Jedro

Razmere v zvezi z delom prevzetih delavcev pri prvotoženi stranki (delodajalcu prevzemniku) so bile nevzdržne, plače se niso izplačevale od oktobra 2012 dalje, dela ni bilo, delavci pa so bili poslani domov in niso imeli več vstopa v firmo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved tožnika podana po postopku in v rokih, ki so določeni v 112. členu ZDR ter iz utemeljenega razloga po 7. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR (ki določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona, oziroma če je bila kršena prepoved trpinčenja na delovnem mestu iz 4. odstavka 6.a člena ZDR), ki v obravnavanem primeru pomeni tudi razlog iz tretjega odstavka 73. člena ZDR.

Zato prvo in drugotožena stranka solidarno odgovarjata tožniku po določbah za plačilo terjatev, ki so nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika pri delodajalcu prevzemniku – prvotoženi stranki in je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ter odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka utemeljen.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev v izpodbijani sodbi o terjatvah tožnika do drugotožene stranke (regres za letni dopust in obračun in plačilo nadur) za čas trajanja zaposlitve tožnika pri drugotoženi stranki, to je do spremembe delodajalca oziroma prehoda tožnika v delovno razmerje k drugemu delodajalcu – prevzemniku, to je prvotoženi stranki. Po določbi četrtega odstavka 73. člena ZDR je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko (delodajalca prenosnika) tako v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo regresa za letni dopust za leti 2011 (ki je bil delno plačan) in 2012, kakor tudi v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo nadur, saj je ugotovilo, da drugotožena stranka tožniku teh terjatev ni poravnala.

V primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitev nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Spremembe delodajalca ni mogoče šteti za prenehanje delovnega razmerja. Delavec vse pravice, ki jih je imel pri delodajalcu prenosniku, ohrani pri delodajalcu prevzemniku. Spremeni se le delodajalec, kar ima na videz podobne posledice kot prenehanje delovnega razmerja ob takojšnji sklenitvi novega delovnega razmerja . Ker je po ZDR odškodnina oziroma denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, pri spremembi delodajalca pa ne gre za prenehanje delovnega razmerja, spremembe delodajalca ni mogoče šteti za nepredvidljiv razlog, zaradi katerega bi tožniku pripadalo nadomestilo zaradi neizrabljenega dopusta. Tožnik bi namreč lahko skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR izkoristil preostali letni dopust pri delodajalcu prevzemniku vse do prenehanja delovnega razmerja pri njem. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova neizrabljenega dopusta.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v ugodilnem delu 3. alineje I. točke izreka sodbe delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka, kot solidarni dolžnik skupaj s prvotoženo stranko dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki obračunati odškodnino za neizkoriščeni letni dopust v bruto višini 71,20 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: - da je drugotožena stranka kot solidarni dolžnik skupaj s prvotoženo stranko dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki obračunati bruto zneske ter izplačati neto zneske (po odvodu akontacije dohodnine oziroma akontacije dohodnine in prispevkov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila iz naslova: * regresa za letni dopust za leti 2011 (v bruto znesku 561,06 EUR) in 2012 (v bruto znesku 763,06 EUR), * delo preko stalnega delovnega časa v bruto znesku 237,39 EUR, * odškodnine za neizkoriščen letni dopust v bruto znesku 71,20 EUR, * odpravnine v znesku 5.837,91 EUR, * odškodnine v bruto znesku 2.002,28 EUR, z zapadlostjo, kot je navedeno v I. točki izreka, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka); - da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do prvotožene stranke (v stečaju) iz naslova: * plače za oktober in november 2012 v bruto zneskih in z izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, * odpravnine v bruto znesku z izplačilom neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, * odškodnine v bruto znesku z izplačilom neto zneska, v višini in z zapadlostjo, kot izhaja je navedeno v izreku sodbe, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka); - da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do prvotožene stranke iz naslova: * regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012, * dela preko polnega delovnega časa, * odškodnine za neizkoriščen letni dopust, * plače za avgust in september 2012, vse v bruto zneskih, razvidnih iz izreka, z izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka ter * nadomestila stroškov v zvezi z delom (prevoz, malica) za obdobje in v višini, z zapadlostjo s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe (III. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno povrniti stroške tega postopka v znesku 1.016,40 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Tožeči stranki pa je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna prvotoženi stranki povrniti 391,80 EUR stroškov postopka v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

Sklenilo je, da se postopek zoper drugotoženo stranko za plačilo ene nadure v znesku 7,29 EUR bruto in regresa za letni dopust za leto 2011 za znesek 38,94 EUR ustavi.

2. Drugotožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del I. točke ter zoper V. točko izreka sodbe, v kolikor se nanaša nanjo, iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni oziroma razveljavi ter tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko v celoti zavrne kot neutemeljen, oziroma podredno vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 8. 1995 do 31. 7. 2013, od 1. 8. 2012 dalje pa je bil delavec prvotožene stranke, pri kateri mu je pogodba o zaposlitvi prenehala 21. 11. 2012 na podlagi izredne odpovedi tožnika. Sodišče je zaključilo, da prvo in drugotožena stranka odgovarjata za obveznosti, ki so nastale v času pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugotoženo stranko in so dospele do vključno 31. 7. 2012, pa tudi za obveznosti, ki so nastale po 1. 8. 2012 zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal delavec, ker so se pri prevzemniku zaradi objektivnih razlogov poslabšale pravice delavca.

Glede zahtevka za plačilo odpravnine in odškodnine za čas neizkoriščenega odpovednega roka drugotožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo z utemeljitvijo, da je tožeči stranki delovno razmerje pri prvotoženi stranki prenehalo po krivdi delodajalca, saj delodajalec prevzemnik tožeči stranki ni zagotavljal dela. Tožniku je delovno razmerja pri prvotoženi stranki prenehalo 21. 11. 2012 na podlagi izredne odpovedi tožeče stranke. Tožnik ni podal navedb o objektivnih okoliščinah, zaradi katerih so se poslabšale pravice iz delovnega razmerja in svojega zahtevka ni konkretiziral. Sodišče v obrazložitvi sodbe svoje zaključke utemeljuje na izpovedi tožnika, ki je te okoliščine sodišču, na njegovo izrecno vprašanje, malo opisal. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je izpoved tožnika štelo kot tožbene navedbe, kar pa ni dopustno. Drugotožena stranka ima namreč pravico izjaviti se o navedbah tožeče stranke, ta pa o objektivnem poslabšanju ni podala konkretnih navedb, na kar je tožena stranka opozarjala še v fazi postopka. Zahtevek tožnika torej materialnopravno ni bil utemeljen. Gola navedba o poslabšanju pravic iz delovnega razmerja za takšen zaključek ne zadostuje, pomanjkanja navedb pa sodišče ne bi smelo nadomestiti z izjavami tožnika in prič. Skladno z navedenim je odločitev sodišča napačna, zato jo je potrebno tudi v tem delu razveljaviti, tožbeni zahtevek pa zavrniti.

Glede regresa za letni dopust in plačila za opravljene nadure je tožnik navajal, da mu je drugotožena stranka za leto 2011 že plačala 200,00 EUR regresa neto v obliki bonov, regresa za leto 2012 pa mu sploh ni izplačala in je zato dolžna plačati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 600,00 EUR ter regres za leto 2012 v bruto znesku 800,00 EUR, oziroma ustrezne neto zneske po odvodu davkov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Po prvem odstavku 73. člena ZDR, ki ureja institut spremembe delodajalca, je za primer, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi družitve ali delitve do spremembe delodajalca, določeno, da pridejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Na podlagi navedenega dejanskega stanja je treba šteti, da so pravice iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik užival pri toženi stranki kot delodajalcu prenosniku, avtomatično prešle na prvotoženo stranko (v stečaju) kot delodajalca prevzemnika. Na prevzemnika je bila prenesena tudi obveznost izplačila regresa za letni dopust za delavce, ki so se z navedenim prenosom pri prevzemniku prezaposlili. Tožnik je bil o tem obveščen, s podpisom pogodbe o prenosu, torej nove pogodbe o zaposlitvi, pa se je s tem tudi strinjal. Sodišče bi tako moralo ugotoviti, da je obveznost plačila regresa prešla na prvotoženo stranko in zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrniti.

Smiselno enako velja glede zahtevka za izplačilo nadur, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje prav tako zavrniti že po temelju. Ta zahtevek pa je neutemeljen tudi po višini, ki je tožnik z ničemer ni izkazal, sodišče pa je ponovno pomanjkanje navedb nadomestilo z njegovo izpovedjo, kar ni dopustno. Zato ima odločitev v tem delu tudi elemente bistvenih kršitev pravdnega postopka, ki so vplivale na vsebino odločitve in je tudi zaradi tega odločitev nepravilna in nezakonita.

Tožnik je od tožene stranke vtoževal tudi plačilo odškodnine za dva dni neizkoriščenega letnega dopusta v letu 2012, v skupnem znesku 269,28 EUR. Sodišče odločitev o pravici delavca do nadomestila na neizrabljen letni dopust utemeljuje z dolžnostjo delodajalca, da delavcu omogoči izrabo letnega dopusta, pravica do letnega dopusta pa je delavcu zagotovljena le, če ima ta dejansko možnost to pravico izvršiti. Sodišče ob tem citira Direktivo 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 in Sodbi sodišča ES C-350/06 in C-520/06. Pogoji, ki jih za prisojo nadomestila za neizkoriščen dopust predpisujeta tako slovenska kot evropska zakonodaja, v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Do tako pomembnega vprašanja se je opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS, v sklepu opr. št. VIII Ips 191/2010. Delodajalec je dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust le tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti. 166. člen ZDR je potrebno razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Tudi ob upoštevanju novejše sodne prakse Sodišča ES ni pravilna razlaga 7. člena Direktive o delovnem času na način, da je delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja dolžan izplačati delavcu odškodnino za neizrabljen letni dopust tudi, če izrabe letnega dopusta delavcu ni onemogočal oziroma, če je delavec mogel izrabiti letni dopust, pa izrabe sploh ni uveljavljal. Tožnik je namreč jasno izpovedal, da je dopust pri drugotoženi stranki lahko izkoristil, v dogovoru z nadrejenim. Zato je tudi izkoristil ne samo 10, ampak celo 12 dni dopusta. Ko se je vrnil na delo, pa se je očitno, sodeč po njegovi izpovedi, pričela njegova zaposlitev pri prvotoženi stranki. Dveh dni neizrabljenega dopusta tožnik ni izrabil iz razlogov na njegovi strani, ker ga ni izkoristil v mesecih prej, saj bi to lahko storil, kakor je tudi sam izpovedal, v dogovoru z delodajalcem. Tožnik ni zahteval izrabe teh 2 dni dopusta, čeprav je imel za to vse možnosti. Neizkoriščen dopust torej ni posledica objektivnih razlogov, ampak razlogov na strani delavca, zato ni upravičen do nadomestila.

Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je imel tožnik dopust možnost izkoristiti v času trajanja delovnega razmerja, vse do obvestila o spremembi delodajalca in ali je imel tožnik od takrat, ko je izvedel, da mu bo delovno razmerje pri drugotoženi stranki prenehalo, do prenehanja delovnega razmerja dejansko možnost izrabiti svoj letni dopust in če je ta možnost obstajala, razloge za neizrabo. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi.

Odločitev sodišča je torej preveč pavšalna in napačna, sodišče pa je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, saj je zahtevek tožene stranke, ne glede na njene navedbe in predvsem upoštevajoč izpovedbo tožnika, že materialnopravno nesmiseln. Tudi v primeru, da bi bil tožnik na podlagi razlage 7. člena Direktive o delovnem času res upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust, pa bi to lahko veljalo le za minimalni letni dopust, tožniku pa je bilo prisojeno nadomestilo za več kot toliko.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP izpodbijani del sodbe (to je ugodilni del sodbe v I. točki izreka ter IV. točka izreka sodbe, v kolikor se nanaša na drugo toženo stranko) preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki glede bistvenih kršitev pravdnega postopka (ki jih pritožba uveljavlja le splošno in jih ne konkretizira), ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo s tem, da je izpoved tožnika štelo kot tožbene navedbe, kar ni dopustno. Drugotožena stranka naj ne bi imela možnosti izjaviti se o navedbah tožnika, ki ni podal konkretnih navedb o objektivnem poslabšanju pravic iz pogodbe o zaposlitvi (kot razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca v primeru spremembe delodajalca). Sodišče pa po mnenju drugotožene stranke pomanjkanja navedb ne bi smelo nadomestiti z izjavami tožnika in prič. S temi pritožbenimi navedbami drugotožena stranka le smiselno uveljavlja kršitev 5. in 7. člena ZPP oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, vendar očitki niso utemeljeni. Res je sicer, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke v zvezi z navedenim vprašanjem skopa, pa vendarle zadostna, da se je drugotožena stranka tudi o vprašanju, ki ga izpostavlja v pritožbi, lahko izjavila. Ni utemeljen očitek, da naj bi sodišče pomanjkanje navedb nadomeščalo z izjavami tožnika in prič. Potek postopka pred sodiščem prve stopnje in podatki v spisu ne dajejo podlage za zaključek, da bi sodišče prve stopnje z nezakonitim postopanjem drugotoženi stranki onemogočalo obravnavanje pred sodiščem, saj je imela drugotožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje vse možnosti, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, kar je, kot izhaja iz pisnih vlog in zapisnikov o narokih za glavno obravnavo, tudi storila.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je v pretežnem delu tudi materialnopravno pravilna, razen v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust. Pritožbeno sodišče v tem obsegu soglaša z odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva: - Tožnik je bil pri drugotoženi stranki zaposlen od 1. 8. 1995 do 31. 7. 2012, s 1. 8. 2012 pa je bil prevzet k prvotoženi stranki (v stečaju) zaradi spremembe delodajalca po 73. členu ZDR. Med prvo in drugotoženo stranko je bila sklenjena pogodba o prenosu delavcev kot podlaga za spremembo delodajalca – transfer delavcev.

- Tožnik je bil zaposlen pri prvotoženi stranki od 1. 8. 2012 do 21. 11. 2012, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi, ki jo je podal tožnik dne 20. 11. 2012. - Iz izredne odpovedi tožnika izhaja, da je bila podana, potem ko je po pooblaščencu dne 29. 10. 2012 z opominom pozval prvotoženo stranko, naj odpravi kršitve dolžnosti delodajalca po 45. členu ZDR in 6.a členu (4. odstavek, ki prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu), istega dne pa je o kršitvah obvestil inšpektorat za delo. V odpovedi je navedeno, da je bil prenos delavcev izveden pod pritiskom, z namenom, da bodo le tako lahko zagotovili izplačilo plač, da delavcu niso bile izplačane različne terjatve iz delovnega razmerja, zakoniti zastopnik pa je izjavil, da delavcu sploh ne bodo izplačane ter da dela za delavca ni in ga ne pričakuje, da se od septembra 2012 dalje na delavca vrši nenehen pritisk, naj podpiše različne dokumente – pogodbe za določen čas, premestitev na delo v Nemčijo, neustrezne pogodbe o zaposlitvi ter da mu od 1. 10. 2012 prvotožena stranka ne zagotavlja dela, ustno pa je bil napoten na čakanje na delo domov in o napotitvi ni prejel nobenega dokumenta. Po prejemu opomina je delodajalec delavcu podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, njegove pravice pa krši še naprej in vzrokov za mobbing delavca ni odpravil. 8. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil nad prvotoženo stranko dne 23. 9. 2013 začet stečajni postopek, zato je bil s sklepom sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 2013 postopek zoper prvotoženo stranko prekinjen. Tožnik je svoje terjatve priglasil v stečajnem postopku in 24. 2. 2014 predlagal nadaljevanje postopka, vendar je bil predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka zavržen (kot preuranjen) s sklepom z dne 3. 4. 2014. S sklepom z dne 22. 5. 2014 pa je bilo odločeno, da se prekinjeni postopek nadaljuje, ker je bil 29. 4. 2014 objavljen končni seznam preizkušenih terjatev, upniki pa napoteni na nadaljevanje prekinjenega postopka v 1 mesecu po objavi sklepa (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP).

S sklepoma sodišča prve stopnje z dne 25. 4. 2014 in 9. 6. 2014 je bilo odločeno, da se v tej zadevi izvede vzorčni postopek glede drugotožene in prvotožene stranke (v stečaju).

9. Tožnik je 1. 3. 2013 vložil tožbo, s katero je zahteval: * da mu prvo in drugotožena stranka solidarno plačata regres za letni dopust za leti 2011 in 2012, nadure, odškodnino za neizrabljen letni dopust, odpravnino po 109. členu ZDR in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka; * da mu prvotožena stranka plača neizplačane plače ter stroške prevoza na delo in malico za obdobje od avgusta 2012 do novembra 2012. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko in svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago. Pri tem je pravilno upoštevalo zlasti določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki se nanašajo na spremembo delodajalca, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca in denarne terjatve iz delovnega razmerja, ki jih v tem sporu uveljavlja tožeča stranka od drugotožene stranke.

10. V tem individualnem delovnem sporu je bistveno pravno vprašanje, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za solidarno odgovornost prvo in drugo tožene stranke po določbah 3. in 4. odstavka 73. člena ZDR.

V 3. odstavku 73. člena ZDR je določeno, da v primeru, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine se upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih. Po 4. odstavku istega člena ZDR je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji po teh določbah tako za plačilo terjatev iz delovnega razmerja, ki jih tožnik uveljavlja od drugotožene stranke za čas do dneva prenosa oziroma spremembe delodajalca, kakor tudi za plačilo terjatev, ki so nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika pri delodajalcu prevzemniku.

11. Glede izredne odpovedi s strani delavca - tožnika je ugotovilo, da je podana v skladu s 112. členom ZDR (kršitev 45. člena ZDR in 4. odstavka 6.a člena ZDR, ki prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu) in da je tožnik odpovedal pogodbo zato, ker so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale njegove pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Razlogi za odpoved so navedeni v sami izredni odpovedi, sodišče prve stopnje jih je preverilo v dokaznem postopku (zlasti z zaslišanjem tožnika in prič) in pravilno presodilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved s strani delavca iz 7. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona, oziroma če je bila kršena prepoved trpinčenja na delovnem mestu iz 4. odstavka 6.a člena ZDR.

Razmere v zvezi z delom prevzetih delavcev pri prvotoženi stranki (delodajalcu prevzemniku) so bile nevzdržne, kar potrjujejo izvedeni dokazi, plače se niso izplačevale od oktobra 2012 dalje, dela ni bilo, delavci pa so bili poslani domov in niso imeli več vstopa v firmo. Na tej podlagi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved tožnika podana po postopku in v rokih, ki so določeni v 112. členu ZDR ter iz utemeljenega razloga po 7. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR, ki v obravnavanem primeru pomeni tudi razlog iz tretjega odstavka 73. člena ZDR. Nobenega dvoma ni o tem, da je neposredno po izvedeni spremembi delodajalca prišlo do objektivnega poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku za prevzete delavce, ki se je kazalo v neizplačevanju plač, nezagotavljanju dela in trpinčenju na delovnem mestu (v obliki onemogočanja dostopa v firmo, z ustnim odrejanjem čakanja na delo doma, pritiski za podpis pogodb o zaposlitvi za določen čas in premestitev na delo v Nemčijo, …), čeprav je bil transfer izveden z namenom, da se bo delavcem zagotovilo delo in izplačilo plač, kar vse je bilo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki s strani tožnika.

Regres za letni dopust za leti 2011 in 2012 ter plačilo nadurnega dela

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, v kolikor se nanašajo na odločitev v izpodbijani sodbi o terjatvah tožnika do drugotožene stranke za čas trajanja zaposlitve tožnika pri drugotoženi stranki (pri kateri je bil tožnik zaposlen do 31. 7. 2012), to je do spremembe delodajalca (do katere je prišlo, kot je že navedeno, 1. 8. 2012) oziroma prehoda tožnika v delovno razmerje k drugemu delodajalcu – prevzemniku, to je prvotoženi stranki. Zmotno je namreč stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko za plačilo regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012, kakor tudi zahtevek in izplačilo nadur (opravljenih v času zaposlitve tožnika pri drugotoženi stranki). Res je sicer, da so v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZDR vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku (drugotoženi stranki), prešle na delodajalca prevzemnika (prvotoženo stranko), vendar to ne pomeni, da je delodajalec prenosnik zato prost svojih obveznosti do delavca. Po določbi četrtega odstavka 73. člena ZDR je namreč delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa. Sodišče prve stopnje je namreč na tej podlagi, torej v skladu s citirano določbo četrtega odstavka 73. člena ZDR, utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko (delodajalca prenosnika) tako v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo regresa za letni dopust za leti 2011 (ki je bil delno plačan) in 2012, kakor tudi v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo nadur, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, saj je ugotovilo, da drugotožena stranka tožniku teh terjatev ni poravnala. Pritožba odločitev sodišča prve stopnje v tem delu po višini ne izpodbija, oziroma le pavšalno navaja, da višine vtoževanih terjatev tožnik ni z ničemer izkazal, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je o teh terjatvah odločilo pravilno tako po temelju kot po višini, ob upoštevanju pravilnih pravnih podlag, kar je natančno obrazložilo v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene, saj je sprejeta odločitev pravilna in zakonita.

Nadomestilo za neizrabljeni letni dopust

13. Med terjatvami iz delovnega razmerja, ki so nastale do dneva prenosa (do 1. 8. 2012) je tožnik s tožbo od drugotožene stranke zahteval tudi plačilo odškodnine za neizrabljen dopust, in sicer za šest dni neizrabljenega letnega dopusta v skupnem znesku 269,28 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku priznalo odškodnino za dva dni neizrabljenega dopusta, medtem ko je zahtevek v presežku zavrnilo. Izhajalo je s stališča, da je tožnik v letu 2012 pridobil pravico do letnega dopusta v trajanju 24 dni in da bi glede na datum prenosa glede na določbo 162. člena ZDR imel pravico pri drugotoženi stranki izrabiti 7/12, to je 14 dni, pri prvotoženi stranki pa 5/12, to je 10 dni. Na dan prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dne 31. 7. 2012 sta mu ostala dva neizrabljena dneva dopusta (od pripadajočih 14 dni), ker je izrabil 12 dni dopusta. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na Konvencijo št. 132 o plačanem letnem dopustu MOD ter Direktivo 2003/88/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa, kakor tudi na sodbe Sodišča Evropskih skupnosti C-350/06 in C-520/06, po katerih ima delavec pravico do odškodnine za neizkoriščeni dopust, če ga do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni izkoristil, ne glede na to, ali so razlogi na strani delavca ali delodajalca. Pravica do letnega dopusta je zagotovljena le v primeru, če ima delavec dejansko možnost izvršiti to pravico, če te možnosti objektivno nima oziroma je ni imel, pa mu je delodajalec ne glede na njegovo krivdo dolžan plačati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Prvostopenjsko sodišče se je sklicevalo še na določbe 159., 163. in 166. člena ZDR. Navedlo je, da 166. člen ZDR dopušča, da se delavec in delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja dogovorita o odškodnini za neizkoriščen dopust, kar po razlagi Vrhovnega sodišča RS (sklep opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011) pomeni, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Glede na tožnikovo izpoved je štelo, da tožnik objektivno ni mogel izrabiti dopusta pred spremembo delodajalca oziroma pred prenehanjem delovnega razmerja pri drugotoženi stranki 31. 7. 2012, zato mu je priznalo nadomestilo za dva dneva neizrabljenega dopusta (ki ju je imel pravico izrabiti pri drugotoženi stranki do 1. 8. 2012).

14. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni pravilna, ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Skladno z ustaljeno sodno prakso na podlagi ZDR in Direktive 2003/88/ES velja, da je pravico do odškodnine iz 166. člena ZDR treba razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011 in opr. št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011 ter odločbama Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 217/2013 z dne 11. 4. 2013 in opr. št. Pdp 779/2014 z dne 14. 1. 2015 idr.).

15. Prvi odstavek 73. člena ZDR določa, da v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Drugi odstavek 162. člena ZDR pa določa, da je v primeru, če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, delavcu vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen če se delavec in delodajalec dogovorita drugače. 16. Za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščeni dopust pri delodajalcu prenosniku (drugotoženi stranki) pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje izhajalo z napačnega stališča, da je tožniku dne 31. 7. 2012 prenehalo delovno razmerje pri drugotoženi stranki in da je nato med koledarskim letom (s 1. 8. 2012) sklenil pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, zaradi česar se je zmotno sklicevalo na določbe ZDR glede pravice do izrabe letnega dopusta ob prenehanju delovnega razmerja, zlasti na 162. (glede zagotavljanje sorazmernega dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu) in 166. člen ZDR, ki dopušča, da se delavec in delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja dogovorita o odškodnini za neizkoriščen letni dopust. Spremembe delodajalca ni mogoče šteti za prenehanje delovnega razmerja. V podobnem primeru je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 559/2007 z dne 17. 6. 2008 zavzelo stališče, da v primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitev nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Delavec vse pravice, ki jih je imel pri delodajalcu prenosniku, ohrani pri delodajalcu prevzemniku. Spremeni se le delodajalec, kar ima na videz podobne posledice kot prenehanje delovnega razmerja ob takojšnji sklenitvi novega delovnega razmerja. Ker je po ZDR odškodnina oziroma denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, pri spremembi delodajalca pa ne gre za prenehanje delovnega razmerja, spremembe delodajalca ni mogoče šteti za nepredvidljiv razlog, zaradi katerega bi tožniku pripadalo nadomestilo zaradi neizrabljenega dopusta. Tožnik bi namreč lahko skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR izkoristil preostali letni dopust pri delodajalcu prevzemniku vse do prenehanja delovnega razmerja pri njej.

17. Odločitev sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino za neizkoriščeni letni dopust v bruto višini 71,20 EUR in plačati ustrezni neto znesek po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 dalje do plačila, je torej napačna, ker temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Zato je pritožba v tem delu utemeljena.

Odpravnina in odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka

18. Kot je že navedeno v 10. in 11. točki obrazložitve te sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obravnavnem primeru tožnik dne 20. 11. 2012 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki zato, ker so se pri delodajalcu prevzemniku (prvotoženi stranki) iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Zato prvo in drugotožena stranka solidarno odgovarjata tožniku po določbah za plačilo terjatev, ki so nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika pri delodajalcu prevzemniku – prvotoženi stranki. Drugotožena stranka tožniku za terjatve, ki imajo podlago v tretjem odstavku 73. člena ZDR, odgovarja kot solidarni dolžnik skupaj s prvotoženo stranko. Po četrtem odstavku istega člena ZDR je delodajalec prenosnik, kot je že navedeno, skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po tretjem odstavku 73. člena ZDR, ki določa, da ima delavec v takem primeru enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine pa se upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih.

19. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o teh terjatvah, ki so povezane z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnika, podano prvotoženi stranki, pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev tako po temelju, kot po višini (ki ji drugotožena stranka v pritožbi ne oporeka), ki jo je natančno in ustrezno obrazložilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi izračun odpravnine po 109. členu ZDR ter odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (glede na 92. člen ZDR) je pravilen, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse podatke (o zaposlitvi tožnika, trajanju delovne dobe, plači ipd.), od katerih je odvisna odločitev o višini odpravnine in odškodnine. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sprejeto odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe v tem delu. To pa pomeni, da so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

20. Glede na vse navedeno je torej pritožba drugotožene stranke le delno utemeljena in sicer v delu, v katerem izpodbija odločitev o odškodnini za neizrabljen letni dopust, v preostalem pa je neutemeljena. Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno pazi po uradni dolžnosti, podani le v tem obsegu, delno ugodilo pritožbi ter izpodbijani del sodbe delno spremenilo v ugodilnem delu 3. alineje I. odstavka izreka sodbe tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova neizrabljenega letnega dopusta zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbami 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Delni uspeh drugotožene stranke s pritožbo (le glede zneska 71,20 EUR) ne vpliva na odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, zato je ni bilo treba spreminjati, tako da je pritožbeno sodišče potrdilo tudi odločitev v IV. točki izreka sodbe, v kolikor se nanaša na drugotoženo stranko.

21. Drugotožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).