreben kot dostopna pot. Glede na uporabo nasprotnega udeleženca (dostopna pot, baraka) plevel ni mogel rasti, če je rasel, je le za barako in gospodarskim poslopjem.

Predlagatelji so na lastno pest začeli popravljati njihovo stanovanjsko hišo in so za razliko od običajnega načina gradnje, kjer so hiše imele največ 10-15 cm napušča, zgradili vsaj 50 cm širok betonski nadstrešek. Resnici na ljubo se je nasprotni udeleženec jezil in s tem ni soglašal, vedar tožbe ni vložil. Tak napušč pa še ne pomeni, da so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje tudi dela parcele, nad katerim je napravljen napušč. Kaj takega predlagatelji sploh niso zatrjevali. Sodišče je po mnenju pritožnika glede na navedeno imelo dovolj razlogov vsaj za določitev meje po posestnem stanju, če ne na podlagi močnejše pravice. Odločitve po pravični oceni pritožnik ne sprejema kot pravične. Res je, da stavba potrebuje zemljišče za vzdrževanje, vendar to ne more biti razlog za sprejeto odločitev določitve meje po pravični oceni. Sosed ima namreč za tak primer pravico zahtevati ustrezen dostop, ki ga nepravdno sodišče tudi dovoli, nasprotni udeleženec pa je bil ob obnovi fasade tako možnost tudi ponujal in bil pripravljen dati soglasje. Nasprotni udeleženec ni soglašal z napuščem, ta je bil postavljen brez gradbenega dovoljenja, s tako dovolitvijo meje pa so predlagatelji nagrajeni za samovoljni poseg v lastninsko pravico nasprotnega udeleženca. Doslej slednji ni zahteval odstranitve napušča predvsem zato, ker je tako visoko, da ga pri izvrševanju lastninske pravice ne ovira. Prepričan je, da je dokazal zadnjo mirno posest, kar je smiselno ugotovilo tudi sodišče, ko je ugotovilo, da je zemljišče v pretežni meri uporabljal nasprotni udeleženec, da pa so predlagatelji zemljišče uporabljali za spravilo voza in na steno obešali lestve, kar se je pa godilo pred letom 1974. Hiša pa je bila nenaseljena in so se začeli tja vračati, ko se je pokazala potreba, da bi hišo obnovili. Pa še tedaj spornega prostora niso imeli kaj uporabljati in ga tudi niso mogli, ker je na njem stala baraka. Nasprotnemu udeležencu tudi nikoli niso onemogočili dostopa po trasi med betonskim in kamnitim zidom. Delitev spornega prostora je lahko kompromis, ne more pa biti pravična delitev. Odločitev nenazadnje nasprotuje izvedenim dokazom, zlasti v delu, ko ugotavlja, da je nasprotni udeleženec imel v pretežni meri sporni mejni prostor v posesti z odločitvijo, da ni izkazal svoje mirne posesti.

Predlagatelji so odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Gre za tretje odločanje v tej zadevi. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, postopek teče od 24.3.1999, predlagatelj pa ga je sprožil, ker v predhodnem mejnem ugotovitvenem postopku, začetem leta 1997, med strankama glede zdaj obravnavane meje ni prišlo do soglasja. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da glede na ugotovljene okoliščine ni mogoče določiti meje po primarnem kriteriju močnejše pravice. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ne bi smelo ukvarjati s tem, kaj je bilo s spornim prostorom pred letom 1974, ko je umrl stari oče predlagatelja, saj je pri presoji na podlagi kriterija močnejše pravice pravilno izhajalo tudi iz trditev samega nasprotnega udeleženca, da njegova družina svoj vrt na parceli št. 1176 k.o. P. uživa do zidu hiše predlagatelja že preko 70 let in da na delu vrta na spornem delu ob hiši predlagatelja že več kot 30 let stoji njihova baraka z orodjem. Sodišče je ugotovilo, da sta sporni mejni prostor sicer uporabljala oba soseda (vključno s predniki), vendar nobeden ni izkazal močnejše pravice. Prepričljiva je v zvezi s tem ugotovitev, da posest nasprotnega udeleženca ni bila dobroverna, saj temelji na izpovedih zaslišanih prič V.V. in R. ., ki sta potrdili predlagateljevo izpoved, da je bilo dovoljenje za postavitev barake nasprotnemu udeležencu dano zgolj za potrebe adaptacije njegove hiše, pogojeno s tem, da se ob morebitni adaptaciji hiše predlagatelja odstrani in ne zgolj začasno umakne. Nasprotni udeleženec s svojim polemiziranjem v pritožbi dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati. Upoštevaje še ostale neizpodbijane ugotovljene okoliščine (predvsem nedokazan potek starega zidu, kot ga je zatrjeval nasprotni udeleženec, mreža, ki je bila nato odstranjena s strani nasprotnega udeleženca, zidaki družine predlagatelja do leta 1990 na delu spornega zemljišča), sodišče nima razloga za dvom v pravilnost presoje glede primarnega kriterija. Ker za zatrjevano močnejšo (lastninsko) pravico nasprotnega udeleženca na podlagi dolgoletne dobroverne posesti torej ni izkazana dobra vera kot eden od nujnih pogojev, je že to zadoščalo za zaključek sodiča, da močnejše pravice ni dokazal in so ostala pritožbena izvajanja glede posesti s tem v zvezi odveč. Nerazumljiva oz. protispisna je pritožbena trditev, da (po ugotovitvah v sklepu leta 1995 napravljeni) napušč na hiši predlagatelja še ne pomeni, da so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje tudi spornega dela parcele, nad katerim je napravljen napušč. Česa takega namreč sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo.

Kar se tiče tehtanja, ali bi bilo mogoče mejo določiti po drugem kriteriju, zadnji mirni posesti, pa je prav tako pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da za to ni imelo zadostne podlage. Nasprotni udeleženec poudarja nekatere ugotovitve v izpodbijanem sklepu, ki se nanašajo na njegovo pretežno posest (baraka, dostop s ceste na vrt), druge pa povzema iztrgane iz konteksta in skuša s tem prepričati sodišče, da obstojijo pogoji za določitev meje po zadnji mirni posesti. Vendar pa ni mogoče mimo vseh okoliščin te zadeve, ki jih je sodišče pravilno celovito presojalo. Iz ugotovitev izhaja, da sta sporni prostor uporabljala oba mejaša in ni bilo ugotovljeno, da bi ga izključno uporabljal le eden. Celo nasprotni udeleženec v pritožbi dopušča možnost, da je lahko vprašljiv in sporen tisti del zemljišča za barako (na katerem je po neizpodbijanih ugotovitvah imel predlagatelj opeke do leta 1990 in jih je šele tedaj nasprotni udeleženec odstranil), sodišče pa je ugotovilo, da je predlagatelj na svoji stavbi (do zidu katere nasprotni udeleženec zatrjuje svojo posest), leta 1995 podaljšal streho, katere napušč sega v sporni prostor za 50 cm po dolžini strehe, tej gradnji pa nasprotni udeleženec ni oporekal, kar posredno potrjuje tudi v pritožbi, saj iz njegovih navedb izhaja, da ga je očitno dopuščal, medtem ko ima slednji na delu spornega prostora postavljeno barako, del pa uporablja za dostop na vrt, čemur predlagatelji tudi niso nasprotovali. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da način in obseg posesti s prostorskega vidika ni omogočal določitve meje po kriteriju zadnje mirne posesti. Pritožnik s svojimi navedbami ne more izpodbiti odločitve sodišča, ki je zato mejo določilo po pravični oceni, s tem, da je sporni prostor v izmeri 17 m2 razdelilo na polovico (iz skice geodeta, ki je sestavni del sklepa izhaja, da je skupna širina spornega prostora 1,42 m). V sklopu določanja meje po pravični oceni pa je pravilno tehtalo interese strank in sicer na eni strani nasprotnega udeleženca z obrazložitvijo, da ima ob spornem delu urejen vrt in dostop do vrta, upoštevaje dosedanjo pretežno rabo in na drugi strani predlagatelja, upoštevaje omenjeni napušč in tudi po oceni pritožbenega sodišča življenjsko sprejemljivo okoliščino, da njegova stavba potrebuje določen pas zemljišča ob njej že z vidika funkcionalnosti, saj ga sicer ne bi imela. Tudi pritožnik soglaša, da stavba potrebuje zemljišče za vzdrževanje, s svojim stališčem, da v ta namen lahko dobi dostop v sodnem postopku ali sosedovo privoljenje, pa v konkretni zadevi ne prepriča, saj je potrebno stremeti k taki meji, ki bo omogočala tudi racionalno in neovirano rabo in zagotavljala mir med sosedi.

Glede na zgoraj navedeno tožnik s svojo pritožbo ne more uspeti in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365.člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).