Jedro

Pri razlogu za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 gre za povsem drugo situacijo, kot jo ureja šesti odstavek 109. člena ZOFVI. Po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene, da se delavec v tem določenem času pripravlja na delo, se usposablja ali izpopolnjuje, oz. se izobražuje; po šestem odstavku 109. člena ZOFVI pa gre za opravljanje dela, ne da bi delavec izpolnjeval zahtevane pogoje.

Toženka je bila, da bi bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene s tožnikom, zakonite, dolžna podati trditve in dokazati obstoj tistega razloga, iz katerega je pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklepala. Zgolj dejstvo, da tožnik za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjeval zahtevanih pogojev, še ne pomeni avtomatično, da je toženka pogodbe o zaposlitvi za določen čas z njim sklenila zakonito. Bistveno je, da je v zadnjih štirih pogodbah za določen čas navedla drug razlog za njihovo sklepanje (8. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1), tega razloga pa ni utemeljila. Glede na takšno ugotovitev je pravilna razsoja, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenjene nezakonito in se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je tožnik s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženki v delovnem razmerju za nedoločen čas, da mu je delovno razmerje 31. 8. 2017 nezakonito prenehalo in da je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto računalnikar - organizator informacijskih dejavnosti do 26. 10. 2018, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za ves čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 26. 10. 2018 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v obvezna zavarovanja, mu obračuna osnovno bruto plačo 1.320,58 EUR z dodatki ter po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila ter mu plača 2.641,16 EUR bruto odškodnine (II. in III. točka izreka). V presežku, za plačilo odškodnine nad prisojenim 2.641,16 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, tožniku pa je dolžna plačati njegove (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene med pravdnima strankama, vsebujejo specialno pravno podlago šestega odstavka 109. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/96 in nadalj.), po kateri se delovno razmerje lahko sklene s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Takšen razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom je toženka dokazala, iz predloženih pogodb o zaposlitvi za določen čas je razvidno, da so bile sklenjene, ker tožnik ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Tudi tožnik je izpovedal, da je v letih 2010-2017 poskušal pridobiti ustrezno izobrazbo za zasedbo delovnega mesta pri toženki. Določba ZOFVI je lex specialis, ki derogira splošno ureditev v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.; ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.). V pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 9. 2013 je toženka sicer navedla kot podlago za njeno sklenitev 8. alinejo prvega odstavka 54. člena ZDR-1, po kateri se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene, če gre za delavca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, oz. izobraževanja. Dejstvo je, da tožnik za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja, s toženko bi po pridobitvi ustrezne izobrazbe lahko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da toženka s sklicevanjem na šesti odstavek 109. člena ZOFVI utemeljuje drug razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom, kot je razlog, ki je v pogodbah o zaposlitvi naveden. Četudi je v pogodbah o zaposlitvi naveden tudi razlog po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, je treba za presojo zakonitosti sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas upoštevati specialno ureditev v ZOFVI. Po tej ureditvi ne pride do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Toženka s tožnikom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, sploh ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe VIII Ips 86/2015. Stališče v sodbi VIII Ips 39/2016, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni bilo sprejeto v primerljivem primeru. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo, ker pri odločanju ni upoštevalo specialne ureditve v ZOFVI. Glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas 1. 9. 2016 ‑ 31. 8. 2017 je zmotno ugotovilo dejansko stanje, druga prijavljena kandidatka ni izpolnjevala vseh zahtevanih pogojev. Enako velja za ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da je tožnik po izteku pogodb o zaposlitvi za določen čas ostal na delu pri toženki. Četudi je tožnik šele naknadno podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas 1. 9. 2013 - 31. 8. 2014, to ne vpliva na dejstvo, da je imel pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so bile kontinuirane, zaradi česar ga toženka v vmesnem času ni odjavila iz obveznih zavarovanj. Podlaga tožnika za vključitev v obvezna zavarovanja je bila podana ves čas. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno prisodilo dve bruto plači kot odškodnino oz. denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in napačno odločilo o plačilu pravdnih stroškov. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podredno da izpodbijani del sodbe spremeni na način, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne v celoti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da se toženka neutemeljeno sklicuje na stališče v sodbi VIII Ips 86/2015, saj ta zadeva ni primerljiva po dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je z oceno izvedenih dokazov pravilno ugotovilo vsa bistvena dejstva ter sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Toženka je imela možnost, da bi za delovno mesto, na katerem je delo opravljal tožnik, tj. delovno mesto računalnikar - organizator informacijskih dejavnosti, zaposlila kandidatko, ki izpolnjuje zahtevane pogoje, pa tega ni storila. Kandidatka A.A. je izpolnjevala vse zahtevane pogoje, kot so bili navedeni v razpisu prostega delovnega mesta toženke. V zadnjih štirih pogodbah o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih s tožnikom, se toženka na razlog iz šestega odstavka 109. člena ZOFVI ni sklicevala, ampak je navedeno le, da se te sklepajo za določen čas v skladu z 8. alinejo prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Tožnik je bil po vseh pogodbah o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih s toženko, v neprekinjenem delovnem razmerju skupaj 7 let in 6 mesecev. Ker so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se šteje, da je bil tožnik zaposlen pri toženki za nedoločen čas. Toženka ni niti zatrjevala niti dokazala obstoja razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot je v pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih s tožnikom, naveden. Navajanje drugih razlogov v sodnem postopku bi izničilo namen, zaradi katerega se zahteva navedba razloga za njeno sklenitev v pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Delodajalec lahko dokazuje le tisti razlog, ki ga sam navede, takšno stališče izhaja tudi iz sodbe VIII Ips 39/2016. Razlog po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, po kateri se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene, če gre za delavca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, oz. izobraževanja, ni bil podan. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 31. 8. 2013 ostal na delu pri toženki, delo je za toženko opravljal brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Toženka ga iz obveznih zavarovanj ni odjavila, s tem je izrazila soglasje k nadaljnjemu opravljanju dela. Posledica dejstva, da delavec ostane na delu po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je transformacija v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. S kasnejšo sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ne more zakonito prenehati. Enako velja za delo tožnika po 31. 8. 2016. V primeru več pogodb o zaposlitvi za določen čas že ugotovitev nezakonitosti ene od pogodb o zaposlitvi za določen čas pomeni, da je delavec v delovnem razmerju za nedoločen čas. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje predlagal, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže, sodišče prve stopnje je njegovemu predlogu sledilo. Prisojeno denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi bi lahko bilo višje, sicer pa mu toženka po višini niti konkretizirano ne ugovarja. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrne, potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter toženki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, kot jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

6. Kot med pravdnima strankama ni sporno in je povzelo sodišče prve stopnje, je bil tožnik pri toženki zaposlen na delovnem mestu računalnikar – organizator informacijskih dejavnosti od 1. 3. 2010 dalje po več pogodbah o zaposlitvi za določen čas. Toženka je pogodbe o zaposlitvi za določen čas predložila. Kot je nadalje pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila prva pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena za čas 1. 3. 2010 - 31. 8. 2010 za krajši delovni čas 10 ur tedensko, ostale pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa so bile sklenjene za določen čas enega leta, skupno za čas 1. 9. 2010 - 31. 8. 2017, za krajši delovni čas 28 ur tedensko. V prvih štirih pogodbah o zaposlitvi je navedeno, da se sklepajo na podlagi 109. člena ZOFVI in po 7. alineji (prvega odstavka) 52. člena ZDR, v naslednjih štirih pogodbah o zaposlitvi za določen čas pa, da se sklepajo po 8. alineji (prvega odstavka) 54. člena ZDR-1, navedeno je tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ker nima ustrezne izobrazbe.

7. Pogodba o zaposlitvi se sklepa za nedoločen čas, razen če ni s tem zakonom drugače določeno (prvi odstavek 10. člena ZDR, prvi odstavek 12. člena ZDR-1). Primeri, v katerih je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, so vsebovani v prvem odstavku 52. člena ZDR in 54. člena ZDR-1, pri čemer ti niso izčrpno navedeni. Po 13. alineji prvega odstavka 52. člena ZDR in 15. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 je pogodbo o zaposlitvi za določen čas dopustno skleniti tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon oz. kolektivna pogodba na ravni dejavnosti.

8. Takšen primer je za toženko v šestem odstavku 109. člena ZOFVI, po katerem se delovno razmerje lahko sklene s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. To pomeni, kot navaja toženka v pritožbi, da je sicer imela možnost za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev (ob dodatnih pogojih, da nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in da je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela), vendar pa je za odločitev v tem sporu ključno, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe, da toženka zadnjih štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni sklenila iz razloga po šestem odstavku 109. člena ZOFVI. Drugačno navajanje toženke v pritožbi je protispisno. Tudi navedba v pogodbah o zaposlitvi za določen čas, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ker nima ustrezne izobrazbe, ne pomeni, da je šlo za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas po specialni ureditvi v ZOFVI, saj je kot razlog oz. podlaga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas navedena 8. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1. 9. Po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če gre za delavca, ki sklene takšno pogodbo o zaposlitvi zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, oz. izobraževanja. Toženka obstoja tega razloga za sklenitev zadnjih štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala oz. utemeljila (in še manj dokazala). V pritožbi sicer razlog po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 opredeli kot podlago, ki jo je v pogodbah o zaposlitvi za določen čas s tožnikom navedla, ker ni izpolnjeval zahtevanih pogojev. Vendar, ugotavlja pritožbeno sodišče, gre pri razlogu za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za povsem drugo situacijo, kot jo ureja šesti odstavek 109. člena ZOFVI. Po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene, da se delavec v tem določenem času pripravlja na delo, se usposablja ali izpopolnjuje, oz. se izobražuje; po šestem odstavku 109. člena ZOFVI pa gre za opravljanje dela, ne da bi delavec izpolnjeval zahtevane pogoje.

10. Toženka je bila, kot izhaja tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, da bi bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene s tožnikom, zakonite, dolžna podati trditve in dokazati obstoj tistega razloga, iz katerega je pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklepala. Zgolj dejstvo, da tožnik za zasedbo delovnega mesta (konkretno računalnikar – organizator informacijskih dejavnosti) ni izpolnjeval zahtevanih pogojev, še ne pomeni avtomatično, da je toženka pogodbe o zaposlitvi za določen čas z njim sklenila zakonito. Bistveno je, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, da je v zadnjih štirih pogodbah za določen čas navedla drug razlog za njihovo sklepanje (8. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1), tega razloga pa ni utemeljila. Glede na takšno ugotovitev je nadalje pravilna razsoja, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenjene nezakonito in se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je tožnik s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

11. Sodba VIII Ips 86/2015, na katero se sklicuje toženka, je bila sprejeta v zadevi, v kateri je bilo dejansko stanje bistveno drugačno kot v predmetni zadevi. V zadevi VIII Ips 86/2015 je šlo za delavko, ki je sklenila dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, pri čemer v drugi pogodbi o zaposlitvi za določen čas razlog za njeno sklenitev ni bil opredeljen, pogodba o zaposlitvi za določen čas pa je bila zakonito sklenjena na podlagi šestega odstavka 109. člena ZOFVI. V predmetni zadevi pa je, kot je pritožbeno sodišče že navedlo in kot je pravilno iz predloženih pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih med pravdnima strankama (zadnje štiri pogodbe o zaposlitvi za določen časa), ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka navedla razlog za sklenitev takšnih pogodb o zaposlitvi, in sicer razlog po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Tega razloga pa v sodnem postopku, kot tudi že navedeno, ni utemeljila.

12. V zadevi VIII Ips 83/2010 je delavka sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno odsotne sodelavke. V obrazložitvi sodbe je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo, da sta razloga po 2. alineji prvega odstavka 52. člena ZDR (nadomeščanje začasno odsotnega delavca) in po šestem odstavku 109. člena ZOFVI dva različna in samostojna razloga. To velja tudi v konkretnem primeru, ko je toženka pogodbe o zaposlitvi s tožnikom sklepala po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1. To je drug razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in v primeru njegovega neobstoja, se pogodba o zaposlitvi za določen čas transformira na podlagi 56. člena ZDR-1. 13. Nebistveno je, ali so med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas nezakonite še iz kakšnega drugega razloga. Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas 1. 9. 2016 - 31. 7. 2017, ko za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas po šestem odstavku 109. člena ZOFVI ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj, da nihče od prijavljenih kandidatov ni izpolnjeval zahtevanih pogojev. Toženka v pritožbi konkretizirano ne ugovarja, katerih zahtevanih pogojev kandidatka A.A. ni izpolnjevala. Da v razpisnih pogojih ni bila opredeljena zahteva po poznavanju dela z računalniškim programom toženke, je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako pravilno je na podlagi dejstva, da sta bili pogodbi o zaposlitvi za določen čas 1. 9. 2013 - 31. 8. 2014 in 1. 9. 2016 - 31. 8. 2017 sklenjeni 5. 9. 2013 oz. 5. 9. 2016, kar pomeni, da je tožnik opravljal delo pri toženki po izteku pred tem veljavnih pogodb o zaposlitvi, ki mu toženka v pritožbi niti ne oporeka (le da krivdo, da pogodbi o zaposlitvi za določen čas nista bili sklenjeni prej, pripiše tožniku, kar pa ni bistveno), ugotovilo dodatno nezakonitost. Posledica tega, da delavec ostane na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je določena v 56. členu ZDR-1. Šteje se, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo – delno je zavrnilo le tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Pri odmeri denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini dveh njegovih plač, ker tožnik ni predložil podatka o višini izplačanih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo oz. prenehanjem delovnega razmerja, je upoštevalo kriterije, kot so določeni v 118. členu ZDR-1, in sicer trajanje zaposlitve tožnika pri toženki (7 let in pol), možnosti tožnika za novo zaposlitev (ugodne), okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas po prenehanju delovnega razmerja (tožnik opravlja delo kot samostojni podjetnik). Po oceni pritožbenega sodišča je odmerjeno in prisojeno denarno povračilo ob sodni razvezi, najmanj ustrezno (prej prenizko kot previsoko), nekonkretizirane drugačne pritožbene navedbe toženke pa so neutemeljene.

15. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških odločilo na način, da toženka sama krije svoje stroške, tožniku pa je dolžna plačati njegove. Podlago za takšno odločitev predstavlja četrti odstavek 163. člena ZPP, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe, utemeljena je na načelu uspeha v postopku (tožnik je s pretežnim delom tožbenega zahtevka uspel, prvi in tretji odstavek 154. člena ZPP).

16. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tožniku je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati potrebne stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je po Odvetniški tarifi (OT - Ur. l. RS, št. 2/2015) priznalo 375 točk, kot jih je utemeljeno priglasil, in 7,5 točke materialnih stroškov, skupaj 382,5 točke oz. 229,50 EUR (tar. št. 15/4 člen 11/3 OT), z davkom na dodano vrednost pa znesek 279,99 EUR.