Jedro

Odredba za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa po 149. b členu ZKP, ki ne vsebuje lastne obrazložitve preiskovalnega sodnika, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da se izvršuje kaznivo dejanje, je neustavna.

Izključno sklicevanje ne glede izjave anonimnega vira ne more zadostiti dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum.

Presoja izjeme neizogibnega odkritja v sklopu doktrine sadežev zastrupljenega drevesa.

Dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic določene osebe, ne učinkujejo ekskluzijsko le v razmerju do te osebe, temveč tudi do vseh oseb (obtožencev), zoper katere naj bi se uporabili.

Če sodišče v razlogih sodbe ne pojasni, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu stranke, zagreši relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri je treba izkazati vpliv ali vsaj možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožene A. A., B. B. in C. C. oprostilo obtožbe za kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3.Na pritožbo sta odgovorila zagovornika obtoženih B. B. in C. C., odvetnika D. D. iz ... in E. E. iz ... Predlagala sta, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi oprostilno sodbo prvostopenjskega sodišča.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da iz spisa izloči procesno gradivo, opredeljeno v sklepu z dne 13. 2. 2024 in v izpodbijani sodbi, sprejelo ustavnoskladno razlago prvega in drugega (po noveli ZKP-P pa tretjega) odstavka 149.b člena ZKP. Utemeljeno je presodilo, da gre pri izsledkih ukrepa, izvajanega zoper F. D. po dveh odredbah preiskovalnega sodnika I Kpd 1469/2008 z dne 3. 9. 2008, za dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo F. F. pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave, medtem ko so bili vsi nadaljnji dokazi, temelječi na analizi telefonskega prometa za številki ... in ... z dne 23. 9. 2008, pridobljeni na podlagi takšnih nedovoljenih dokazov (drugi odstavek 18. člena ZKP). Prvo sodišče je utemeljeno razlogovalo, da sta omenjeni odredbi preiskovalnega sodnika kot sploh prvotni odredbi sodišča (ali državnega tožilstva) v predkazenskem postopku v tej zadevi, praktično neobrazloženi, primarno že z vidika obstoja dovolj visokega dokaznega standarda, da naj bi takrat osumljeni F. F. izvrševal očitano mu kaznivo dejanje. Tako je prvostopenjsko sodišče relevantno procesno stanje stvari popolno in pravilno ugotovilo ter uveljavilo zakonito ekskluzijsko sankcijo (četrti odstavek 340. člena v zvezi z drugim odstavkom 83. člena ZKP). Državna tožilka v pritožbi po vsebini (a še to parcialno) izpodbija zlasti sklep o izločitvi dokazov, izdan na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP, v tej posledici pa smiselno (ker sodišče ni izvedlo izločenih dokazov) zatrjuje še nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

6.Prav ima sodišče prve stopnje (točke 9 - 16 izpodbijane sodbe), da je Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016, sledeč sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Dragojević proti Hrvaški, judiciralo, da mora biti sodna odredba (v zadevi Up-1006/13 za odreditev hišne preiskave, enako pa velja za vsako odredbo, s katero se posega v človekove pravice kot ustavno zavarovane kategorije) za odreditev preiskovalnega ukrepa obrazložena. Utemeljitev odredbe služi dokazovanju obstoja predhodne sodne kontrole, ki pomeni, da sodnik, ki odloča o predlogu za izdajo odredbe, kot nosilec sodne veje oblasti preizkusi podanost ustavnih in zakonskih pogojev za odreditev ukrepa ter poseg v ustavne pravice. Ker je sodnik pri tem v vlogi garanta, mora kritično, neodvisno in seveda nepristransko presoditi, ali so ti pogoji podani, odločitev pa ustrezno obrazložiti. Zahteva po obrazloženi sodni odredbi služi tudi temu, da se omogoči naknadna sodna kontrola oziroma preizkus, ali je bila odreditev ukrepa ustavno dopustna. Prav tako ima obrazložitev sodne odločbe (odredbe) poseben pomen skozi optiko zagotovitve poštenosti postopka - pravic po 22. členu, prvem odstavku 23. člena in 29. členu Ustave. Okoliščina, da in kako je predlog za odreditev preiskovalnega ukrepa (v konkretnem primeru po 149.b členu ZKP) obrazložen, preiskovalnega sodnika ne odveže dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za odreditev ukrepa ter svojo odločitev skrbno obrazloži. Niti morebitno sklicevanje na predloženo dokumentacijo kot vir relevantnih informacij ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje o tem, ali so pogoji za preiskovalni ukrep izpolnjeni. Zahteva po konkretizirani in določno izrazljivi obrazložitvi odredbe predpostavlja zahtevo, da sodnik ponudi samostojno razlogovanje, ki odraža dejstvo, da je sodišče sámo ter zadostno preizkusilo pogoje za odreditev ukrepa.

7.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje (točka 13 izpodbijane sodbe), da sta odredbi I Kpd 1469/2008 z dne 3. 9. 2008 vsebinsko popolnoma izpraznjeni. V smeri utemeljitve dokaznega standarda (ki je bil po ZKP, veljavnem leta 2008, sicer zasidran pri razlogih za sum, da se izvršuje, pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti) vsebujeta le ugotovitev, da PU Celje obravnava kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ (sedaj po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1). Obstajal naj bi "utemeljen razlog za sum", da osumljeni F. F. skupaj z neznanimi sostorilci izvršuje to kaznivo dejanje, ki sta ga "naznanila dva občana". Osumljenec naj bi po prestani zaporni kazni zaradi istovrstnega kaznivega dejanja intenzivno preprodajal prepovedane droge, vzpostavil stike z uličnimi preprodajalci in se izogibal neposrednim stikom z odvisniki, za dogovore pa uporabljal telefonski številki ... ter ... V takšni koncepciji obrazložitve odredb ni mogoče prepoznati nikakršne lastne utemeljitve in kritične presoje sodnika, ali je sploh podan (kateri koli) dokazni standard, da naj bi F. F. izvrševal kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ, torej v hudodelski združbi oziroma v mreži prekupčevalcev ali posrednikov pri prodaji prepovedane droge. Preiskovalni sodnik v ničemer ni artikulirano in preverljivo presodil ter preliminarno ocenil dokaznih virov, ki so mu bili predloženi v odločanje. Kljub temu, da v skladu s konvencijsko in ustavno sodno prakso ne bi zadoščalo niti sklicevanje sodnika na predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju za izdajo odredb z dne 3. 9. 2008 ter na predlogu priloženo dokumentacijo, odredbi sploh ne vsebujeta kakršnega koli sklica niti pojasnila, katera "dva občana" naj bi bila naznanila kaznivo dejanje (da naj bi šlo za kar dva anonimna vira, iz spisa I Kpd 1469/2008 sploh ne izhaja). V svojem bistvu obrazložitvi odredb torej vsebujeta le gole domneve o izvrševanju kaznivega dejanja, nepospremljene s kakršno koli vsebinsko argumentacijo oziroma utemeljitvijo, ki bi razkrila, da je preiskovalni sodnik pred odreditvijo preiskovalnega ukrepa, posegajočega v pravico iz prvega odstavka 37. člena Ustave, opravil svojo garantno funkcijo.

8.Glede na navedeno državni tožilki ne bo moč pritrditi pri pritožbenem stališču, da sta obe odredbi zadostno obrazloženi in da zadostita vsem kriterijem po 149.b členu ZKP. Poudariti je treba, da so se konvencijski in ustavni standardi varstva človekovih pravic ter temeljnih svoboščin skozi leta zviševali, kar je v državi, ki pravice in svoboščine varuje, ne le pričakovano, ampak tudi nujno. Medtem ko je prišlo do intervencij ESČP in Ustavnega sodišča na mnogih področij, se je okrepil tudi standard obrazloženosti (sodnih) odločb, v posledici katerih se esencialno posega v človekove pravice ter temeljne svoboščine. Četudi je obrazložitev odredb I Kpd 1469/2008 v času njune izdaje morebiti ustrezala tedaj vzpostavljenim kriterijem, pa dandanes temu ni več tako. V odprtih kazenskih postopkih so zato sodišča dolžna upoštevati konvencijsko in ustavno sodno prakso, ki zagotavlja višjo raven varstva človekovih pravic. Na okoliščino, da na istih dokazih, ki se v obravnavani zadevi izločajo iz spisa, temeljijo obsodbe drugih soobtožencev v tej zadevi, sodišče druge stopnje ne more vplivati, saj v pravnomočno zaključene postopke na pritožbeni stopnji ni mogoče posegati. Obenem izid postopkov zoper soobtožene osebe nima vpliva na pravilnost in zakonitost zdaj izpodbijane sodbe.

9.Sodišču prve stopnje gre pritrditi tudi pri izvajanjih (točke 17 - 19 izpodbijane sodbe), da ni dopustno spregledati, da je Ustavno sodišče z delno odločbo U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 ureditev 149.b člena ZKP razveljavilo (točka 1 odločbe) kot neskladno z Ustavo. Navkljub temu, da je učinek razveljavitve odložilo za rok enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu (točka 3), v vmesnem času pa se je začela uporabljati novela ZKP-P, ki je dodobra posegla v ureditev 149.b člena (med drugim z zvišanjem dokaznega standarda za odreditev ukrepa in z izrecno zahtevo po obrazložitvi sorazmernosti ukrepa), vsa sodišča nedvomno zavezuje razlaga Ustave, kot jo je sprejelo Ustavno sodišče in sporočilo, da je bila zakonska ureditev 149.b člena ZKP v neskladju z Ustavo že leta 2008, ko je bil odrejen ter izvajan ukrep zoper osumljenega F. F. (sledeča analiza telefonskega prometa pa je razkrila še druge osumljene). Ustavno sodišče je presodilo, da je razveljavljena ureditev ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP (tj. pridobitev prometnih podatkov) pomenila nesorazmeren ukrep v upravičeno pričakovanje zasebnosti komunikacij iz 37. člena Ustave. Opredelilo se je, da dokazni standard razlogov za sum po ustaljeni ustavnosodni presoji predstavlja najnižjo stopnjo verjetnosti, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje. Gre za dokazni standard, ki nima lastnosti ne utemeljenega suma (predhodnost, konkretnost, specifičnost in artikulabilnost) niti utemeljenih razlogov za sum, kjer se stopnja suma po količini in kakovosti zbranih podatkov ter njihovi preverljivosti scela približa utemeljenemu sumu. Pri razlogih za sum gre za t. i. minimalno obvestilo, ki pooblašča policijo k začetku izvajanja pooblastil v predkazenskem postopku, in za tako nespecifičen dokazni standard, da lahko obstaja tudi zoper neznano osebo ali zelo širok krog oseb. To "minimalno obvestilo" o kaznivem dejanju lahko temelji le na občutku, izkušnjah ali intuiciji, kar je pojmovno nezdružljivo z zahtevo po obrazloženi sodni odločbi, v obravnavanem primeru dveh odredbah za izvajanje ukrepa po 149.b členu ZKP. Dokazni standardi, ki jih je mogoče utemeljiti, so zgolj tisti, ki imajo izrazljivo, konkret(izira)no in specifično vsebino - to pa so (najmanj) utemeljeni razlogi za sum, utemeljen sum ter dokazni standard za izrek obsodilne sodbe. Standard, ki je bil predpisan za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP še v letu 2008 (razlogi za sum), je potemtakem omogočal nesorazmeren poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti.

10.Kot je bilo pojasnjeno, preiskovalni sodnik v odredbah I Kpd 1469/2008 z dne 3. 9. 2008 ni podal niti (ustavnoskladne) obrazložitve razlogov za sum, da naj bi F. F. izvrševal kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ. Vendar tudi, če bi bil ta dokazni standard podan in zadostno utemeljen, to glede na nedavno ustavno presojo ne bi več zadoščalo za ugotovitev odsotnosti kršitve ustavno določene človekove pravice (do komunikacijske zasebnosti). Sicer dejstvo, da je Ustavno sodišče učinkovanje razveljavitve 149.b člena ZKP odložilo do 11. 8. 2024, ne pomeni, kot razume pritožnica, da bi bilo vse do tega datuma izvajanje ukrepov po 149.b členu ZKP ustavnoskladno tudi, če je temeljilo le na razlogih za sum. Razlaga Ustave, kot jo je sprejelo Ustavno sodišče, evidentno sporoča, da je bila ureditev 149.b člena ZKP neskladna z Ustavo že leta 2008, vsa redna sodišča pa morajo pri odločanju upoštevati obvezne odločbe Ustavnega sodišča (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS). Drži pa, da sklep, da je Ustavno sodišče razveljavilo določen predpis (v predmetni situaciji 149.b člen ZKP), še ne pomeni nujno, da so bili vsi posamezni ukrepi, odrejeni na podlagi razveljavljenega predpisa, neskladni z Ustavo. Razveljavljeni predpis je omogočal odreditev in izvajanje posameznih ukrepov, ki so bili lahko vsebinsko v ključnem različni, med drugim tudi zaradi različnih stopenj verjetnosti, da je bilo v konkretnem primeru izvršeno kaznivo dejanje. Upoštevaje razloge, iz katerih je prišlo do intervencije Ustavnega sodišča, je v vsakem primeru, torej in concreto, treba presoditi, ali je bilo izvajanje ukrepov v neskladju s katero od zagotovljenih človekovih pravic ter temeljnih svoboščin.1 V aplikaciji na predmetno procesno situacijo in na relevantne razloge za sprejem delne odločbe U-I-144/19-51 je bilo koristno oceniti (prav to pa je v točkah 17 - 19 izpodbijane sodbe naredilo sodišče prve stopnje), ali je bila dejstveno - spoznavna podlaga v trenutku odreditve ukrepa po 149.b členu ZKP zadostna za ugotovitev obstoja (najmanj) dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum. Kadar in kolikor bi obstajala tolikšna količina in kakovost dokaznih virov, ki bi specifično, konkretizirano ter izrazljivo (artikulabilno) utemeljevali obstoj potrebnega dokaznega standarda, bi bil temu sledeč poseg v komunikacijsko zasebnost vendarle skladen s 37. členom Ustave.

11.Tudi če zanemarimo okoliščino, da sta obrazložitvi odredb I Kpd 1469/2008 z dne 3. 9. 2008 že sami po sebi neskladni z Ustavo in ne bi prestali niti presoje obrazloženosti razlogov za sum kot najnižjega dokaznega standarda, ne more biti govora niti o argumentaciji utemeljenih razlogov za sum kot višjega ter ustavno skladnega dokaznega standarda, da naj bi F. F. izvrševal kaznivo dejanje. Skopi in pavšalni obrazložitvi odredb (delno) povzameta le uradni zaznamek o zbranih obvestilih anonimne osebe z dne 31. 8. 2008 (list. št. 5 spisa I Kpd 1469/2008), vključno z navedbo istega anonimnega vira, da F. F. uporablja telefonski številki ... ter ... Ker obrazložitvi odredb ne izražata prav ničesar drugega, je pravilno in v utrjeni sodni praksi oprto stališče sodišča prve stopnje (točka 19 izpodbijane sodbe), da trditve anonimnega vira, brez vsakih podatkov o subjektivni ter objektivni preverljivosti informacij, ki jih je anonimni vir podal, nikakor ne morejo utemeljevati obstoja (vsaj) dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum. Iz obrazložitev odredb ne izhaja niti opredelitev v smeri, ali so policisti preverili (ne)verodostojnost podatkov iz anonimne prijave ter ali so jih "dopolnili" z dodatnimi dokaznimi viri in ugotovljenimi okoliščinami (kar sicer ne preseneča, saj podatki v spisu I Kpd 1469/2008, predloženi preiskovalnemu sodniku, ničesar takšnega niso vsebovali). Zato je očitno (čemur navsezadnje niti državna tožilka v pritožbi ne nasprotuje), da črpanje utemeljenih razlogov za sum le iz (nepreverjenih in nepreverljivih) tez anonimnega vira ne bi bilo dopustno. Še v predlogu državnega tožilstva (ne katerega se preiskovalni sodnik, kot rečeno, niti ne opre) so podani zgolj pavšalni sklici na "več podatkov" o druženju F. F., osebe G. G. in "drugih oseb" ter na "druga obvestila" o izvrševanju kaznivih dejanj, kar niti v morebitnem skupnem (so)učinkovanju ne bi napolnilo vsebine utemeljenih razlogov za sum, ki se v svoji esenci že bližajo utemeljenemu sumu. Zato je v bistvenem pravilno stališče sodišča prve stopnje (točka 22 izpodbijane sodbe), da je bil uradni zaznamek o zbranih obvestilih anonimne osebe z dne 31. 8. 2023 pravzaprav edina podlaga predlogu državnega tožilstva in edina podlaga za sledečo dejansko odreditev ukrepa.

12.Prav nobenega dvoma ni, da je pravico do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave mogoče omejiti v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, in zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Omejitev mora slediti ustavno dopustnemu cilju, biti mora skladna z načeli pravne države in naposled sorazmerna (2. člen Ustave). Do tod je državni tožilki moč pritrditi, ne pa tudi pri izvajanjih, da v odredbi za izvajanje ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP ni treba obrazložiti presoje sorazmernosti oziroma tehtanja, ali je teža poseganja v komunikacijsko zasebnost sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma pričakovanim koristim, ki bodo zaradi posega nastale (tretji odstavek 149.b člena po noveli ZKP-P). Tehten je poudarek sodišča prve stopnje (točka 13 izpodbijane sodbe), da odredbi I Kpd 1469/2008 z dne 3. 9. 2008 take presoje ne vsebujeta, čeprav to glede na vse že ugotovljene pomanjkljivosti odredb niti ni odločilno. Ne drži pa pritožbeno stališče, da obrazložitev proporcionalnosti ni potrebna že zato, ker gre pri kaznivem dejanju po 196. členu "KZ-1" (očitno KZ) za nevarno kaznivo dejanje z veliko težo. Načeloma to gotovo drži, kar pa ne pomeni, da kaže pristati na popolno odsotnost vsakršne tosmerne obrazložitve, ki tli v jedru pravic po 6. členu EKČP ter po 22., 23. in 29. členu Ustave.

13.Pritožnica ne izpodbija nadaljnjih razlogov sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno in spisovno skladno ugotavljalo, da je bila v posledici izvajanja ukrepa po 149.b členu ZKP izdelana analiza telefonskega prometa za telefonski številki ... in ... z dne 23. 9. 2008. Podatki, pridobljeni s to analizo, pa so predstavljali podlago za odreditev nadaljnjih ukrepov po 149.a, 155. in 155.a ter po 150. členu ZKP (odredba vodje Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 30. 9. 2008 in naslednje; odredba preiskovalnega sodnika Pp 7/2008 z dne 30. 10. 2008 in naslednje), s katerimi so se zbirali za (z analizo telefonskega prometa identificirane) osumljene obremenilni dokazi. Preliminarna nezakonitost odredb I Kpd 1469/2008 z dne 3. 9. 2008 je imela torej odločilen pomen oziroma vpliv na kasnejše zbiranje dokazov, sodišče pa ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni v vzročni spoznavni zvezi s kršitvami ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, niti na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov (drugi odstavek 18. člena ZKP). Drugače povedano - odrejanje in izvajanje sledečih prikritih preiskovalnih ukrepov je temeljilo prav v izkoriščanju izsledkov nezakonito odrejenega ukrepa po 149.b členu ZKP zoper F. F., s čimer se je vzpostavil pojav t. i. dokazne mreže oziroma verige dokazov. Dokazi, pridobljeni z izkoriščanjem izsledkov nezakonitih odredb, pa so t. i. sadeži zastrupljenega drevesa, kar vse je umestno prepoznalo že prvo sodišče.

14.Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa izvira iz prakse Vrhovnega sodišča ZDA, ki dopušča tudi uporabo izjem od te doktrine. Možnost uporabe izjem od striktne dokazne ekskluzije v tem oziru ni vprašljiva niti v praksi slovenskega Vrhovnega sodišča. Zato je sodišče prve stopnje v obravnavanem kontekstu tehtno presojalo (točke 23 - 32 izpodbijane sodbe), ali je v danem procesnem položaju aplikativna t. i. izjema neizogibnega odkritja, ki dopušča uporabo dokazov, ki bi jih bilo sicer treba izločiti zaradi nezakonitosti glede njihove pridobitve, kadar se hipotetično, a z veliko verjetnostjo razkrije, da bi do istih dokazov prišli tudi po zakoniti poti. Prvo sodišče je v tem pogledu presodilo, ali bi bile odredbe za izvajanje ukrepov po 149.a, 150., 155. in 155.a členu ZKP izdane tudi brez upoštevanja informacij, pridobljenih na podlagi izvajanja ukrepa po 149.b členu ZKP zoper F. F., tj. na ravni zanje zahtevanega dokaznega standarda (utemeljenih razlogov za sum), ter argumentirano odgovorilo negativno. S tem je zaključilo, da izjema neizogibnega odkritja ne prihaja v poštev, saj odredbodajalca (državni tožilec in preiskovalni sodnik) brez upoštevanja prometnih podatkov nista razpolagala z dokaznimi viri v količini ter kakovosti, ki bi ustrezno "napolnili" dokaznih standard utemeljenih razlogov za sum, tj. da prvotno osumljen F. F. izvršuje kaznivo dejanje po 196. členu KZ, in to v hudodelski združbi, pri tem pa uporablja ravno telefonski številki ... ter ... (z uporabo katerih se je naposled pričelo tajno delovanje), kar je dotlej izviralo zgolj iz izjav anonimne osebe. Z izsledki ukrepa, izvajanega na podlagi protiustavnih odredb, pa se že pojmovno ne more utemeljevati ("vsebinsko krepiti") dokazni standard za izdajo kasnejših odredb.

15.Kot že ugotovljeno, predmetnih razlogov državna tožilka v pritožbenem postopku ne izpodbija, zato tudi pritožbeno sodišče kakšnih dodatnih pojasnil ne podaja. Enako velja za neizpodbijane razloge v točkah 33 - 36 izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da kršitev ustavno zagotovljenih pravic določene osebe (v danem primeru kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave osumljenega F. F. kot uporabnika komunikacijskih sredstev, v katero posega izvajanje ukrepa po 149.b členu ZKP) ne učinkujejo ekskluzijsko zgolj v razmerju do navedenega uporabnika, temveč glede vseh obtožencev, zoper katere naj bi se uporabili izsledki ukrepov, dobljeni s kršitvami ustavnih jamstev (katere koli osebe), oziroma na njihovi podlagi pridobljeni še nadaljnji dokazi. Če gre za neustavno pridobljene dokaze, je njihova uporaba v kazenskem postopku enako prepovedana, tj. ne glede na to, zoper koga so bili neustavno pridobljeni. Kadar močnejša stranka (država) uporabi neustavne dokaze, ruši enakost moči, torej ne glede na to, zoper koga je bila neustavnost uperjena. To je razvidno že iz četrtega odstavka 15. člena Ustave, del katerega je zakonsko urejena ekskluzija dokazov (drugi odstavek 18. člena ZKP), zagotavlja pa sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve. Z dokazno ekskluzijo se zagotavlja sodno varstvo z namenom odprave konsekvenc kršitev ustavno varovanih človekovih pravic (kogar koli) ter se omogoča enakost orožij v (pred)kazenskem postopku in tudi pošten postopek zoper (katerega koli) osumljenca oziroma obdolženca,2 vključno z obtoženimi A. A., B. B. ter C. C. Posledično je sodišče prve stopnje upravičeno uveljavilo ekskluzijsko sankcijo tudi v razmerju do treh obtožencev v še vedno odprtem kazenskem postopku. V točkah 37 - 55 izpodbijane sodbe je izčrpno obrazložilo, katero procesno gradivo in iz katerih razlogov je izločilo iz spisa, v točki 56 pa, katere dokazne vire oziroma dokaze je v dokaznem postopku vendarle izvedlo. Upoštevaje procesno gradivo, na katerega je lahko oprlo sodbo, je sprejelo edini razumen ter mogoč zaključek, da obtožencem kazniva dejanja po obtožbi niso dokazana (točka 58), zaradi česar je izreklo liberatorno sodbo po 3. točki 358. člena ZKP. Tudi povzetih delov sodbe tožilka substancirano ne napada.

16.Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje utemeljilo v točkah 51 in 52 ter 57 izpodbijane sodbe. Državna tožilka v pritožbi navaja, da naj bi prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju H. H., I. I., tajnih delavcev in J. J. Razloge, zakaj navedenih oseb ni zaslišalo kot prič, je sodišče prve stopnje pojasnilo, pritožnica pa pritožbene kritike, češ da gre za "neutemeljeno" zavrnitev dokaznih predlogov, ni z ničemer argumentirala, zato na tako nedoločeno trditev niti ni mogoče odgovoriti. Drži pa pritožbena graja, da se prvo sodišče ni konkretizirano izreklo, iz katerih razlogov ni ugodilo dokaznim predlogom tožilstva za zaslišanje (pravnomočno obsojenih) F. F., K. K., L. L. in M M. kot prič. Sodišče prve stopnje resda ni vezano na procesni sklep z dne 5. 4. 2019 (hrbtna stran list. št. 7951), s katerim je prejšnji sodeči senat ugodil problematiziranim dokaznim predlogom državnega tožilstva, zato ni bilo zadržka, da je vse dokazne predloge 9. 4. 2024 zavrnilo kot "nerelevantne ter nepotrebne" (list. št. 8072). Je pa s tem, ko v izpodbijani sodbi ni utemeljilo razlogov, zaradi katerih ni zaslišalo F. F., K. K., L. L. in M. M., prekršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, po kateri mora (med drugim) navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Vendar gre v primeru, ko sodba teh razlogov ne zajema, za t. i. relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s sedmim odstavkom 364. člena ZKP.3 Za uspešno uveljavitev t(ak)e kršitve v pritožbenem postopku bi morala pritožnica zatrjevati in izkazati vpliv kršitve na zakonitost ter pravilnost sodbe oziroma vsaj možnost takšnega vpliva. Navedenega pa pritožnica niti ne zatrjuje, toliko manj izkaže, saj pritožba izzveni v goli in zato prazni ugotovitvi, da izpodbijana sodba pogrešanih razlogov nima. Ne nazadnje pritožba popolnoma molči tudi v smeri, zakaj naj bi bilo z neizvedbo predlaganih dokazov dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

17.Ker je uveljavilo zakonito ekskluzijsko sankcijo, sodišče prve stopnje ni prekršilo določb kazenskega postopka. Zaradi neizvedbe izločenih dokazov že pojmovno ni moglo nepopolno ugotoviti dejanskega stanja, glede na izvedene dokaze pa stanje stvari v dejanskem spektru prav tako ni bilo ugotovljeno zmotno. Razlogi, ki jih je v pritožbenem postopku zatrjevala državna tožilka, niso podani, zato je sodišče druge stopnje ob izostanku kršitev, ki jih preizkuša uradoma (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano sodbo pa je potrdilo.

-------------------------------

1Sklep US RS Up-541/06 z dne 18. 1. 2008 (tč. 14 - 15 obrazložitve).

2Sodba VS RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 (tč. 28 - 30 obrazložitve).

3Npr. sodba VS RS I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019.

Zveza

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 186, 186/1, 186/3 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 15, 15/3, 22, 23, 23/1, 29, 37, 37/1 Zakon o ustavnem sodišču (1994) - ZUstS - člen 1, 1/3 Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 196, 196/1, 196/2