Jedro

Ob preizkusih po 2. odstavku 207. člena ZKP je treba preverjati ne le pripornih razlogov ampak vse pogoje za pripor. Če senat ob tem ugotovi, da se okoliščine, pomembne pri presoji pogojev za pripor, niso spremenile in pripor podaljša, mora v obrazložitvi odločbe te okoliščine določno našteti.

Izrek

Zahteva obdolženega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 06.02.2001 zoper obtoženega S.P. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, podaljšalo pripor. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 22.02.2001 pritožbi obtoženega S.P. in njegovega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočen sklep je dne 06.03.2001 obtoženi S.P. na podlagi 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi zatrjuje, da ni podan utemeljen sum, da je kaznivo dejanje storil kot član hudodelske združbe, prav tako ne priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Podaljšanje pripora je po vložnikovem mnenju v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj bi bilo enak namen mogoče doseči z ukrepom javljanja na policijski postaji. Poudarja, da je sodišče s pravnomočno odločbo prekršilo določbi 2. odstavka 32. člena in 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da "sklep o podaljšanju pripora razveljavi in ga nadomesti z milejšim ukrepom, do katerega je dejansko upravičen".

Vrhovni državni tožilec v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zatrjevanje, da obtoženec ni bil član hudodelske združbe in da s svojim dejanjem ni ogrožal varnosti ljudi ter da ni nevarnosti, da bi kaznivo dejanje ponovil, pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ne more biti stvar presoje v tem postopku. Izpostavlja tudi, da izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje dovolj tehtne razloge za odločitev o podaljšanju pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče je utemeljenost suma ugotovilo na podlagi pravnomočne obtožnice. V poznejši fazi kazenskega postopka se stopnja utemeljenosti suma lahko spreminja, bodisi tako, da se ta verjetnost približuje stopnji gotovosti, ali pa tako zmanjša, da to narekuje odpravo pripora.

Obtoženi S.P. z navedbami, da ugotovitve preiskave mečejo luč dvoma na kredibilnost obtožnice, da ni bil nikoli član hudodelske združbe ter da ni nikoli nič prispeval za doseganje skupnih ciljev, da pri njem ni bila podana zavest skupnega delovanja ter da ga obremenjuje le tajni policijski sodelavec, ki mu je v hotelski sobi v zgodnjih jutranjih urah, medtem ko je spal, pustil 150.000,00 SIT, izpodbija obstoj utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja. Na ta način vložnik zahteve podaja drugačno presojo odločilnih dejstev, ki jih našteva, od tiste sprejete v izpodbijanem sklepu. Vložnik zahteve od pravnomočnosti obtožnice do pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, kar je pomembno pri presoji zakonitosti te odločbe, ni navedel nobene take okoliščine, ki bi lahko omajala obstoj tega temeljnega pogoja za odreditev in podaljšanje pripora. Z navedenimi trditvami obtoženec izpodbija v tem delu ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Sodišče je svoje sklepanje, da je pri obtoženem S.P. podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, utemeljilo s tem, da naj bi obtoženec kaznivo dejanje storil kot član dobro organizirane kriminalne združbe, v kateri je vsakdo imel vnaprej določeno vlogo in s svojim ravnanjem prispeval k skupnemu cilju in da je predmet obdolžencu očitanega kaznivega dejanja 978,39 g heroina. Obrazložilo je tudi, da je končni cilj storilcev tovrstnih kaznivih dejanj pridobitev velike premoženjske koristi, ne pa zagotavljanje njihove osnovne in socialne varnosti in da zato okoliščini, da je obtoženi S.P. zaposlen in da so ostali obtoženci v priporu, ne morejo omajati zaključka, da je pri obtoženem S.P. podana realna nevarnost, da bi na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje. V napadenem pravnomočnem sklepu so navedene tako objektivne okoliščine, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, kot tudi tiste subjektivne, ki zadevajo obtoženega S.P., na podlagi katerih je sodišče v skladu s kriteriji, določenimi v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, pri njem ugotovilo priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Z navedbami, da je v priporu že 10 mesecev, da ne sprejema, da so pri njem podane take posebne okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, da doslej še ni bil kaznovan, da so vsi soobtoženci v priporu ter da glede na nepomembnost njegove vloge ni prav nobene nevarnosti, da bi kaznivo dejanje ponovil, obtoženi S.P., ponuja drugačno presojo glede navedenega pripornega razloga, od tiste sprejete v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Po vsebini tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa, kakor je bilo že povedano, ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Tudi kolikor obtoženi S.P. navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep ni zakonit, ker podaljšanje pripora zoper njega ni neogibno potrebno in da je ponovitveno nevarnost mogoče odpraviti že z ukrepom javljanja na policijski postaji po 195.b. členu ZKP, zahteva ni utemeljena. Sodišče je ugotovilo, da kazniva dejanja vezana z zlorabo mamil, posebno ko gre za tako veliko količino nevarnega mamila, kot v obravnavanem življenjskem primeru, pomenijo neposredno grožnjo za varnost ljudi, saj je na ta način ogroženo zdravje in življenje številnih potencialnih odjemalcev in tako utemeljeno zavrnilo obtoženčeve nasprotno stališče. Glede na stopnjo pri obtožencu ugotovljene ponovitvene nevarnosti, njegove vpetosti v združbo, in tega, da naj bi kaznivo dejanje storil z namenom izboljšati svoje gmotne razmere, ne pa zaradi zagotavljanja sredstev za preživljanje, je sodišče v skladu s kriteriji, ki jih je treba upoštevati pri presoji tega pogoja za pripor, utemeljeno ugotovilo, da varnosti ljudi z milejšimi ukrepi ni mogoče zagotoviti ter da je podano tudi sorazmerje med težo kaznivega dejanja ter posegom v obdolženčevo pravico do prostosti. Zgolj obtoženčeva ocena, da je mogoče pri njem tak namen doseči tudi z ukrepom javljanja na policijski postaji, zakonitosti izpodbijane sodne odločbe tudi v tem delu ne more omajati.

Sodišče je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pravilno ugotovilo, da so podani vsi pogoji za podaljšanje pripora zoper obtoženega S.P., zato vložnikova navedba v zahtevi, da je s to odločbo kršilo določbo 20. člena Ustave, ni utemeljena. Odreditev pripora je poseg v osebno svobodo, saj pomeni prisilno zadržanje, glede na naravo tega ukrepa pa je samo na sebi umevno, da je med priporom priprtemu omejena tudi svoboda gibanja. Zoper obtoženca je bil pripor zakonito podaljšan, zato ne drži trditev v zahtevi, da je sodišče prekršilo obtoženčevo ustavno pravico svobode gibanja iz 32. člena Ustave.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora navedlo, česar obtoženi S.P. z zahtevo ne izpodbija, da je po pregledu zadeve ugotovilo, da se okoliščine, ki so utemeljevale odreditev in podaljšanje pripora, niso prav v ničemer spremenile ter da se zato v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, navedene v prejšnjih sklepih sodišč vseh treh stopenj, ki jih je nato tudi naštelo.

Po 2. odstavku 207. člena ZKP mora senat po preteku 2 mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi.

Ne glede na to, da ta zakonska določba predpisuje periodično preverjanje razlogov za pripor po vložitvi obtožnice, pa je povsem jasno, da je potrebno ob teh preizkusih preverjati ne samo priporni(e) razlog(e), na kar bi utegnila kazati gramatikalna interpretacija, marveč vse pogoje za pripor.

Senat po opravljenem preizkusu pripor podaljša ali odpravi. Med postopkom lahko pride do sprememb prav pri vseh pogojih za pripor, zato morajo biti nanje nanašajoče se okoliščine v sklepu izrečno obrazložene. Četudi senat ob tem preverjanju ugotovi, da se okoliščine pomembne pri presoji pogojev za pripor, niso spremenile in pripor podaljša, mora v obrazložitvi odločbe te okoliščine določno našteti. Le iz tako obrazloženega sklepa je lahko razvidno, kateri so tisti razlogi, ki so narekovali podaljšanje pripora, kar obdolžencu omogoča udejanjanje pravice do (učinkovitega) pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Posplošeno sklicevanje na razloge, navedene v prejšnjih sklepih, ki v vseh teh odločbah pogosto tudi niso povsem enaki, tega dela obrazložitve ne more nadomestiti.

V konkretni zadevi je pomanjkljivost prvostopenjskega sklepa odpravilo pritožbeno sodišče, ki je ob presoji pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika obrazložilo obstoj vseh pogojev za podaljšanje pripora, tako da je izpodbijana pravnomočna odločba zakonita.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje obtoženi S.P. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.